Naša mala je stara 2 leti. Zadnje čase je vse kar ni po njeno NE. Zanima me pa sledeče. Če so to stvari, ki so seveda nujne (spat, umit, jest,...) seveda vztrajam. Kaj pe naredite pri stvareh, ki niso tako nujne. Naprimer, če hočete otroku nekaj svetovat, pokazat, razložit in je vse NE ali vztrajate ali pač pustite, da dela po svoje (naprimer se nekaj igra, pa ji ne gre in ji hočem pazkazat kako bi lažje in seveda je ne). Ali pa se jaz nekam vsedem in si ona zmisli, naj se vsedem na drug stol (ne, ne mamica tu sedela). Ali vztrajate v takšnih primerih ali raje popustite, da je mir?

Pri igračah nebi vztrajala, sedela pa bom tam kjer mi bo pasalo in ne tam kjer bo otrok rekel!

Odvisno. Če se igrava in hoče, da sedim nekje drugje, se bom presedla. Če pa delam nekaj svojega ali če jemo ipd. mi pa ne bo ona diktirala, kje naj sedim.
NE obdobje je pa značilno za 2-letnike. Tako kot obdobje SAM/A. Pri naši mali je vse sama bom.

jp, tud mi imamo fazo NE...
čeprav meni (še ne) govori tolkokrat ne kot ostalim..

mpr. z mano se lahko lepo pogovarja in vse to k pa oči neki umes reče je pa takoj ne ti ti ti oči..tko da moj ne sme trenutno nič..ne lupčka zvečer, ne govort če sem jaz zraven, ne mene kej objet, ne ga dt vn iz stola, ne mu pržgat risank.....

noro ampak čakam da mine..js se ne presedem če on tako želi in ni igra..lepo mu razložim zakaj ne in naj se usede na drug stol..no ampak se ga da hitr zmotivrat za drugo stvar..
mam pa kolegico in se cel čas ko smo na obisku al pa oni pri nas preseda iz enga stola na druzga ker se tamau skos zmišljuje..in če ne zarad druzga zarad tega ne popustim


_____________________________

Opazujem te kako mirno spiš, te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele, ko tvoja dlan leži v moji, opazim, kako zares majhen si. Tako majhen si-pomeniš pa mi ves svet!

No, takole nekako je tudi pri nas. So določene situacije, kjer bo obveljala moja (roka, ko hodimo ob cesti, umivanje zob ipd.), pa če se zraven na glavo postavi , so pa seveda tudi situacije, kjer dovolim, da obvelja njegova. Pri igranju ga jaz kar pustim, da je po njegovo, če pa vidim, da mu nekaj ne gre, ga vprašam, če mu lahko pomagam - če dovoli, mu pomagam, če pa ne dovoli, ga pa pustim.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 17.6.2011 9:36:11 >

Mi imamo fazo VSE SAMA in občasno tudi fazo NE.
To, da bi rada vse sama, ji večinoma pustim, zato se zna že lepo obuti, sezuti, se oblečti v hlače. Stara je dobri 2 leti. To se mi zdi koristno za njen razvoj. Nikoli je pri tem nisem omejevala. Tudi, ko hoče pomagat cunje zlagat ali kaj drugega.. ji pustim oz. pomagam zraven. Drugo je, če se kam mudi in potem je težko čakat, da bo ona vse sama . Takrat ji pač povem, da moramo hitro in da se mudi in potem tudi ona nekak to prevzame in bolj pohiti. Včasih pa tudi kaj z jokom naredimo, če ne gre drugače.

Kar pa se tiče tega, da bi recimo hotla, da se presedem ali pa da moram jaz naštimat risanke, ne ati... Je pa spet odvisno: če je v sklopu igre, ji pustim, da vodi igro, ker je po naravi dokaj mirna punčka in si zato želim, da se nauči sama odločat in vodit igro, ker vidim, da preveč popušča drugim otrokom in se kvečjemu začne cmerit kot pa da bi uveljavila svoj prav (ČE ima seveda prav in bi recimo pri neki stvari res morala imeti prednost).
Stvari, ki so nujne: umivanje zob, roka na cesti itd., tu pa ne popuščam, četut je sto NE-jev. Če bi raje, da nekaj naredi ati, ne jaz, ji pustim, ker se mi to ne zdi sporno, če je to pač nekaj takega, kar ni življenjskega pomena, alla kdo jo naj vozi v nakupovalnem vozičku, kdo ji naj naštima risanke, kdo jo priveže v avtu...

Točno tako delamo pri nas.  

Pri nujnih stvareh vztrajam (držat za roko na ulici, ipd.). Če ji kaj ne gre in hoče sama, jo vprašam, ali želi, da ji pomagam. Če reče ne, rečem nazaj, kakor želiš, če boš hotela mojo pomoč, me pa pridi iskat. Za drugo pa odvisno od situacije. Ponavadi ona pride in me prime za roko ter odvleče tja, kamor me rabi. Če takrat kuham kosilo, mora počakat, sicer pa me lahko posede, kamor želi .

Aja, naša ima poleg tega NE in SAMA zdaj še fazo PRVA (recimo v vrtcu v vrsti na sprehodu) in MOJE, MOJE. Moja mami, moja vzgojiteljica, moja igrača,... pa ji potem pravim, da sem njena, sem pa tudi od sestrice in očija in imam vse najrajši na svetu.

jaz sem pa našo od začetka driblala da je "naše" in ne njeno. ker pol maš lahko cele komedije okol žlic, krožnikov, dek, povštrov, brisač..

To je faza. Naš je sicer še nima, se pa počasi začenja. Se pa spomnim ko je bil od sestre ta starejsi v tej fazi - se klice Nejc, pa smo se vsi hecali da mu je falila ime - bi mu morala dat ime jajc

vtrajaj samo pri stvareh ki so pomembne, ker če ne se boste cele dneve samo kregali :) Za sedenje in presedanje - če je to v igri ok, da pa bi pustila da bo vse "komandirala" to pa pač ne.

_____________________________

www.petjenaporoki.si

FB http://www.facebook.com/porocnaglasba

Če je kakšna stvar, ko se ne da spogajat in sem se odločila, da mora biti tako, potem vztrajam do konca. Če pa isem prepričana, pa popustim.
Je fajn, da imaš avtoriteto, je pa tudi fajn, da otrok zmaga.

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html