Lahko rečem da imam vse:
- ljubečega moža ki bi zame naredil vse, ma res vse, tako me ni imel rad še nihče.
- zdrave otroke, nikol ni bilo nobenih težav z njimi razen tega da so bol malo spali
- hišo sicer podnajemniško ampak prostor je in toplo nam je, nekoč bomo imeli nekaj svojega
- dobre odnose s taščo, tastom, starši,...
- dobro službo za nedoločen čas brez težav z nadrejenimi in sodelavci
- dovolj denarja za spodobno življenje
- zdrava sem
- ....
ampak men nekaj manjka, nekaj pogrešam, kaj točno je to ne vem ampak vem da mi manjka in zaradi tega sem zadnje čase večkrat v depresiji in slabi volji, ki jo posledično prenašam na ljudi okoli sebe. Kako je to lahko mogoče in zakaj hudiča nisem zadovoljna s tem kar imam 

Mogoče ja pa ravno to to.... a veš ko imaš vse kar si si vedno želel, potem ti manjka to da si nekaj želiš in to da delaš na tem, da to dosežeš?????

Po moje rabiš neko spremembo, mogoče kakšen nov hobi, nekaj za veselje... da pač razmišljaš še o čem drugem...

ti manjka adrenalina? Nekaj kar bi te spodbujalo- hobi, druga sluzba...?

mogoče si padla v rutino, pa rabiš kakšne spremembe, postavi si neke nove cilje in jih poskusi doseči v tem letu ali pa nov hobi, al pa vsaj vikend zase?

saj bo.

lp


_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

potrebuješ nove cilje in izzive,nekaj novega razburljivega...lp

_____________________________

*najin sonček Teja*
24.5.2008/9:10

Ma ja, jaz sem tudi podobna. Zdaj sem se po porodniški vrnila v službo in me en dan zadene - halo, a zdaj je pa to to do konc življenja? Vsak dan vstajat, se pehat za ta ubogi denar, prideš domov ves crknjen, si mal z otrokoma, greš spat in jovo na novo. Enostavno ostaneš brez enega pametnega cilja v življenju in to ni dobro. Tako da se je fino mal vprašati, kaj si od življenja še želiš, kaj še želiš doseči. Tolk v bistvu, da imaš nekaj pred sabo, kar te žene naprej. Saj ne, da ne bi bil srečen, pa hvaležen, da imaš en tolk vse popedenano, sam človek (vsaj jaz no) rabi nekaj pred sabo. Da po nečem hrepeni. Ali pa, da se nauči uživati v tem trenutku. To tudi ne bi bilo slabo.
Pa še to vreme je tolk depresivno, pa vse se draži, eh, kaj čem jamrati. V glavnem, te čist razumem, Puncica.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

kak dan se počutim enako....

potem pa si grem hitro poiščem nov cilj....pa zopet "zaživim"...

zdaj mam takega, da me bo teral še kakšnih 5 let.....moj sicer pravi, da ni realen, ampak jaz vem, da bom zmogla in uspela  

torej sem "rešena" za naslednjih 5 let

_____________________________

...vox populi...

Tudi jaz te razumem punčica in se bojim ravno tega, kar opisuje Maxica. Tudi mene grabi, pa čeprav bom še dobro leto na polovičnem delovnem času, slaba volja.

Če se samo postavim v življenje, ko bom več ali manj  v službi, otroka v šoli, ...skratka, vsak za več kot pol dneva na svojem koncu in potem bomo vsi zoprni in utrujeni prišli domov spat in naslednji dan jovo na novo, me grabi panika. Takega življenja nisem vajena. Vem pa, da bomo kmalu zaštartali z njim. Groza me je. Nič ne bi imela proti, če bi mi padlo z neba, da bi si brez težav uredila status gospodinje.

Pa nisem neke lene sorte, ali da se mi ne bi dalo delat, samo enostavno me s pozitivno energijo, pa čeprav je včasih doma veliko več dela kot v službi, fila trenutna vsakdanjost. Lepa je.

Hja, nimaš kaj. Nobena stvar ne traja večno. Ponavadi take zadeve razmišljamo po daljših počitinicah, odmorih,...kot naprimer božično-novoletni prazniki.  Kaj ni luštno, ko je družina zbrana na kupu in ura, ki ni naš zaveznik, počiva v kotu na omari ?



_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

To je tako,ko nimamo nismo zadovoljni,ko imamo vse tud ne.??

Vedno treba najti neke nove izzive.

Joj puncica, jaz takoj zamenjam!  

No malo heca. Mislim pa, da ti manjka kak izziv, to je čisto normalen pojav, ko gre vse po maslu zapademo v rutino in rutina je dolgočasna. Stalno eno in isto, nobenih večjih izzivov, tako da zapademo v neko vegetiranje, ki nas zamori, tako da punca omisli si kak cilj.

srečno

puncica - saj to nič ne pomeni, če imaš vse in ti naj ne bi ničesar manjkalo.
Človek pride čez noč v neka stanja, ko začenja premlevati, iskati, pa še sam ne ve kaj.Lahko postane žalosten, nezadovoljen, neizpolnjen, jezen....skratka nekaj išče in ne najde.
Hm...strokovnjaki bi temu rekli depresija.
Eni padejo vanjo, ker jim gre vse narobe, nimajo nič, razen težav z zdravjem ,financami, in problemov...to sem jaz naprimer. Drugi padejo vanjo brez razloga, dobesedno brez razloga.
In za to ne smemo kriviti sebe,da smo slabiči, slabe osebe....razvajenci...ne!...se pač zgodi....lahko vsakemu...že danes,jutri.

Pa ne jemati besede depresija dobesedno ...puncica...pri tebi je to morda le dokaz, da si živa, da želiš še kaj več mogoče.
Malo analiziraj svoje zadnje leto, mogoče napiši kakšne oporne točke, vzami se kako uro le zase in vse to pretuhtaj.
Imaš kako prijateljico za pogovor,mogoče mož?

Naredi kakšno "neumnost" za svojo dušo, ali pa le globoko zadihaj,spij kozarec hladne vode,odpri okno na svež zrak, ko te zgrabi ta otožnost....ne pusti se ji!
Sedaj si zbegana, ker ne veš, kje je razlog, verjamem,da ga boš sposobna najti.
Potem gre vse lažje naprej!


_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Joj punce kako ste ve krasne res lepo mi je ko prebiram talkele pozitivne poste in veliko lažje, ko vidim da nisem edina.

Ja verjetno je res, da me tale rutina ubija, nek nov cilj bo treba zastavit, enega imamo to je naša hiška, no  mogoče pa še en dojenček  mah kaj pa vem, vem da sem trenutno čist nekje down in vem da bi veliko ljudi zamenjalo z mano ker mi res nič ne manjka. In res se je spet potrdilo če ni problemov si jih pa sami naredimo in to mi je res čudno no.

O tem pa ne morem govorit z možem ker sem mu že poskušala razložit problem pa ne zastopi in pravi da sem čudna , nič mu ni jasno al pa jaz ne znam razložit.

Ko se jaz takole počutim, grem najprej na eno dobro masažo, na čvek s prijateljico, na brezvezen šoping.... Potem grem mogoče še malo "zažurat" (bolj švoh varianta, ker nisem ne vem kak žurer ), pa da se s prijatelico "znorimo", presmejimo.... Pa je takoj boljše.. Pol si pa najdem kak hobi.

Npr.:
- kupi si psa, pa pejt z njim v malo šolo, poslušnost..
- premeč vse omare, spravi ven stvari, ki jih ne potrebuješ
- preuredi prostor (prestavi stvari v spalnici, dnevni sobi)
- zbeli stanovanje, preučuj 14 dni možne barvne kombinacije (išči informacije na netu o barvah, kombinacijah..)
- preglej strani faksov, mogoče greš lahko še kaj študirat?
- pojdi na kak tečaj (masaža, plesni tečaj, plavalni...)
- začni se zabavat v majhih stvareh (ker lahko npr. se vležeš pred TV in dve uri brezveze neki buliš).......

Uf, tega je ful.. Sam najdi nekaj kar lahko počneš. Pa bo tud počutje boljše.

Aja, eni moji prijateljici pomaga tud to, da gre ven, se tam ful spogleduje,.. Skoraj se že zaljubi, potem se pa zave, da ima doma moža in otroka.. Ampak pravi, da potem še kak mesec sanja o njem...  Ok, tud ene vrste zabava in popestritev.