...svoje najbolj drzne sanje, presegati tabuje, uresničevati najbolj "na videz" nedosegljive zamisli ???? A smo se kar vdali v usodo in najraje živimo po merilih drugih, a nam je preprosto najlažje živeti po vzorcu družbe in njenih merilih ?? Se mi zdi, da se nenehno trudimo obvladovati se in prilagajati, namesto, da bi iskali smisel svojih življenj in prekašali samega sebe...
Vas mika, da bi kdaj odvrgli vse "okove" in do kraja uresničili in osvobodili svoje neuresničene želje??




_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Ni financ

vedno ko sem nardila kaj takega, se je slabo končalo.... kaj češ, tak pač je

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Vsakič ko kakšen Slovenec izjavi, ja kaj bomo mi, saj smo tako majhni, samo 2 milijona nas je... mi gre pritisk na 200 . Ja, koliko je pa Fincev? 5 milijonov in njim tudi ni Nokia kar sama padla v naročje. Danes so tam, kjer so zato, ker so si upali, čeprav so npr. v pimerjavi z Nemci ali Francozi številčno miniaturni. In koliko je Švedov, Lukseburžanov, Ircev, Islandcev? Zakaj njim uspeva, nam pa ne?
Ker smo tako hudičevo zaplankani in rajši jamramo, kot da bi kaj naredili. Neverjetno nas je strah neuspeha, najprej zaradi nas samih, potem pa tudi zaradi okolice. Strah nas je posmeha, opravljanja, ... in neprestano iščemo izgovore. Zato se rajši sploh ne lotimo česa novega, drznega. To velja za vse, za navadne ljudi, politike, precej gospodarstvenikov. Tistim, ki pa so uspešni in si drznejo, pa od fovšije komaj čakamo, da se jim bo kaj ponesrečilo ali pa jim kar sami mečemo polena pod noge. Pri nas je res kriza, če kakorkoli izstopaš iz povprečja. Zato vsi vztrajajo v tem povprečju, ker jih bolj skrbi, kaj si drugi mislijo o njih, kot pa lastna sreča in osebno zadovoljstvo.

Jaz sicer nisem pretirano iznajdljiva, da bi kaj novega delala ali kaj podobnega, če pa imam kakšno željo, potem jo poskušam uresničiti. Včasih rata, včasih tudi ne. Ampak če ne bi probala, potem bi že vnaprej izgubila. Kaj si pa drugi mislijo o meni, mi pa že en čas ni več pomembno. Sem ugotovila, da to za mojo lastno življenje nima nobene veze.

O ja. Jst večkrat pomislm na moje želje. Ampak za te želje je treba imet neomejeno financ, bit brez otrok itd itd.. Ker si pač želim potovat in dat naokoli cel svet, rabim denar. In ker ga moram nekje dobit, moram zato delat. In če nekje delam, moram seveda tudi nekje živet. Torej rabim še stanovanje. Kar pomen da ga moram plačat. Potem, ko imam pa stanovanje, se mi pa zdi škoda ga kar pustit in it v svet. Iz preprostega razloga, ker sem si ustvarila neki, kar mi velik pomen. In ker si želim otrok, jih moram pač met. In ker je treba otroke pelat v šolo in pač vse ostalo kar spada zraven, glih ne morem z njim potovat po svetu. Recimo pa, da kljub vsemu temu vseeno odidem na pot. Zmanjkal bo denarja in otroc ne bojo nikjer doma. Torej žrtvujem še njega. Pa recimo, da lahko delam, imam stanovanje, službo in otroka. Še vedno lahko potujem, vendar ne več kot za 14 dni, saj mi pač služba več ne dopušča. Z A Č A R A N  K R O G !!!!!!! In tko moja želja ne bo nikol uresničena.. Kar se pa tiče manjših želja, jih pa itak skušam uresničt. Včasih rata, včasih tud ne, ampak tko pač je. In tko minevajo dnevi, leta in življenje je hitr proti koncu..

Jaz pa nimam občutka, da živim kot drugi hočejo, in še manj, da si kaj ne bi upala. Pravzaprav sem dosegla vrsto reči, ki sem si jih zamislila v svojo glavo in ki se jih najbrž res ne bi veliko ljudi lotilo, ker so bile za tiste okoliščine težke. Pa še dosti jih nameravam. Meni so nove reči vedno izziv, fascinantne, uživam, ko kaj novega odkrijem, ugotovim ali dosežem. To je lahko tudi človekov hobi.

In ne vem, če se lahko strinjam, da se prilagajamo kar naprej drugim zavoljo njih ali družbe. No, mogoče se veliko ljudi, jaz če se prilagajam, se zaradi sebe, ker mi tako tisti hip paše, ker sem tako bliže cilju. Egoistično? Mogoče, ampak a ni najprej potrebno, da je človek zadovoljen sam s sabo, da lahko drugi imajo kaj od njega, da še njim kaj nudi? Ciljev imamo pa tako najbrž ljudje veliko. Ampak tukaj pa je problem, ker nekateri ljudje ne vidijo pred sabo cilja, delujejo iz kompleksov, iz občutka, da jim ne bo uspelo, iz občutka, da ne bodo sprejeti, če bodo drugačni. To pa omejuje.
In najbolj neverjetno je pa to, da lahko človek iz svoje notranje potrebe prilagodi svoje življenje tako, da je fajn tako njemu, kot fajn za družbo. Ker če dobro razmisliš, notranje globoke potrebe ponavadi niso nasilne narave ali omejujoče za družbo, se z njo lahko čisto fajn skladajo. To dvoje ni izključujoče.

Potem je pa še odvisno, koliko energije imam neki hip za določeno reč. Če imam veliko stvari v planu, potem gre bolj počasi, če imam pa malo stvari, pa bolj hitro. Ampak vedno pa nekam gre. fajn mi je to.

hm...
ne  vem če si ti mislila tukaj stvari, ki za sabo potegnejo finance in blazne spremembe..
no, meni se zdi 'živeti' že točno to kar omenjaš - da se enostavno ne prilagajaš drugim in delaš kot ti narekuje stvari... a če mi uspe?? ja mi, ampak pri nemalo ljudi si nakopljem slabo voljo in konflikte... ampak se ne dam, ker ne znam hinavit in blefirat..

lp

Zara zato ker
1. smo odvisni od mnenja drugih.....ker večina ljudi še ni ugotovila, da je drugim za en k.... mar kaj mi počnemo in da nebi niti opazili če bi počeli karkoli drugega.......
2.je preden se spustiš v kaj takega ponavadi treba pojesti zlato ribico
3. ker bi soseda rekla da je to povsem nesprejemljivo
4. ker smo preveč varni v svojih toplih kožuščkih da bi jih slekli
5. ker smo "odgovorni" in ne želimo izpostavljati svojih otrok nesigurnosti neresnih staršev
...........


Kaj pa so neuresničene želje???????

MOJE PREPRIČANJE: Ko nehamo sanjati in delati za naše najbolj nore sanje smo isto kot mrtvi, zato upam da so še ljudje ki živijo za svoje neuresničene sanje.....ker drugače je res žalostno.

Zara, če se boš samo malo ozrla po tem forumu, boš našla odgovor: ker je najbolj neproblematično se držati v sivem povprečju. Če že malo izstopaš, pade vse nata.
Verjemi, vem kaj govorim.

Citiram izjavo alpinista Viki Grošlja: " V nekem trenutku so vsi, ki so poskusili kaj novega, veljali za norce."

Žal je pri nas tako.

BaguSka - se absolutno ne strinjam. zakaj pa ne, ok ne moreš za dalj kot 14 dni, greš pa vsako drugo leto  nekam za 14 dni in tako počasi vidiš veliko držav.....halo jaz sem do danes videla celo Evropo, 1/1000000000 Azije, eno opico v Afriki in se nekaj drugih traparij, pa sem stara 25 let.......NAROBE JE DA VEDNO NAŠTEVAMO ZAKAJ NE MOREMO URESNIČIT SANJ, NAMESTO DA BI REKLI ZAKAJ JIH LAHKO....

Si pa deliva iste sanje, samo da jaz gledam takole: Aha Andraž bo drugo leto septembra star 10 mesecev, jaz bom še na porodniški...super...prvi problem je da bomo verjetno bolj na tesno z denarjem, torej kaj se da videti ceneje in je primerno za 10 mesečnika.........a evo imam odgovor Sardinija s šotorom....

Kaj pa potem, rija, če pada vse nate? Kaj lahko pade nate na nekem forumu? Nekaj počečkanih vrstic, ki jih prevedeš v svoji glavi v besede. Pa to je le vibriranje zraka. Vibriranje zraka pa ne boli. Boli tisto, kar si ti prevedeš v svoji glavi za tem, kar prebereš. Če si prevedeš tako, kot je ok, te ne boli, če si pa prevedeš, da je grozno, če nekdo drugače misli, pa imaš problem.

Kaj pa je hudega, če veljaš za norca? A potem se bo pa svet podrl ali kaj? Mene so vzgajali, da je fajn, če nisi v povprečju. Jaz sem bila vse svoje življenje ponosna na to. če so te pa vzgajali, da je izven povprečja biti zanič, potem pa imaš spet problem.

osnovne stvari ljudje ne vedo. Da te nekdo ima rad, te mora najprej spoštovat. če te hoče spoštovat, te mora upoštevat. Če hočeš, da te nekdo upošteva, potem težko to dosežeš iz stališča povprečja. Mogoče včasih, vsesplošno pa ne. Bolj kot misliš s svojo glavo, bolj ti je vseeno, kaj si ljudje mislijo o tebi. Bolj kot ti je vseeno, bolj te cenijo. POtem pa je še ena stvar. Ne sme ti biti sploh pomembno, če te kdo ne mara. Ne morejo te vsi ljudje ljubiti. Različni smo. In kaj potem? Te pač nekdo ne mara. Ima pač drugačen okus kot ti. Saj nihče ni slab - ne ti ne on, samo različne poglede na svet imata. To pa ja ni nič groznega. V resnici ti tudi nihče ne more nič, če mu tega ne dovoliš. Redko od koga si tako zelo odvisen, da bi te lahko samo zavoljo ne-rad-imeti fejst zafrknil, spodmaknil. To se zgodi samo,če ti to dopustiš,. In če si v povprečju, vedo, da se lahko zajeb....s tabo, saj si povprečen, ne boš nič naredil, preveč ti je pomembno mnenje soljudi. Če pa stojiš za svojim mnenjem, pa če si vsaj približno vljuden, pa zelo daleč prideš v družbi. Niti šef ti nič ne more, če delaš kot je treba, večinoma - samo dovolj razgledan moraš biti in zakone poznat. Vsak šef ima zakone nad sabo. 

Torej je še vedno vzrok zakaj si nekdo nič ne upa, popolnoma vzrok neznanja, strahu pred bavbavom, ki si ga narediš v lastni glavi.

Gina, malo si me narobe razumela: jaz se ne počutim nič slabo "če pada name", daleč od tega, ker me baš boli, kaj si drugi o meni mislijo. Sploh pa neki neznanci, ki me ne poznajo.
Mislim, da večina sodelujočih tukaj preveč gleda na to da, da ne veljajo za "konfliktne". Pa ne samo tukaj, nasplošno v življenju. Sem že dostikrat opazila, da se ljudje bolje počutijo v vlogi sivih mišk, kot pa ljudi, ki tako ali drugače štrlijo iz povprečja.
Pa ne zopet posploševat.....eni tak, drugi onak.....

< Sporočilo je popravil rija -- 10.12.2005 16:12:39 >

Ali pa sem se jaz v prvem postu malce čudno izrazila?

Mi poskusamo, tako smo za ostale ljudi okoli nas čudaki.
Ali je vredno naj presodi vsak zase.
Zgodi se, da dobiš zelo majhen krog prijateljev, ampak so tisti "the best".

Ja, rija, res sva se narobe razumeli. Kar se tiče tega, da je večina rada v vlogi sivih mišk, imaš čisto prav. Žal je tako. Strah jih je. 

A govoriš iz osebnega stališča?

Daj anonimna, mej končno jajca....   Vidiš ti si ena teh sivih mišk....

Jaz pa vseh teh težav nimam. Izstopam iz sivega povprečja, na opazke drugih se ne oziram. Svoje sanje sem uresničila, nič ni ostalo odprto. Imam svoj krog prijateljev, drugi ljudje me sploh ne zanimajo. Ne prilagajam se večini, ker tega ne potrebujem. Družine in sorodnikov ne trpim, samo zato ker so moji sorodniki, če mi ne ustrezajo, se jim izognem. Skratka, živim prav tako, kot hočem. Sračna sem v svojem svetu!

Če smo čisto odkriti, se čisto vsi do neke meje prilagajamo, enostavno zato, ker se moramo. Govorim seveda o vsakdanjih stvareh, ki jih moramo upoštevati vsi, pa če nam paše ali ne. Ali gre za osnovne odnose med ljudmi( dober dan, hvala...), spoštovanje prometnih pravil in zakonov. Seveda govorim v grobem, vendar so pač v življenju meje, ki nam jih postavljajo drugi ali pa sami. Se mi zdi čisto normalno, drugače bi zapadli v anarhijo, česar si ne želim.
Obstajajo pa stvari, kjer so te meje zelo elastične in jih vsak posameznik "nateguje" po svoje. Eni si upajo več, drugi pa manj. Seveda je dosti odvisno od karakterja, financ, starosti, umske omejenosti/neomejenosti in še marsičesa.
Zase bi lahko rekla, da spadam med ljudi, ki ne meketajo v čredi.Če mi je kdaj žal? Zase ne, za sive miške pa.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Primoza, mal govorim iz osebnega stališča, pa mal posplošujem...v bistvu razmišljam - zakaj?! Se mi zdi, da je včasih nujno, včasih pa kar naredimo tako samo zato, da imamo mir...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

mja za to rabs mal dinarckov pa it zivet ven iz slovenije...sploh ce zivis na vasi in ce nisi tko po regelcih drugih narejen si ze izjema ...

pomoje se je najbols drzat tiste sredine in se zadovoljit s tistim kar imas...sej konc koncev so ze nasi otroci tisto, zaradi cesar je vredno zivet ne...in ce temu pristejes se kakega iskrenega prijatelja je pa tudi to ze nekaj...

Da nekaj narediš za ljubi mir - potem je ljubi mir tisti cilj v življenju. In doseči ta cilj je najenostavenje, le nekaj časa potrebuješ.

< Sporočilo je popravil primoza -- 10.12.2005 19:44:12 >