Zakaj rečete dobili smo zob, mi se pa dojimo, mi pa to in to..., ko govorite o razvoju svojega otroka?

Zakaj ne otrok je dobil zob, dojim ga, naredil je to in to...?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz že zdaj, ko sem  rečem, da zdaj smo pa tok in tok veliki in tok težki,...
Ne vem, enostavno zato, ker se tako poistovetiš z otrokom. Težko razložim, vendar kar se dogaja z  se dogaja tudi s starši, nekako občutimo otroka kot del sebe, kar tudi je.

Ja, zanimivo........v bistvu ne vem. Mogoče se to tako reče, ker iammo občutek, da smo v tem nežnem obdobju z otrokom dobesedno "zraščeni" in se premalo zavedamo, da je otrok samostojna osebnost  
To je to, kar mi je sedaj padlo na pamet.

Me zanima, koliko so ostale "pametne"

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Če mene kdo vpraša, koliko smo stari, povem, da sem jaz 32, tamali pa tri mesece in pol . Nikakor mi ne gre z jezika, da bi rekla hodimo, govorimo...

jaz osebno zato,ker vsako stvar v zvezi z  doživljam zelo intenzivno....saj je praktično del mene in mojega ....
z njo se smejim,z njo trpim,ko je bolna,z njo odkrivam svet praktično na novo...z njene perspektive.
Zato smo ta mesec dobili zobek.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Jaz nikoli ne govorim v množini, vsaj ne da bi se tega zavedala.

Jaz tudi v ednini govorim, zato nikakor ne razumem tiste:"rodili smo "

_____________________________

In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da je slast v tem, da grem.

Res zanimivo vprašanje. Vendar pa bolj ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, da sama uporabljam večkrat ednino kot množino.

Mi gre pa blazno na živce, če me kdo vpraša: "Kako vam je pa ime? Koliko ste pa stari?"...in podobno. Ne sprašuj mene, človek, vprašaj otroka!!! (Ko je tako velik, da zna to sam tudi povedati )

No, moje skromno mnenje.

Lp

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

Mene je to tudi skoz motilo in kolikor se le da, odgovarjam v ednini.

Ma me moti tudi, če kdo pokliče po telefonu in vpraša: "In, kaj delate?", ker nikol ne vem, ali ga res zanima, kaj kateri od nas točno takrat počne, ali pa ga bom s podrobnim opisom dolgočasila...

In - konec koncev - otroci zelo hitro začnejo dojemat in razumet, o čem se odrasli pogovarjamo. In če mu jaz recimo doma pravim "Iiii, dobil si tretji zobek", pred babico pa bi rekla "mi smo dobili tretji zobek", bi se tud sama počutila rahlo neumno, mam občutek. Skušam se pač trudit, da se z otrokom pogovarjam isto kot z vsemi, ki naju/nas obkrožajo. Tko je otrok manj zmeden pri srkanju teh informacij.

No, tako si jaz to predstavljam. Mogoce pa tud mal pretiravam s svojimi predstavami?

Joj, meni gre pa ta množina tako na jetra in je sama nikoli nisem, niti je ne, niti je ne bom uporabljala.
Oči obrnem že, ko mi kdo reče - mi smo pa noseči/rodili smo.
Res, to mi je zelo mimo.

Sem se spomnila, ko me je enkrat ena znanka, ko sem bila prvič noseča, vprašala: "Kako ste," jaz pa njej nazaj, naj me za božjo voljo ne vika. Pa me čukasto pogleda in reče, da je mislila name, na mojega moža in še nerojeno dete.
No, ja, saj v bistvu je logično, samo meni je zvenelo čudno.


< Sporočilo je popravil nejcko -- 25.10.2006 22:32:20 >

Aninimna, sama že nekaj časa razmišljam o tem. Pravzaprav si me prehitela z vprašanjem, ki sem ga hotela postaviti tudi sama.
Meni je ful smešno, če katera mamica reče:"Mi pa imamo en zob." V čigavih ustih-maminih, očkovih ali otrokovih?  Ali pa."Danes smo bili trikrat pokakani."
Tistim, ki uporabljate množino se opravičujem, ampak sliši se pa res smešno.
Priznam pa, da je tudi mene ene dvakrat potegnilo, ko sem se pogovarjala z eno mamico, ki vedno uporablja množino, ko govori o svojem sinku.

To pa tudi mene blazno moti. Stara sva šest mesecev, kaj a oba skup al  kako? Jemo že gosto hrano. Ja, itak, da jo, a si še vedno na mleku??? Res, to mi je ful brezveze, sem že parkrat katero popravila, pa sem jih vedno dobila pod nos.

Jaz se mogoče edino kdaj tule, na RR, zmotim, pa grem v "tok z ostalimi".

V resničnem življenju pa ne. Se spomnim, kako mi je člo to na živce pri prijateljici, ko sva primerjali, kdaj je od katere  otrok kdaj kaj začel početi. Pri njih so vse skupaj počeli, pri nas pa Tibor. Ampak ji nisem nč rekla, le v vilicah (za čeljustjo) me je skominalo.

Sploh ne vem, kako se izražam, če kaj tukaj napišem. Verjetno v ednini . Pa tudi če kdo govori v množini, me v bistvu to ne moti.

oh ja s čem se eni ukvarjate, pa kaj pol množina gor ali dol, mate pa res cajt kaj vse vas moti, res bebasto, bedasto, smešno

Jaz se tudi čudim, ja. Ampak se tako pogovarjam le tukaj na RR - se zlijem z vami.
V vsakdanjem življenju pa nikoli ne uporabim množine. Če jo že kdo uporabi, pa mi gre ful na živce.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Nam gre množina tudi ful na jetra.

Ne govorim v množini; kar se tiče otrok, se tiče otrok...