mi smo pričeli z uvajanjem naše 16mesečnice.
zanima me, mamice tistih, ki jih uvajate ali se od njih poslovite (ko odhajate) ali se enostavno izmuznete? kakšen način se vam zdi bolj spremljiv?

Najprej smo se izmuznili (prvi pol leta), potem ko je že vedla zakaj se gre  smo se pa poslovili z poljubom. Tu v tem vrtcu pa majo okno ki gleda na parkirplac in si pomahave.





_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

Vedno se poslovim, obicajno povem kdaj pridem in recem, naj se ima lepo. Zdaj mi pravi isto nazaj.

A je tebi "lepo" če ti nekdo stoji ob strani potem se ti pa izmuzne    brez pozdrava?
Se posloviš in greš ter poveš da prideš nazaj

Poslovim. Pa ni važno ali gre za vrtec, babico, kogarkoli, če odhajam, dam poljubčka in adijo.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Nikoli, ampak zares nikoli, nisem kar odšla, ne da bi ji povedala, da grem v službo ter da se vrnem po njo. Pa je jokala ko dež, ko sem se poslavljala  .

Kakšno sporočilo prejme otrok, katerega starš kar naenkrat izgine, pa verjetno ni treba poudarjati

Res je kruto, vendar žal dokaj pogosto....Sploh pri čisto malih ( jasličnih), ki se na vse kriplje držijo staršev in jih moraš žal velikokrat skoraj vleči z njih... Mali pač to poslavljanje drugače dojemajo, kot nekoliko starejši in jim  to ponavadi podaljša agonijo oz. žalost. Če gledajo , ko starš odhaja, ali pa se odpelje z avtom, se počutijo še bolj zapuščene...Pri večjih je malo drugače, ker že bolj razumsko dojemajo in ne le čustveno...Sama sem mnenja tudi, da se morajo starši striktno držati obljube ( posebej velja to za starejše ), ki jo dajo otroku ob slovesu.Če jim rečejo, da bodo čez dve uri nazaj, se morajo tega držati in konec. To laganje in  nedržanje obljub, meni osebno bolj dvignejo pokrov kot tisto uhajanje.Saj to "uhajanje" poteka večkrat nekako v dogovoru z vzgojitelji, če pa starš prelomi dano obljubo, pa se ne zlaže le otroku ampak tudi zaposlenim v vrtcu...

Mi nikoli ni padlo na pamet , da se ne bi poslovila od otroka.Vedno z objemom, poljubom in besedami ;po kosilu pridem pote, lep dan ti želim in rada te imam.To je med mano in mojima otrokoma nek ritual.

Od našega uvajanja je že kar nekaj časa, ampak se vedno že od 1. dneva, ko sem ga v vrtcu pustila in je bil star 12 mesecev, vedno poslovim...nikdar brez objemčka, ljupčka ter stavka, naj uživa in se lepo ima, ne morem v službo. Ko je bil majhen, je tudi na začetku nekajkrat jokal, ampak sem se vseeno poslovila, mi je pač vzgojiteljica malo pomagala, da sem lažje odšla.

_____________________________

Rastemo in radi se imamo...:)

Od otroka se moraš vedno posloviti.
Pa ne moreš kar izginiti, no.

pelin ni važno kako otroci dojemajo
je razlika v posloviti se ali kar izgniti!!!!!
Potem se pa otrok boji.. kakšno zaupanje je potem v mamo??Se potme otrok vsak dan boji da bo mama ali kdo drug izginil
definitivno to je slabo zelo slabo da kakšna mama tako naredi
pa še en članek sem našla ravnokar:

Dovoljene laži
Pred otrokom igrajte, "lažite", delajte se, da komaj čakate, da gre malček v vrtec! Povejte mu, kako super je v vrtcu in da ste ga tudi sami obiskovali. Otrok bo tako začutil, da je vrtec pravzaprav super stvar. Tudi ko se pojavita pred vrati sobice, se nikar ne začnite tresti in komaj zadrževati solz. Vstopite pogumno, pokončno in kar se da samozavestno. Z vzgojiteljico poklepetajta, kot da sta stari znanki. Tako bo mala, a bistra glavica, dobila drugačno predstavo o vrtcu.Tudi ko ga boste prvič pustili tam, ni potrebno, da iz poslavljanja nastane prava drama. Zelo napak je, če se tiho in zahrbtno odplazite, ko se otrok zaigra ali zamoti. To vsekakor ni način, s katerim bi lahko gradili zaupanje med sabo in otrokom. Ne glede na to, koliko je star, se od njega vedno poslovite. A ne s solzami in stokanjem. Jokate lahko kasneje, zunaj vrtca ali v avtu. Ob slovesu otroka objemite, poljubite in mu povejte, da zagotovo pridete ponj. To pa naj bi bilo tudi vse. Tudi če se upira in joče, pojdite. Storili ste vse, kar ste lahko: se poslovili, mu povedali, da ga imate radi in da pridete kmalu ponj. Zdaj šele lahko na samem prelivate solze.

Vedno se poslovim. Povem ji tudi, da ko se bo naspala, prideva s sestrico po njo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Poslovim od njegovega 11m naprej...

Vmes je bil obdobje ko sem ga mogla dat ko se je jokal, sam sem mu vseen povedala da grem in da ga pridem kmalu iskat...

ja,jaz se sicer poslovim, ampak zelo zelo na kratko, ker če to poslavljanje traja predolgo, padeta v jok in starejši in mlajši. Dam lupčka, rečem adijo in potem napeljem stvar tako, da naj gre nekaj pogledat v skupini..kakšen nov avtoii

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

Poslovim se. Vedno.

< Sporočilo je popravil ZARA -- 2.9.2009 8:22:06 >

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

enako.

_____________________________

♥ moja dva zaklada ♥

ja pa lahko, če je tako otroku lažje. Treba je pač opazovat, brat otroka in se prilagajat. Enim je laže, da se polsoviš, enim pa da sklizneš, ko se zamotijo. Eli pa enkrat (predvsem na začetku) nekaj, drugič drugo.

Jaz se bolj ko ne po vašem "izmuznem". Ampak ne vidim v tem nič slabega.
Moj otrok zelo dobro ve, da ga imam neizmerno rada in bom vedno prišla ponj.
Na dokaj kratki poti v vrtec se pogovarjava, da gre v vrtec, da se bo igrala in se
kasneje spet dobiva.
Ko prideva noter, se preobujeva. Še kakšno rečeva in jo povabim, da se pridruži svoji
skupini. Odprem vrata in mala kar sama gre. Tisti adijo ali lepo se mejte bolj ko ne rečem
vsem tam in grem. Ponavadi je hči že  zaposlena z igračo, prijateljem, vzgojiteljico.

Stara je 16M, v vrtec hodi 4 mesce, nikoli nisva jokali, ko sva šli narazen. In ji je tam lepo.

Ko pridem po njo, pa se spet pogovarjava, kako je bilo in delava načrte za naprej.

Jaz sem se vedno poslovila. Nekoč nekje sem brala, da je to fer do otroka in meni se tudi zdi, da je bolje, da poveš da greš, da prideš nazaj, pa tudi če je strašni jok, ampak po določenem času otrok to sprejme. Ne pa, da se te stalno drži in samo čaka, kdaj boš izginila.

Na hitro mu dam lubija, počakam vzgojiteljico, ki vedno hitro pride na vrata...nato pa  grem. 

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Tud jaz se vedno poslovim in otrokoma povem, da ju pridem iskat.

Vedno se poslovim. Če se ne poslovim in me otrok naenkrat pogreši, potem bodo z njim imele delo vzgojiteljice.

Mater, kakšni težavni karakterji.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).