Kot je videti že iz naslova teme si z možem zelo želiva še enega otroka, vendar imava kup pomislekov. No, predvsem jaz. Skrbi me kako bi vse zmogli. Starejši ima 4 leta, mlajši dve leti. Zidamo hišo, tako da prostega časa takorekoč ni. Starejši je v vrtcu, mlajši še ne, ga pazi tašča. Pomoč bi seveda bila z njene strani tudi pri treh otrocih pa vseeno.... Se bojim, da si bomo na glavo naenkrat preveč nakopali. Tudi moja služba me skrbi. Saj bi me počakala in vse, to me ne skrbi, ampak šefi pa vseeno ne pričakujejo še enega. Po drugi strani nočem več čakati, rada bi da med otroci ni prevelike starostne razlike. Želim si imeti še enega preden gre tavelik v šolo. Včeraj sem cel dan mislila na to če bi imeli še enega. Zelo ne bi rada da bi bil otrok rojen novembra ali decembra saj potem otrok nima niti šest let, ko gre že v šolo. Tako da bi rada da začneva delati aprila na novem članu. Po drugi strani pa bi ga naredila že kar drug mesec. Bojim se, da mi bo žal da se nisva takoj lotila, bojim se, da mi bo žal da nisva počakala še kakšno leto. Ko se bo zgodilo, poti nazaj več ne bo, zato sedaj tehtam in tehtam in tehtam.
Vedno sva si želela tri otroke, vendar nisem verjela, da se bo za tretjega najtežje odločiti. Zdi se nama, da sva pripravljena, vendar....v glavi imava kup vprašanj, pomislekov, razlogov....
Lahko me obsojate, le nekako sem mogla izliti ven kar čutim. Je še kakšna tukaj s podobnimi vprašanji ali pa kakšna, ki je te dvome že dala čez.

Anonimna tudi midva sva se že predno sva sploh imela otroke pogovarjala, da bi rada imela 3 ali 4. Potem sva se lani začela pogovarjat, da bi imeli tretjega, moj bi zelo rad, tastarejši sin si je tudi zelo želel dojenčka, hči je še premajhna, da bi registrirala, meni pa nekako ni bilo do tega. Pa ne da si ga nebi želela, bolj me je skrbelo tako kot tebe...kako bom zmogla s trebi, kako se bomo organizirali.....Potem pa je tretji prišel nepričakovano. Nekaj časa me je še skrbelo kako bomo, potem pa je več. Otroka sta stara 5,5let, 3 leta in poleti tako dobimo še enega. Trenutno imamo stanovanje v hiši mojih staršev, malo nam bo tesno, vendar si zidamo hišo in naslednje leto konec leta se bomo selili, če bo šlo vse po načrtu. Kar se financ tiče me trenutno ne skrbi, službo imam tudi zelo fajn in me tudi ne skrbi. Malo se bo treba sicer organizirat, ker moj dela od 6.00-16.00, potem gre še k hiši kaj delat in sem kar veliko sama z otrokoma. Vendar bomo že...tudi babica rada priskoči na pomoč.

Tako da če si ga oba želita potem kar v akcijo. Skrbi bodo tako vedno.

Midva imava 3. Stari so 5,5, skoraj 4 in skoraj 2.
Moj dragi skoraj vedno dela cele dneve, pa nam laufa. Treba je bit dobr organizator pa gre. Včasih je res mal kriza ampak se vse da. Ni nama žal, da so tok skupej. Zdej se med sabo igrajo, pa tud en za drgega mal pskrbijo .

Če si ga oba želita mislim da ni ovire.

Anonimna preveč razmišljaš. Če si želita še enega in finance niso problem (vsaj omenila nisi), ga imejta. Vse se zgliha na koncu.

Nama je bilo tudi najtežje se za 3. odločit. Za 2. se je bilo najlažje - pač sva vedela, da si želiva več kot 1, fajn se nama je zdelo, če je manjša razlika in še takoj, ko sva rekla, da ko bo, pa bo, je bilo, tako da niti ni bilo časa kaj dosti razmišljat . Pri prvi sva pač čakala na "pogoje" (sva želela živet skupaj, pa da imava svoje dohodke, itd...), pri 3. pa... uf, bi pa ne bi, pa bi pa še ni čas, itd... No, potem se je "zgodilo", da sem zanosila (1 seks brez kondoma izven plodnih dni) in sva bila oba malo presenečena, vesela in malo prestrašena. POtem sem imela ss in sva ugotovila, da si tega 3. res želiva in to zdaj. In potem sva ga naredila (sicer je bilo mišljeno 2 meseca kasneje (zaradi njega, da ne bi letel v trebuščku okoli), ampak je bilo tudi tako ok, ker mu to ni nič škodilo:).

Če je to, kar te skrbi predvsem, ali ti bo zneslo - ti bo: starejši bo imel že (skoraj) 5 let, mlajši pa (skoraj) 3, ko bo novi član tu. Midva imava punčki stari 4,5 in 3 leta, pa novorojenčka in zaenkrat gre super, boljše kot sem mislila . Pa imam obe doma in nimam babi servisa.

Tak da: če rabiš samo malo poguma oz. kako vzpodbudo, ti povem, da se da. Ne rečem, da ne bi zdajle na mestu začorila, če bi se dalo, ampak bi bilo podobno, tudi če ne bi imela otrok (pač vedno ponočujem, samo razlogi so različni). Meni se zdi zdaj, s 3mi bistveno lažje kot z dvema, ko sem bila noseča (samo res mam pa j* nosečnosti).


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

O a res? Čimprej!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hvala za vaša mnenja, mogoče sem le želela slišati potrditev moje oz. najine skorajšnje odločitve in slišati še koga drugega. Tiste, ki imate službo, kako so gledali na vas ob tretji nosečnosti?

Ste ve ob nosečnosti kaj gledale na to, kdaj bo otrok rojen? Meni je sicer vseeno, le november in december mi ne dišita preveč, ker potem otrok nima še niti šest let ob vstopu v šolo. Ali preveč kompliciram?

Skrbi me seveda tudi kako nam bi uspelo zidanje in še trije otroci, ampak si mislim, da če bo šlo z dvema bo šlo tudi s tremi. Imam tri tedne za premislit, takrat naj bi bila v tistih dnevih   V tem času pa se bomo odločili ali gremo v akcijo zdaj ali bomo še malo počakali.

Anonimna saj ni rečeno, da uspe že v prvi rundi. En znanec se je pred 4 leti poročil in takrat je rekel, da bosta začela delat na dojenčku en mesec (ne vem točno kateri), zato da se bo dojenček rodil na njegov roj. dan. Po 4 letih še vedno nimata otrok.

Jaz nebi gledala na to, kdaj se bo rodil. Konec koncev je pozimi tudi ena prednost....ni toliko dela (na vrtu, ni košenja trave, tudi pri hiši se bolj slabo dela...vsaj pri nas)

Jaz bi na vajinem mestu še počakala. Ne vem sicer koliko si stara, a vseeno. Zdaj imate res polne roke dela.

_____________________________

Zdaj sem mamica, jupiii.

služba: mešani odzivi: od precej neg. (pa ne v smislu, kako si upaš, ali kaj takega, ampak bolj prijazno - če se mi to zdi zdaj pametno...) do zelo poz. Imam srečo, da je šef pri zadnjih in ne komplicira, če katera zanosi - projekti nas počakajo, da se vrnemo nazaj, pač takrat delaš malo bolj...

Sva razmišljala o tem, tudi nama se ne zdita fajn nov. in dec, ker so res še mini, ko grejo v šolo (5 let - halo??) Ampak to se ti lahko zgodi tudi, če pričakuješ januarčka, recimo - jaz sem obakrat pri mojih januarčkih cvikala in ena je res komaj zdržala čez praznike - rojena začetek januarja. Je pa res, da sva vedno mislila, da saj ne bo glih v prvo ratalo (pa vedno je) in se nisva sekirala, tako da sem dvakrat pričakovala novembrčka, samo sta bila tadva oba ss.
Sicer se mi zdi najboljši čas za dojenčka pomlad, ker je dovolj toplo, da lahko greš takoj ven, ni pa tako svinjsko vroče, da skuriš dete, če greš ven, pa do poletja si že v top formi in ti ni problem pakirat za na morje itd... Imam pa eno poletno (in ja, vem, kako je, če se vročinski val pokrije z enotedenskim dojenčkom ) in dva zimska (in vem, kako je, če je cel januar minus in ne smeš ven - obakrat je bilo isto...) tako da - najboljše se mi zdi pomladanski, potem imaš starejše otroke doma med poletjem, do jeseni je pa dete že dovolj odporno, tudi če sorojenci kaj iz vrtca prinesejo. če maš zimske, maš starejše potem ves čas na udaru z boleznimi, če jih imaš v vrtcu...


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Hvala vam za vse odgovore in razmišljanja. No, zaenkrat sva se odločila da počakava vsaj do novega leta. Vmes pa tudi ne bova kaj preveč pazila (no, nevarnih dni se bova seveda izogibala), če vseeno rata pa rata  Saj bo po eni strani boljše če nas malo preseneti, kot pa da samo tuhtamo in preračunavamo kdaj bi ga bilo najbolje imeti.
Zanimivo je, da me največja želja po še enem prime par dni pred M, očitno so takrat posebni hormoni v zraku. Sem pa ta mesec ugotovila, da sem prav vesela M, tako da očitno še nisem čisto pripravljena. Zdaj bomo uživali z dvemi maksimalno, če pa se nam najavi še eden pa tudi nič narobe.

Pozdravljene!

Sem nova na forumu, nikakor pa ne prvič nosečka. Danes sem še posebej srečna, saj mi je test pokazal, sicer lahek, pa vendar PLUS!!!

Anonimna, moj nasvet je tudi ta, da če imaš pomisleke, se zaenkrat odloči in počakaj, da si boš to resnično želela. Če si v dvomih le zato, ker se bojiš kako boš funkcionirala s tremi otroci, potem ti naj povem, da zelo dobro, če se boš znala organizirat. Ni lahko je pa nekaj najlepšega, če v hiši tacajo trije pari nog

No, v moji hiši bodo očitno štirje pari! Upam, da se mi nosečnost ne ponesreči.

Želim ti vse najlepše, predvsem pa poslušaj samo sebe in vedi, da kakorkoli se boš odločila bo prav, saj se vse zgodi z določenim namenom.

Jaz imam dva otroka 14 in 11 let. Vedno sva govorila da ne bova imela več otrok. Potem pa sem nepričakovano zanosila (pred tremi leti) sem bila pa v dvomih. Bil je ss. Od takrat naprej si z možem želiva še enega saj sva ugotovila da si ga zelo želiva, ampak ne gre pa ne gre, to bo zdaj že dve leti. Stara sem 34 let. Že pri drugem nama ni uspelo takoj, je bilo kar hitro eno leto naokrog. Bila sva pri dr. Rešu in veste kaj nama je povedal, da imava srečo da imava sploh dva otroka, moj ima tako slab spermiogram , meni pa je rekel da se mi je plodnost poslabšala ker sem že blizu 35. Tako da takrat je bila pri tretjem samo ena velika sreča, ampak midva se ne dava in upava, da bo enkrat zopet uspelo z veliko sreče.
Drugače pa moj prvi otrok je rojen konec novembra pa moram rečt da je v šoli pri boljših učencih, samo v prvem razredu je imel malo težav s koncentracijo ampak ni bilo sile, tako da mislim da se preveč obremenjujte kdaj je otrok rojen, samo da ga imaš je pomembno.
Veliko sreče pri tretjem!

Uh... tema ravno zame. Tudi mi si želimo 3. člana, pa me tudi mene muči, če le ne bo (pre)velika razlika v letih med 1. in 2. otrokom, ter tretjim. Prva dva se tako lepo igrata skupaj, kot rit in srajca, je pa tudi majhna razlika med njima. Prvi bi bil že 6 let, ko bi se tretji rodil, če rata takoj. Poleg tega pa sta že tako samostojna, nič več plenic, povesta ko sta lačna, žejna, da se z njima že kamorkoli it,... in me je kr malo strah vsega znova. Tako velika kot je želja, tako velik je "strah", dvomi,... Niti ne vem kaj bi rada, da mi ve poveste, potolažite,... ampak nekomu sem morala izliti svoje občutke. Je pa res, da dokler bom v takšnih dvomih, da bova še malo počakala...

In odločitev ZA bo vedno težja, razlika v letih med otroci pa vedno večja ...

Majhna starostna razlika je po eni strani fina, po drugi si tvoje telo in ti vseeno malo bolj opomorejo, če počakamo kako leto - itak imamo občutek, da to pa ja ni nek hud faktor, pa vendar je pomemben. Naši otroci s, relativno, dokaj nezahtevni , pa vendar je meni osebno prav pasalo, da sem šla vmes za kako leto v službo in so delale še kake druge možganske celice - ne le plenička, kašica, igra in jok centri. So pa najini stari 8 in 4 leta ter 1 mesec. Starejša dva sta oba že zelo samostojna in ker sta izredno navezana drug na drugega veliko zadev poštimata med seboj in ne potrebujeta mojega posredovanja, obenem pa že zdaj lahko za kako minutko popazita na dojenčico.

Majhna razlika pa ima druge prednosti. Služba pa - ne oziraj se - če imajo zdaj nadomeščanje zate, jim bo čisto ustrezalo, da te ta oseba nadomešča še eno leto in je to to. Sploh pa: služba, sodelavci in šefi pridejo in gredo, družina pa ostaja. To vidiš ko npr. ostaneš na bolniški - jaz sem se sprva sekirala, da sem tako na vrat na nos šla, da so imeli kake pol meseca zmede itd itd., potem sem pa ugotovila, da življenje v službi čisto lepo teče dalje in da se prav nihče ne meče v tla, ker mene tam ni.

Z isto dilemo, imeti tretjega ali ne, se jaz ubadam zadnjih nekaj mesecev. Razlogov proti najdem iz glave vsaj 10: prva dva sta že velika (5 in 7), samostojna, lahko gremo kamorkoli, spimo ponoči, rešili smo se težav z iskanjem varstva in križi z boleznimi in bolniškami,....lahko bi začela spet aktivneje delati na karieri, kar bi nosečnost gotovo spet ustavila za vsaj nekaj let (spet proodniška, bolezni, pleničar). Pa zdravstveno gledano imam tudi nekaj skrbi, da ne govorimo o nekem neosnovanem strahu, da bo z otrokom kaj narobe.

Ampak, kljub vsem naštetem in kljub vsem racionalnim razlogom proti, si z možem še enega otroka želiva. Vem, da mi bo žal, če ga ne bom imela. Hitro se zgubimo v našem malem mehurčku vsakdanjosti in ne vidimo stvari v pravi perspektivi. Kot so že druge napisale: službe, sodelavci, šefi - pridejo in grejo, ostaja pa družina. Pa tudi to je res, da je s časoma ta odločitev vse težja. Zase vem, da bi bilo lažje in boljše, če bi o tem razmišljala par let nazaj.

Vso srečo pri odločitvi :)

Se zavedam. Na "malo počakala" sem mislila res malo. 2-3mesece, da si "uredim" misli.

joj, kot bi brala sebe... doma imam še vedno vse spravljeno, voziček čaka in ga ne morem prodat, dokler ne bom zihr, ampak dvomi kar so in vsak dan so težji... jaz tudi nisem več prav pri tamlajših in moje zdravje tudi ne, tako da dvom res raste... poleg tega se resno sprašujem ob tem tempu službe in življenja nasploh (živimo v Ljubljani, dejavnosti polno, med tednom nimamo čisto nič časa zase)kaj je tisto res pomembno- ali šteje kvaliteta tistega kar imaš, ali iluzije in plani, ki si si jih zadal že dolgo tega... moj mož pravi, da enostavno ne more reči, da smo "zaključili" hkrati pa se ne moreva in ne moreva odločiti še za enega... bi pa ne bi, bi pa ne bi... tehtnica po dejstvih je sicer na strani ne bi, samo čustva in trma, ko si nekaj želiš so pa tako ali tako iracionalna... ne vem, tudi jaz se sprašujem.

Tudi logistično ni več tako na izi- počitnice (npr. smučanje), kino, dejavnosti, tečaji, večji avto, babi servisa pa tako nimamo... in v bistvu mi gre na živce stavek: če si ga želiš- go for it, ker enostavno ni tako preprosto...razen seveda če sebe in vse ostale člane postaviš na zadnje mesto in misliš samo na to kaj si želiš ti, ne pa tudi to, kaj to prinese v družino za vsakega člana posebej...

je pa res odvisno, če imaš pomoč, nič težav s financami in službo in če je EMŠO še malo nižji, potem je res zagotovo manj ovir in dejansko je tako, da če se odločiš za še enega, je bolje, da se čim prej- ko bolj, ko razmišljaš o tem racionalno, bolj ti je jasno, da bo težko oz. težje kot doslej...verjamem pa, da ko enkrat imaš kepico, ni več dvomov in nekako se res vse poštima...

Želja ja, ampak.....

Drage moje, ta ampak bo vedno prisoten a le do tistega trenutka, ko boste zanosile.
Ko boste videle svoj plusek, boste pozabile na ampak, le neizmerno srečne boste, da se je želja uresničila.
Jaz sem stara 39 let ( to je bil moj prvi VELIKI ampak ), pa sem v četrto noseča.
Imam dva sinova, ki sta stara že 16 in 14 let ( spet ampak... :) ).
Hči pa je stara tudi že sedem let in tu je bil največji ampak....končno lahko imam čas zase, ni mi potrebno skakati za otroci....
skratka res sem imela veliko zadržkov, ko se je zgodilo, pa sem na vse pozabila.
Uspelo mi je, to je to in tako bo ostalo.

Vsem, ki razmišljate naj povem, da ni pomembna razlika med otroci, ker res je da vse ima svoje prednosti in slabosti. Pomembna je sreča ki jo čuti mamica, še lepše pa je, če ti to srečo uspe prenest na otroke in jih povezat pa četudi je prvi že odasel, zadnji pa še govorit ne zna.

Vso srečo!!!!!!!

< Sporočilo je popravil Šestka -- 15.3.2012 10:49:15 >

Jaz pa mislim, da glede tega ali bo nov ali dec pa res ne rabiš komplicirat. Mi imamo decembrčka in novembra pričakujemo še enega in je tazadnje kar mi pade na pamet kdaj bo šel v šolo. In če ne veš, se lahko odločiš ali bo šel 1 leto prej ali kasnej!

Oprostite, ampak ene punce res komplicirate glede starosti, .. razlika med starostjo in kdaj se bo otrok rodil!
To sploh ni važno, važno, je da zanosite in rodite zdravega !