Skupaj sva že dolgo, imava otroke,najina zveza je povprečna, z vzponi in padci. Lahko bi rekli, da smo ena bolj ljubečih družin izmed teh v naši družbi. Zadnje čase pa se mi začelo dogajati, da ko nisva skupaj ga pogrešam, komaj čakam da pride domov, oz. da se vidiva, ko pa pride mi gre pa strašno na živce. Vse me moti, kaj reče, kaj naredi, vse me moti. Ko pa spet nisva skupaj se pa spomnim kaj vse je lepega naredil, zame, za otroke, mi je pa spet toplo pri srcu in sem srečna da ga imam...seveda vse dokler spet nismo skupaj. Kaj se dogaja????

Na hitro... po moje ti je tečno v življenju in iščeš napake in probleme. Malo se osami, kako dobro knjigo preberi, film poglej,... in se zamisli. Ne vidim nek problem v tem. Tudi sama sem bila enkrat v taki situaciji... s sabo se bolj ukvarjaj, ne toliko s partnerjem in drugimi. Da se iz tega stanja ven priti.
Si mogoče noseča?

Nisem noseča, zagotovo ne.
Morda je res krivo pomanjkanje časa za mene. Sem se kar malo zamislila. On ima zadnje čase veliko dejavnosti in tako jaz nekako ne pridem na vrsto za svoj čas. Morda sem v sebi jezna nanj in ga krivim, da mi vzame moj čas. V bistvu pa si ga moram vzeti sama. Bi se kar strinjala z vama glede tega in bi rekla, da bi to lahko bil razlog. Problem je v tem, da njega kar veliko ni in kadar je, se mi zdi da je zelo pomembno, da smo vsi skupaj, kot družina. Zdi se mi, da če bi si še jaz vzela čas zase, ne bi delala druga kot pa si izmenjevala otroke. Ko rečem, da že dolgo nisem bila kje, mi vedno reče, da mi on nikdar ne brani da kam grem, ne zaveda pa se, da velikokrat niti nikamor ne morem sama, ker njega ni in da če bi še jaz šla, bi nam ostalo zelo malo skupnega časa. Trenutno, glede na to kakšen je on (ne bo se odpovedal svojim stvarem in to sem vedela že preden sem se odločila imeti z njim družino) ne vidim rešitve. Kakšen nasvet?

varuška.

Se mi zdi kot da bi moja žena to pisala... Takšen občutek dobivam jaz od nje...

Dokler sem bila na porodniški sem bila tudi jaz taka.. komej sem ga čakala, pogrešala, smsje pošiljala, ko je pa prišel... še danes sem jezna nase ker vem da sem hladna in tečna.. po mojem se me je malo že navadil, če mu pa ne paše pa mi tudi pove... jz sem na dejavnosti mojga kar sama poslala, da malo glavo shladi in da ne visiva samo doma in razmišljava kje je od koga napaka.. no ko sem začela delat je precej bolje.. čeprav sem ugotovila, da je zadnji prepir v meni pustil rano ki jo tako počasi prebolevam... zaradi tega sem na čase tako hladna in to sem mu tudi povedala.. mogoče me malo lažje razume... ve pa da ga imam neznansko rada.. sama sem se tudi vpisala na popoldansko aerobiko in tako delam na svoji samopodobi, sem malo od doma in tisto uro mi ne visi otrok iz ene hlačnice in je precej bolje.. ko pridem domov imam voljo "zapeljevanja" moža in tudi on je potem boljše volje :) priznam pa da mi zelo paše ko gre zvečer ven na dejavnost, jaz pa doma malo za tvja, orbitrekom uglavnem malo počijem glavo :)
Svetujem ti da se probaš zaposliti pa bo bolje :)