IZVIRNO SPOROČILO: sončika84
Živjo! Hodim na pedagoško fakulteto,smer predšolska vzgoja in pišem seminarsko nalogo na temo uvajanja v vrtec. Ker pa sama ne delam v vrtcu,da bi med starši izvedla anketo pa bi rabila malo vaše pomoči. ZAto vas lepo,lepo prosim, če mi odgovorite na kratko na naslednjih 5 vprašanj:
Kdo je vozil otroka na uvajanje?
jaz torej otrokova mati
Kaj je staršem in otroku pomagalo v času uvajanja?
čimveč skupnega časa v prostoru skupaj z otroci in vzgojiteljicami, da se otrok navadi prostora, prisotnosti vzgojiteljice in otrok, da dobi občutek varnosti in tega, da mu je tam lepo, ker se lahko igra in druži z drugimi otroci
Kakšno je bilo počutje otroka in staršev?
obupno za mene in otroka, oba sva jokala in doživljala, da ne rečem kar psihične travme. pa ni bilo, da jaz ne bi hotela otroka dati v vrtec, ali da nisem prišla tja z najboljšimi željami, da se bo otrok hitro navadil, da se bo imel lepo, da se bo razumel (in jaz tudi) z vzgojiteljico... vse te želje in interesi in res hotenja so bila... a imajo v tem dotičnem vrtcu sistem uvajanja, ki je tak, da se otrok uvaja v npr. četrtek eno uro, v petek eno uro, v ponedeljek pa naj bi ga starš pripeljal v vrtec ob 7. uri in ga pustil tam samega do 15. ure (in naslednje dneve seveda tudi). češ, da se bo že navadil, da pa če joka, je to samo njegova trma (moj otrok je bil ob tem "uvajanju" star ravno 2 leti).
S čim so bili starši ne/zadovoljni pri uvajanju?
najbolj nezadovoljna sem bila s tem, da mi niso pustili biti pri otroku, da bi se ta lahko uvajal v vrtec, ampak so mi pokazali na vrata in mi rekli, da tak je sistem in da bo otrok že nehal jokati (kao 5 minut po tem, ko bom odšla...). jaz sem potem dejansko šla ven, ker mi je bilo neznosno poslušati jok mojega otroka, se vrnila po 30 minutah in verjameš ali ne, otrok je še vedno jokal. skupaj z drugimi otroci, vsak v svojem kotu, eni obešeni za kljuko vrat, ki so bila zaklenjena, da otrok ne more ven... mislim, grozljivo. da ne rečem nečloveško. končalo se je tako, da sem se po dveh dneh agonije in joka otroka zbunila, da tako ne bo šlo več in potem so mi dovolili še par dni ostat pri njej vsak dan po kaki dve uri (o drugih otrocih, ki so še teden dni po začetkih enako presunljivo jokali, mi verjetno ni treba govorit). hvala bogu je to toliko pomagalo, da je potem hodila v vrtec brez joka, a vedno s strahom, upočasnjenim korakom pred vrati, solzami v očeh in večnim vprašanjem: a prideš pome? če tega nisi doživel, ne veš, kako je to obupno. ko otroka vsako jutro pospremiš v strah. še dobro, da je potem to prevzel oče, ker jaz ne vem, če bi lahko. še zdaj, pa je od tega će dve leti mi stopijo solze v oči. pa ne misliti, da sem neka mama, ki otroka veže nase in ga ne spusti in svoje občutke prenaša nanj. jaz sem otroka vedno spodbujala, ji govorila lepe stvari o vrtcu, bila "navdušena" nad vsemi vrtčevskimi stvarmi... ta težka izkušnja je bila v celoti krivda vrtca. na primer, mi niti poleti (konec avgusta, v vrtec je šla s septembrom) niso pustili, da bi bil otrok po 5 minut nekaj dni tam, da malo vidi, češ, da ti otroci itak ne bodo v njeni skupini, da zdaj ni čas uvajanja, da prostori niso pospravljeni... kar neki čudni izgovori. ne vem, kako da mi ni že takrat potegnilo, da nekaj ni ok.
Kako se je otrok spremenil odkar hodi v vrtec?
tisti čas, ko je bila v vrtcu (pol leta) je bila bolj preplašena, bolj se je bala neznancev, več je bilo nesigurnosti... zanjo vrtec ni bil dobra izkušnja. zdaj pri 4 letih jo bomo spet dali in že vse odtlej delamo na tem, da je vrtec fajn, da so tam otroci, igrače, da se igraš, ješ, se imaš fino in gotovo bo krasno (jo pa bomo dali v drug vrtec).
Zelo vam bom hvaležna,če mi lahko do srede odgovorite na vprašanja.
