Doma imamo 2,5 let staro deklico, ki se boji vsega, kar je povezano s hrupom. Pri sosedih so vrtali, pa ni upala zaspati v svoji sobi; na dvorišče se pripelje traktor in teče v hišo vsa objokana; zunaj žagajo drva in se vsa trese; ko laja sosedov pes, me sprašuje kaj je to. Sedaj je že tako hudo, da ko spodaj pri sosedih fantek teče po stanovanju, posluša in je že vsa prestrašena. Da ne govorim, da se od tretjega meseca starosti boji moških. Nikoli je z ničemer nismo strašili. Vedno huje je in res ne vem, kaj naj naredim.

Eni so pač malo bolj na tenko narejeni. Moja sestra je bila točno taka, njena hčerka tudi. Pa sčasoma to potem mine, čeprav ne v celoti. So to potem celo življenje bolj občutljivi ljudje.
Tudi moj fantek je bil včasih ful plašen, ko je šlo za iznenadni hrup. Za takšen, ki ga ni pričakoval. Tudi na iznenadne gibe je bil občutljiv. Tako da sem morala na take stvari ful pazit. Potem je to sčasoma izzvenelo, recimo tam nekje pri 3 ali 4 letih. Je pa še vedno bolj občutljive narave.