...sprijazniti da zame pač ni sorodne duše, da bom pač morala skozi življenje iti sama, da pač ne bom imela otrok.
Stara sem dobrih 33 let in...do lanskega novembra bila zatreskana v tipa ki si tega ni zaslužil oz. moje ljubezni ni sprejemal tako kot mu je bila dana. V tipa ki ni vedel kaj pomeni iskrenost, zvestoba, poštenje...
Pred slabimi tremi meseci sem spoznala preko interneta tipa ki mi je prebudil zanimanje. Dokaj dobro sva se ujela, se pogovarjala, pogovarjala, pogovarjala...
Sedaj pa imam že nekaj časa da občutek kot da sem mu odveč, kot da me noče ob sebi, čeprav on govori drugače. Ko sva bila na morju je on hodil s svojimi kolegi, mene pa pošiljal tja, pa tja...samo da ne bi bila z njim. Dogovorila sva se da bova ta vikend preživela pri njemu in ko sem ga v petek pričakala pri njemu in kuhala kosilo za naju je prišel domov ves nasršen, brez pozdrava, brez objema, brez poljuba...brez besed je šel v dnevno sobo. In ta slaba volja, samo zato ker sem ga poklicala v službo in ga vprašala kaj počne. Ko je bil njegov odgovor da ni gužve, sem mu rekla da bi pa lahko kaj poklical, če mu je dolgčas in seveda...napaka!!!
Nisem vedela kaj naj...ker ima probleme s svojo bivšo sem si mislila o.k. mogoče ga to teži, vendar...vsak objem, poljub, vsako pozornost si je bilo treba izprositi...ne vem...samo malo ljubezni si želim, samo malo pozornosti...to je vse kar želim pričakujem od svojega moškega. Ali je to preveč?

Najprej naženi tipa, ki ni vreden niti ene lepe besede, kaj šele prošenj, da bi te opazil. Halo? prosit ga moraš da te opazi, da te objame, da je prijazen s tabo! A si res tako nevredna spoštovanja in ljubezni.

Nato začni cenit samo sebe in se zavedat, da SI vredna ljubezni in spoštovanja.

Verjemi, vem o čem govorim. Been there, done that.

Hej dekica!
Mislim da si ta hip slabe volje in se ti zdi vse bolj črno kot je v resnici. Ljudje imamo neke predstave do kdaj naj bi dobili partnerja, se poročili, dobili otroka...  Če nam to ne uspe do tistega trenutka pa postanemo žalostni, jezni, panični da čas polzi med prsti.
Mislim, da še nič nisi zamudila. S partnerjem se pogovori kaj ga jezi, mogoče je prehodna težava, če pa ga moraš res prosit za vsako pozornost in prijaznost potem je mogoče čas, da se ozreš za drugimi.
Vredna si ljubezni, spoštovanja, pozornosti.
Verjamem, da boš vse to našla ob nekom ki te bo res ljubil in takrat bo čas da zvezo nagradita tudi s kakšnim otročkom. Ne boj se in ne obupaj, sreča pride takrat ko jo najmanj pričakuješ. Držim pesti, da tvoja kmalu pripotuje.

POjdi proč od njega. Za ljubezen se ti ni treba boriti, niti je tako ne moreš izsiliti. LJubezen je ali je pa ni. Najdi si drugega. Vem da je težko, vem da si obupana, vem da ti je hudo...vse to vem. Ampak ni druge. Če pogledaš vnaprej, a bi ti bilo všeč tako življenje kot ga imaš zdaj dolgoročno? Te ne bi morilo živeti tako? Začeti si moraš izbirati drugačne sorte tipov. Čisto drugačne. Prijazne, nezakopleksane, take, ki znajo imeti radi na tvoj način. Res jih ni malo morje, vendar zanesljivo so. Samo odločit se moraš, da hočeš glih samo takega - z vsemi plusi vred. Ne smeš sploh pristajat na manj.

Kakšen bo šele po nekaj letih zakona .  Več ni potrebno reči.

Prava ljubezen bo sama prišla. Bolj kot boš iskala, bolj se bo izmikala.

 

Verjamem, da si malo bol otožna in črnogleda, ampak trapa ti pa vseeno - pa brez zamere. Kje piše, da je pri 33ih in dveh neuspelih zvezah že kaonec sveta, da ne boš imela družine...
Glavo pokonci, pojdi stran od tega tipa, ki očitno ne želi biti s teboj - vsaj v zdravi zvevzi ne, malo zadihaj, potem se bo pa že kje kakšen našel. Poznam kar precej parov, ki so se našli še precej po 33. let in so zdaj srečni, pa tudi otroke imajo.
Samo če boš pa zagrenejeno zrla v svet in se smilila sami sebi - take te pa res verjetno ne bo nihče maral. Tako da, najprej bodi malo sama s seboj, začni uživati v svoji družvi, uredi si želvjenje tako, da boš srečna tudi brez partnerja, potem je pa vse ostalo veliko lažje.

Sorry, ampak meni bi tudi šli vsi lasje pokonci, če bi mi nekdo na takle način visel za vratom. Mogoče si pa preveč posesivna do njega? Potem nič čudnega, da beži. Pa sploh nisi stara in prestara za to, da bi srečala sorodno dušo, samo ti si si to zabila v glavo in v skladu s tem se očitno tudi obnašaš - oklepaš se kot pijanec plota tistega, ki ga imaš in ga s tem dušiš.
In kot je že ena rekla - ljubezen bo prišla sama, našla je z iskanjem ne boš. Bolj ko boš razmišljala o tem, manj možnosti bo, ker enostavno v resnici ne boš odprta zanjo.


_____________________________

Ne boj se smrti, boj se neizživetega življenja.

Zakaj bi se pa sprijaznila
Ne stekam.

trapa, ne bodi trapasta! Stara si 33 let, ne pa 93! Ok, enkrat si se nasankala, poglej, zakaj si se zaljubila v točno takega tipa (včasih je to posledica kake nerešene dileme iz otroštva) in potem ne ponavljaj te napake, pa bo. Veliko fantov je vseeno še prostih v teh letih, veliko jih je v nekih neresnih vezah in še čakajo na kako resno, veliko jih je celo že ločenih... Ni treba, da misliš, da je on edini, ki bi te hotel in ni nujno, da te noben drug noče, če se on tako vede!

A bi ti raje trpela v zvezi z nekom, ki te ne ljubi in ne spoštuje, samo zato, da ne bi bila sama???

jaz ti pa pravim da si malo tečna... jaz tudi delam, in včasih ko ni gužve, pač malo počasneje delam, klicarit pa mojega ne morem ker ne smem uporabljati mobitela, in ker on tudi dela. Bodi malo bolj spoštljiva do njega, in to napadanje kar si napisala v prvem postu je samo se spodbujanje da ti spizdi stran

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Podobno sem hotla napisat, pa sem se zadrzala .

1. vprasanje, ki si ga postvaila, je trapasto... zakaj bi se sprijaznila s cimerkoli, kar lahko spremenis?

2. Ce zelis tipa, ki bo malo bolj normalen, od teh, s katerimi si, si bolj normalnega izberi in se ne obesi na prvega, ki pride mimo, smo zato, da ne bos sama... 

Če je pa to viseti za vratom ???

Midva sva 12 let nazaj ure in ure visela na telefonu, res, da sva bila v študentskih letih, ampak ziher sva se slišala vsak dan, če se že nisva videla.

Se pa strinjam z nadaljevanjem. Meni se je moj prikazal ravno takrat, ko sem najmanj premišljevala o tem.

< Sporočilo je popravil Olivija -- 23.9.2008 21:52:11 >

Malo je težko ne razmišljati o tem, ker...sedem mojih znank oz. kolegic je nosečih, tri so rodile, tako da...kamorkoli grem kamorkoli se obrnem...me bombardirajo z vprašanji ja kaj pa ti čakaš, ja kdaj boš pa ti imela trebušček.... in še to da so vse te punce več kot leto ali dve mlajše od mene.
Kako potem naj ne razmišljam o tem? Kako naj se ne sekiram, če...saj vem da to ne pomaga nič vendar...če bi se zaprla med štiri stene, nikamor več šla, potem me ne bi mogli spraševati, opomnjati, spominjati...da...da si se začnem gibati v drugem krogu punc...to se mi je že enkrat zgodilo...ko so se vse moje vrstnice poročile dobile otroke se nismo imele več kaj pogovarjati, sem se začela družiti z mlajšimi ker nam je bila skupna prostost, svoboda...vendar....sedaj sem spet ostala jaz edina, ki ni v življenju napredovala niti za korak.
Res ne vem kaj delam narobe...ali sem res tako dolgočasna, neprivlačna, nezanimiva....pa vem da bi bila dobra partnerka, žena, dobra mamica, da bi lahko svojemu otroku nudila dosti več od marsikatere od teh ki so v pričakovanju, vendar ne...meni se vse to vztrajno izmika iz rok. Ne vem...mogoče bi morala zatreti željo po materisnstvu, dobiti debelo kožo, da me trapasta vprašanja ne bi več bolela...

trapica, po vsej verjetnosti nisi nič od tega, si pa nekaj drugega: obupana! Zato se obesiš na prvega in ga hočeš takoj celega, oni se pa ustrašijo ali si pa že v štartu take zbereš, ki nočejo odgovornosti (vprašaj se, kaj te na fantih privlači - ne kaj misliš, da bi te moralo, ampak kaj DEJANSKO te pritegne - spontanost, impulzivnost mogoče? To nista ravno lastnosti družinskega človeka, če me razumeš, kaj hočem povedat... So še druge, pojdi čez, pa bodi čim bolj iskrena do sebe in boš gotovo našla, kje ga lomiš.)

Fantje se tudi bojijo obupanih žensk, ki se jim "izteka čas" ali vsaj one tako mislijo, ker potem nimajo več občutka, da imajo vajeti v rokah, da bo veza kar drvela nekam brez njihovega privoljenja it to jih noro plaši.  Občutek nemoči je nekaj najbolj groznega za fanta, zato se bo z vsemi 4 branil, če bo dobil tak občutek... zato ti verjetno tako osorno odgovori, če ga kličeš, ali pa je neprijazen, ko pride domov, kjer si tudi ti...

Kar se tiče prijateljic pa: ne menjaj družbe samo zato, ker so pač dobile otroke, če so sicer dobre punce! Tako boš vedno znova brez prijateljev, ker bodo vedno neke razlike med vami! Otrok je sicer velika "prelomnica" in dejansko  življenje ni več isto, ko ga imaš, ampak ne pomeni pa to, da se človek čisto spremeni in da se ne bo hotel več nič drugega pogovarjat (so tudi taki primerki, ampak nismo vse take ).

Bodi ponosna na to, kar si: kdo pa pravi, da nisi naredila nobenega koraka naprej? Verjetno si končala šolo, se zaposlila, mogoče predelala kake traume iz otroštva (vsak ma kakšno), razčistila z bivšim,... To so vse stvari, ki tudi štejejo! A se napredek meri samo s poroko in otrokom? Saj naredit otroka pa res ni neka umetnost - da ne rečemo, da je luštno in to vsi znamo . Donosit ga je lahko res malo naporno, ampak zato ti še ni treba met manjvrednostnega kompleksa!

Lej, jaz imam poročene prijateljice z otroki ali brez, neporočene prijateljice, ki pričakujejo otroke in tudi samske prijateljice, ki pravijo, da ne bodo nikoli imele otrok! Z vsemi se dobro razumem, ker me z vsako kaj druži! Osredotoči se na tisto, kar vas druži ne na tisto, kar vas razdvaja!

Če te kdo vpraša, kdaj pa boš ti zibala, se lepo nasmej in reci: "Ko najdem pravega očija!" Ljudje smo firbčni in vprašamo, ne mislimo nič slabega s tem! Ne vemo, da to nekoga boli, ker mamo recimo sami s tem razčiščeno. To je tako, kot če nekoga lopneš po hrbtu, pa ne veš, da je opečen - nočeš nič slabega, prijateljska gesta, ampak lahko boli, vendar zato ni kriv prijatelj, ampak ti, ker si bila prej preveč na soncu. Ne menjaj prijateljev, rajši se namaži s kremo

Ah, punca, ne razmišljaj tako črnogledo. Razumem, da ti ni lahko, ko se tvojim kolegicam dogajajo vse te življenjske spremembe, ki si jih ti tudi želiš, a na silo ne bo šlo. Če boš nekaj želela preveč na silo, boš začela oddajati tako energijo, ki ti bo še preprečila, da bi prišla do želenega cilja (vsi moški bodo začutili, da si "desperate").

Glej, jaz sem zdaj stara toliko kot ti (33 let) in sem bila pred dobrimi 4 leti (pri 28 letih in nekaj mesecih) na zelo podobni točki v življenju. Končno sem si uspela porihtati profesionalno življenje (študij, služba) do te mere, da sem bila z njim zadovoljna, končno sem naredila velik korak in se odselila od doma (sicer v najemniško stanovanje, a sem le bila na svojem, ne več pri starših ), le partnerja nisem imela. To je bil del življenja, ki sem ga do takrat preveč potiskala na stranski tir, druge stvari so mi bile bolj pomembne in tako sem se znašla v situaciji, ko sem imela te druge stvari lepo pošlihtane, pa nikogar, s katerim bi lahko delila svoj prosti čas . Takrat sem si zadala, da to spremenim, vendar nisem hotela riniti z glavo skozi zid, zato sem si rekla, da tako kot druge stvari tudi iskanje pravega partnerja pač zahteva svoj čas. Moja prva veza po daljšem času se je začela zelo obetavno in se hitro končala, ko sem videla, da moški, s katerim sem v vezi, ni tisto, kar si želim. No, ja, sem si rekla, vsaj začela sem delati premike na tem področju, a ne? Potem pa sem en mesec kasneje brez kakršnegakoli posebnega iskanja spoznala enega zelo fejst moškega, v zvezo z njim stopila brez posebnih pričakovanj (predvsem nisem bila "desperate" in nanj nisem gledala kot na moškega, s katerim moram nujno uspeti v zvezi, ampak sem si rekla, da si ga predvsem želim spoznati, se fino imeti, potem bomo pa videli). In glej ga, zlomka, ta moški je danes moj mož, čez nekaj tednov pričakujeva najinega drugega otročka in se res dobro razumeva . Vezo sva pa v osnovi zgradila predvsem na dobrem prijateljstvu, medsebojnem toleriranju in sklepanju kompromisov. Ljubezen je prišla sama po sebi, tiho, neopazno, vzporedno z vsem tem. Ko danes gledava nazaj, se nama obema zdi zanimivo, kako na začetku sploh ni bilo nekih močnih čustev, neke zaljubljenosti, le neka očitno dovolj močna energija, ki naju je vlekla k druženju, k pogovorom (slišala sva se vsak dan, enkrat je poklical on, drugič jaz, povsem spontano), k toleranci do drugega. Mož pravi, da je bil sam na podobni točki v življenju, kot sem bila jaz, in očitno je tudi to pomembno prispevalo k uspešnosti najine veze.

Kaj ti hočem povedati? Ne sekiraj se preveč, nikakor ne obupavaj, spoznavaj moške, ne "zapiči" se v prvega, pri katerem se ti zazdi, da bi lahko bil pravi, ampak predvsem uživaj v druženju in če bo interes obojestranski, se zadeve lahko zelo hitro odvijejo v želeno smer. Smo le stari 30+ let, ko so življenjski cilji že izdelani, pričakovanja oblikovana in pripravljenost na hitrejši resni vstop v vezo večji kot pri 20 letih.

Držim pesti zate!

P.S. Kaj več o tem, kako sem spoznala svojega moža, ti pa lahko povem na ZS, če želiš .

< Sporočilo je popravil Mesečnica -- 24.9.2008 10:06:25 >

Pa poslušaj ronjo, njena razmišljanja so vedno zelo realna 

Se podpišem pod to, kar je napisala v zadnjem postu.

Aja, pa še to: pri 30+ se tako moški kot ženske hitreje odločijo za družino kot pri 20+! Tako da ne misli, da boš morala čakat še 5 let, ko boš spoznala "pravega", da si bosta omislila še otroke! Jaz sem bila čisto paf v porodnišnici, ko so punce hodile par mesecev s fanti, prej se sploh poznala nista, pa sta že načrtno naredila otroka! Pravijo, da gre to kasneje pač hitreje, ker so ljudje bolj izdelani - pogledaš, če sliki pašeta skup in to je to.

Živjo....

ko sem prebrala kar si napisala me je kar zmrazilo......te pa čisto razumem da verjetno imaš nek kompleks ker si stara kot sama praviš 33let in si želiš imeti družino, kar je čist ok....

Tudi samozavesti nimaš dovolj...ne ceniš še in zato so včasih ene stvari v življenju kot so.
Same dovolimo moškim da z nami grdo ravnajo potem pa si rečemo kako lahko ali pa zakaj....ker smo tok dobre...
To pa je problem biti dober..sej si lahko dobra samo mejo moraš imeti do kam mu boš dovolila tako ravnanje s teboj?
Vprašaj se ali si sploh želiš da bi tak človek bi oče tvojih otrok???
Ali si želiš takega ravnanja do same sebe?
Si želiš take družine?

Jaz vem, da ne. To je moje mnenje....Tudi jaz sem imela obdobja ko so moje kolegice imele otroke,može itd....jaz pa še ne....sej mi je blo hudo.Najbolj sem sovražila ko so mi rekli: kaj pa ti čakaš?

Ampak ti živiš zase! To pomeni da boš ti živela s tem kar se ti bo zgodilo v življenju ne kolegice, ne sosedi ne kdorkoli ampak samo ti.

Tko da naredi kaj na sebi in tega tipa k s teboj tako grdo ravna odženi in si vzemi čas za sebe in si poišči nekoga ki te bo ljubil in mazil in nosil po rokah....moških je veliko ki si želijo to kar si tudi ti samo odpri svoja vrata pa bo sigurno drug prišel za njim.....

Ampak odločitev bo itak tvoja kaj kako bo!!!

Veliko sreče ti želim

Meni se ne zdi pa nič narobe, da ga je poklicala. Z mojim sva se klicarila po 10 x na dan in se še sedaj po desetih letih zveze tudi slišiva desetkrat ali večkrat. In NIKOLI nikoli mi še ni rekel zakaj ga kličem, pa tudi če ga 5x na uro pokličem, če mi je dolgčas pa ga pač pokličem.

Kolegica se z možem po 20 x na dan sliši, kadar sva na kavi jo on v eni uri 3x pokliče in tudi ona njega pa sta skupaj 15 let. Zato res ne vem zakaj ga ona ne bi smela poklicati v službo in tudi mu reči, da bi jo lahko poklical. Tipu ni do nje saj se vidi. Tak je bil moj bivši ki mu je bil odveč vsak moj klic, jaz sem pa zapirala oči in to vedno znova spregledala, čeprav me je bolelo...dokaz je bil da sva šla šele po 8 letih narazen ko bi šla lahko prej

Pa tudi na morju te je pošiljal stran...a res rabiš še kaj več ali si zdaj pogruntala, da mu ni do tebe

Se strinjam

Kriteriji za to, ali dva pašeta skupaj ali ne, so pri 30+ povsem drugačni kot pri 20+ (če je človek zrel, seveda ) -  več teže daješ na medsebojno razumevanje, podoben pogled na svet, enake vrednote ipd., ter ne iščeš neke romantične ljubezni in metuljčkov v trebuhu.

Midva sva se odločila, da začneva delati na "projektu otrok", ko sva se poznala komaj eno leto, za poroko sva se odločila po enem dobrem letu in pol (en mesec kasneje sva bila pa že brez vseh ceremonij poročena), ko sva se poznala dve leti, sem bila že tri mesece noseča, pri najini četrti obletnici bomo pa že nekaj mesecev štirje