Ne vem a sam jaz tak jamram, ali me je trenutno stanje pripeljajo do takega razmišljanja.

Ali bi se še odločle za toliko otrok, če bi vedele kaj vse vas čaka? No, morda se res sliši kruto. Sam jaz moram dat iz sebe, sn pol nekak bolj spucana.

Gre res za ta "non stop" servis, ob vseh urah v vseh položajih, kritične meje  potrpežljivosti,...

No sej res so sončki, imam jih neizmerno rada, sam mi pa večkrat pritisk dvigne, sploh to večerno romanje do trdnega spanja tam šele okrog 1 zjutri pa do 3 in pol spet nek weeeeeeeee.

  A sn res tak grozno nepotrpežljiva mama?


_____________________________

malo igrivosti in veliko barv nam polepša dan... pa tudi če je samo firtuh... prijetno poletje


http://taja-tekstilneustvarjalnice.blogspot.com/

Ja, čeprav je včasih naporno, ne bi nikoli več zamenjala niti dneva brez otrok. Samo srečna sem lahko, da imam to možnost, da sem lahko mamica dvema otročkoma, morda pa v prihodnjih letih še kakšnemu. Marsikateri stvari se je morda res treba odreči, jih pa toliko drugih s tem pridobiš, da jaz res nimam kaj jamrati.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

ne nisi nepotrpežljiva mama samo počitek in malo spanca rabiš , sicer pa  jest imam dva in bomo imeli vsaj še enega, ker sta ta dva tako pridna -če ne šteješ njunih prepirčkov in tepeža za igračke -moja dva zaspita ob osmih zvečer,pa tudi ponoči nimamo nekih problemov, če ti bo kdaj težko, se tolaži s tem, da jih boš čez par let mogla iz postle metat, da se bosta zbudila -mene so mogl pol ure budit, da sem sploh vstala...najbolj bo, da ti partner plača kakšno ornk masažo in boš vidla da bo bolje....

Mojedva sta tudi neskončno naporna, pa bi imela še enega (upam, da kmalu). Ne vem, kljub temu, da sem več ali manj sama za vse (nimamo babic, ki bi pomagale in partner cele dneve dela) in se mi zdi da se mi bo včasih zrolal od vsega, ne bi zamenjala za nič na svetu in bi se še enkrat tako odločila.

Ne nisi nepotrpežljiva mama, samo včasih nam mal prekipi vse skupaj, samo družina (otroci, mož ). Samo gledamo, kako bomo za njih vse postorile, zase pa ne naredimo nič. Manjka nam spanec, podnevi veliko hišnih opravil in saj ni čudno, da nam včasih mal preseda vse skupaj. Potolažimo se s tem, da bojo otroci pač zrasli in nam bo potem lažje. Je pač tako, da ženske vse to prenesemo, smo kot nekakšni roboti. 

Aja, drugač pa tudi men blazno pomaga, da mal pojamram, pol je pa prec boljš.

Jaz sem bila vedno prepričana, da bom imela samo enega. In, potem smo dobili še tadrugega... ne ravno 100% načrtovano. Malo me je bilo strah kako in kaj, pa še hecala sem se, da me zanima, koliko časa bo trajalo, preden bom rekla:"A je bilo treba...". Amapk, sem ravno včeraj ugotovila, da je to, da imamo še eno punco, ena najlepših stvari, ki se mi je zgodila v življenju. Tako da, kot velika zagovornica edincev, zdaj vsen priporočam več otrok

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Naporno, ja seveda,tudi pri nas je,kje pa ni
Mi imamo enega pubertetnika,ki se ga težko zbudi,
drugi 18 mesecev star ima lep ritem okoli 20 spi (19.45-20.15)
tretji pa ima 3 mesece star-še vso pravico-NOČNO ŽURKO.
Bomo že preživeli,saj gre čas zelo hitro,ko se vse spremeni
Tudi za porod nas je skrbelo kako bo in koliko časa bo trajalo,pa če je bilo res zelo smo skoraj vse že pozabili.Tako je to.Tudi naše nočne žurke bo kmalu konec in bomo prišli na red.

Važno je da so naši otročki zdravi.
Kako bi bilo hudo če bi bilo kaj narobe ......
LP

Mislim, da sploh ni tako velike razlike, če imaš enega otroka ali dva ali tri. V vsakem primeru je naporno. So sicer obdobja, ko je z dvem npr. bolj naporno, sploh, ko je še en dojenček, sedaj pa, ko je ta drugi že večji, se pa tudi poigrata skupaj ali pa skregata-v glavnem zaposlita se med seboj . In to pomeni 10 minut miru.

Priznam, da je meni v veliko pomoč moj mož, kar seveda celotno stvar olajša.

Pa vesela sem, da sta oba vsaj pol dneva v vrtcu/jaslih. Torej pol dneva psihičnega "dopusta", ki ga uživam. Torej sem vesela, ko zjutraj gresta in vesela, ko ob treh prideta. Še bolj pa sem vesela, ko je zvečer po osmi mir..

Torej....ni mi žal.....



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Joj, mene je tudi malo strah. Ker najina 1. hči je ful priden otrok in sem res navajena na luksiz. Zdaj sta se pa napovedala dvojčka in se bojim, da bosta nadoknadila vse za nazaj, kar hči ni počela
Samo mislim, da se bo kar dalo....tam kjer je volja, je tudi pot.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Kaj hočemo, eni smo mazohisti Moj prvi je bil strašno naporen dojenček in je precej naporen še zdaj, pri 5 letih. Čeprav sem si, ko je bil ene 6 mes star prisegla, da če me pri živem telesu režejo, nobenega otroka več, sem dve leti kasneje pojedla najslajši zarečen kruh in z možem sva bila nagrajena za pogum . Torej, jaz mi2 sva se kljub dejstvu, da lahko ponovno dobiva tako napornega otroka, odločila še za enega, in na tiho upala, saj je nemogoče, da naju kaj takega doleti 2x .

Meni z dvema ni nič bolj naporno. V bistvu me starejši še vedno bolj "obremenjuje" kot tamala, tako da ni bistvene razlike kot prej, le to me včasih totalno deprimira, ko je kar naprej - mami, dej to, mami jaz bi  pil, jaz bi jedla, jaz tudi, mami kakat, jaz tudi, piiiiilaaaa, jeeedel, seeeeeem žeeeee, lulaaaaaat, tooo biiii, piškooot ... Ma, non stop, non stop!!!!
Prej je eden težil, zdaj pa dva ... mož si pa še enega želi (jaz pa nimam ničkaj dosti proti ).

JAz imam 3, brez moža, ki naredi skoraj vse, če ni mene, zagotoov ne bi zmogla. Ta mala je non-stop bolna.  Važno je da se naučiš te umetenosti in da si vzameš čas zase. Spimo pa res bolj malo. Ja huje je, kot sem si mislila, a ne obžalujem nikoli.

Nejcko se pridružujem tvojemu postu, samo da ma moj starejši zahtevnež 3 leta in je mlajši tudi fant. Če bi mi kdo zagotovil da naslednji ne bo enak prvemu bi ga tud zdaj mela. Ker pa tega zagotovila ni in je treba tud zarad moje službe še kaj nardit, sva za nekaj let zaprla štacuno. Potem pa bosta upam še dva, lahko tud v eni rundi. V drugi nosečnosti sta bla dva, ampak nas je eden že v sedmem tednu dokončno zapustil.

O tem koliko je dela nisem niti razmišljala, ker si to enostavno ne znaš predstavljat. In kljub temu, ko sedaj vidim kolk ga je z dvema, še kr razmišljam o še kakšnem paru otročkov. Sej se tolažim, da kmalu zrastejo. Ne rečem, da ne pridejo dnevi, ko si misliš, da si na koncu, ko pa se zvečer oba stisneta k nama, in smo vsi 4 na kupu...ne ne bi zamenjala!!!!

Joj, kolko sem jaz prejamrala , posebej, ker sem res bila obremenjena, imamo malo razliko, mož bolj levi (za nekatere stvari) in je bilo včasih res hudo. Amapk zdaj je že superkrasnofantastično

če bi se odločila za še enega otroka, če bi vedela, kaj me čaka , tako kmalu res ne, čeprav mi kljub vsemu ni žal, ta malo imam noro rada.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn