Jaz pa mislim, da se zaradi izgube prvega otroka v nosečnosti kar nekako ne upaš imeti preveč rada punčke. Sedaj po 3. mesecu bo postalo vse lepše, vse bolj zanimivo, veliko bo nasmeškov, odziva nazaj,... in iz meseca v mesec boš imela deklico raje in lepše vam bo. Če pa le ne moreš pozabit travme iz prve nosečnosti, pa se oglasi do osebnega zdravnika in te napotil naprej.

Čim več lepih dni vam želim.

Ne sekeri se zaradi tega... To odmisli.. in vsak dan bos manj zbegana...

PA sej logicno, da se vprasas, kdo si sploh ti?! Jasno.. saj je komaj prisla.. do zdaj je ni bilo.. vse je ok.. brez panike!

 za se en life..

Hej, ne boj se. Jaz imam svojo hčerko neizmerno rada in bi za njo dala življenje, se tudi večkrat sprašujem, kdo sploh si ti. To zame niso vprašanja, ki bi si jih postavljala v dvomu o svoji materinski ljubezni, ampak so pač vprašanja, ki se porajajo v glavi, ko gledaš eno malo bitje, ki si mu dal življenje, ki ga ljubiš in obožuješ, pa hkrati ne moreš verjeti, da je to plod tebe, del tvojega telesa...

Kar prepusti se toku........

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Jaz bi ti samo čestitala za prekrasno hčerko. Verjamem, da si dobra mama in da boš to kmalu prebrodila. Kaj bolj konkretnega pa ti naj svetuje nekdo, ki ima izkušnje s tem!!!!

Lp,
Jackie

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem imela tudi podobne misli po rojstvu, in po pravici povedano sem si v prvih mesecih kar nekajkrat iskreno zaželela, da tega otroka sploh ne bi bilo. Nobenih silnih materinskih občutkov, vse mi je bilo tako tuje.

Potem sva se počasi navadili druga na drugo, jaz predvsem na novo, drugačno življenje, in danes je vse tako in tam, kjer mora biti. Ne sramuj se svojih občutkov in ne misli, da so vse mame tako zelo popolne, ljubeče in prekipevajoče od same neizmerne materinske ljubezni.

Te razumem.
Verjamem,da ti je težko.
Ko sem imela sistematski pri 3 letih za prvo hčerko, se bila tik po drugem porodu ...
tam ima psih. tudi vprašanja za mamico (nosečnost, porod) in iz mene je kar bruhat začelo ...tako  da je poslušala mene. O otroku sva se pogovarjali naslednjič.
Skratka mirne duše to omeni oseb. zdravnici, kak pogovor s psihologinjo, bi ti gotovo pomagal. Pa brez zadržkov.

Jaz mislim, da ni s tabo nič narobe. Tudi jaz sem debelo pogledala svojo hčerko, ko so mi jo prinesli k postelji- imela sem CR. Pa sestra v porodnišnici je vedno rekla: dajte lupčka svoji punčki predno jo je odvesla. Jaz pa kot kamen. Sama se še spomnila ne bi na kakšnega lupčka. Potem pa se je čedalje bolj odzivala na okolico in name, pri enem letu je bila ljubezen že popolna. Ne skrbi, vsak dan jo boš imela raje, sploh ne boš vedela kdaj jo boš vzljubila. Verjetno boš to spoznala takrat, ko jo boš prvič pustila nekje samo za dlje časa. Pomaga, če se s kom pogovarjaš.

Anonimna, meni se pa zdijo tvoji občutki čisto normalni. Saj se vidve s hčerkico še res ne poznata!!! Zato pa st skupaj, da se spoznavata in to vsak dan. Pa ne misliti, da je nimaš rada, kot sem rekla, sta še v fazi spoznavanja. Čisto normalna reakcija, ki te naj ne skrbi.

Za vse tiste, ki ti tvezijo, kako se o bile povezane z otrokom že v nosečnosti, pa ne maraj, ker je to meni vse skupaj en larifari. Kako povezane, kaj so čutile???? Čutile so(smo), da nosimo otročka, nismo pa vedle, kako izgleda, kako čuti, NIČ. Vse to je plod naše domišljije v pričakovanju. Sem grem stavit, da če bi nam, mamam prinesli ob rojstvu drugega otroka in ne našega, ne bi imele pojma, da ni naš. In to je dejstvo.

Anonimna, ne sekiraj se in uživaj. Če nekaj let se boš tem občutkom smejala in si rekla, da te je najbrž polna luna metala..  Verjemi