Pozdravljene!

Da vam povem moj "problem"! Danes sem enostavno tako "depresivna" po glavi mi skačejo nerazumljive stvari. Bojim se da bom gdaj sveta izgubila moškega ki ga ljubim najbolj na svetu. Mogoče imam razlog da se bojim, ker sem že od mladih nog izgubila vse ki sem jih imela rada. Imam samo mamo. Pri 17 očeta, 18 obe babici, teto, bratranca,...vglavnem skos nekoga.

Zdaj imam moškega in družino brez katere nevem če bi preživela. Ampak kaj če,... pride kaj oziroma kera med naju? Kaj če me zapusti? Nevem če bom sposobna preživet še eno izgubo. Bojim se kaj bo z mano in posledično z mojim otrokom. Ko sem mu to rekla je rekel naj ne norim ker me ljubi in je tu in nebo nikamor šel. Ampak... kaj veš?

A se obremenjujete gdaj z takimi stvarmi? Saj se jas tudi ne skos, se prepustim toku življenja, ampak danes me je nekaj prijelo, moram prespat. Ko berem te zgodbe o varanju, ločitvah, ko gledam svet okrok sebe kjer se vsak drgi očitno loči, me pograbi panika. Kaj če mene čaka isto? Saj zaj me ljubi in naredi vse za mene in otroka (hodi v službo, pomaga pri gospodinstvu, posesa, gdaj pa gdaj zlika, pobriše po tleh, pobeli hišo sam,....).

Mal sem zabluzila ampak sem morala dat iz sebe svoj strah.

Čist tko, lahko se boš cel življenje sekirala kaj pa če te zapusti in ne boš uživala v tem kaj imaš in ti bo nekoč žal, da si zgubljala čas s tem obremenjevanjem, namesto da bi uživala.

Lahko pa se nehaš obremenjevat s tem, pa boš lahko rekla res sva se imela lepo in sva uživala, če bo kdaj slučajno šel (al zdrugo al pa pač kam drgam)

To drugo se mi zdi bolj varianta.... če te pa taki posti zamorijo pa ne hodit na tole temo.... tko k med nosečnostjo ni fajn hodit na temo o splavih.

Dopovej si da so v življenju stvari na katere nimamo vpliva. Recimo smrt. Na to ne moreš vplivat. In nikoli ne veš kdaj pride, ne moreš si pa sedaj grenit življenja v naprej kako bo če bo. Ker na to ne moreš vplivat. Navadi se živeti ta trenutek in ne obremenjuj se s tem kako bi preživela če bi to, pa to, pa to....
Bi preživela. Tako kot si še vse do sedaj. Smo močnejši kot delujemo. Ampak v naprej se obremenjevat pa res ni treba. Če se kdaj kaj od tega zgodi, boš takrat reševala. Sedaj pa raje uživaj v življenju.

Ej punca:  vem, da rabiš, da se izpoveš. Ampak nekako boš morala začet malo s samokontrolo. Pozitivna afirmacije. verjemi, da ljudje SAMI vlečemo negativo (torej nesreče, žalost, samoto, ...........) nase in boš popolnoma sama kriva, če se ti bo kaj takega začelo dogajat. Mož je očitno vzoren in taki ne rastejo na drevesu. Če te ljubi uživaj v te,m življenju. Če ste zdravi še bolj. Prepustiti se moraš in začeti razmišljat, kako zelo si srečna, da imaš življenje, kakršno imaš. veliko te je naučilo in zato uporabi zdaj to znanje. Sranje se dogaja cse okoli nas in ne vleči ga nase. OK?? Torej: od danes naprej je tvoja naloga, da objameš svoje najdražje in se zaveš, kako si srečna. Vedno je lahko slabše. Ampak ti se osredotoči na bolje. Jaz sem zdrava... zdrava je moja družina... imamo vse, kar potrebujemo za življenje in ZDAJ bomo izkoristili čudovite dneve življenja.... bla,bla... Saj me razumeš, ane? Nasmej se in ne hodi več pregledovat odgovorov. TI SAMA VEŠ, KAJ STORITI. POSLUŠAJ SE ŽE! IN NE IZGUBLJAJ ČASA Z MORBIDNIMI MISLIMI!

Serena, popolnoma se strinjam s tem kar si napisala, toda zavedati se moramo, da svojh misli ne moremo kontrolirat.

Jih pa lahko zavestno nevraliziramo, tako da (kot si že napisala) se osredotočimo na bolje.
Ta forum je prav tako namenjen temu, da ko nam gre slabo in ne znamo ali nimamo energije ali pa morda pozabimo nevtralizirat negativne misli, da so tu ljudje, ki nam pomagajo z njihovimi besedami in vzpodbudami.

Včasih mi gredo tudi kakšne takšne po glavi ja...
Ampak če se boš stalno spraševala 'kaj če pa', verjemi, da boš zamudila veliko lepega kot imaš zdaj na voljo. Družino, partnerja, ljubezen in še lepo ti je povedal, da te ne bo zapustil! In kako je to lepo slišat, posebaj večkrat, da ti kar uhe zrastejo a . Ne se obremenjevat, ni vredno.

Ne bom se spuščal od kje te misli in zakaj se jih ne moreš znebiti, čeprav se jih da znebiti res enostavno. Zato ti bom povedal samo rešitev.

V bistvu doživljaš napad strahu. Edino kar pomaga proti strahu je to, da se mu odločno upremo. Odločno zato, ker se bo strah stalno in stalno poskušal pojavljati. Ravno zato odločne, ker moraš znova in znova se proti njemu upreti.

O možnih variantah razmišljaš samo zato ker ti to daje navidezno možnost kontrolirati situacijo. V resnici kontrole nimaš in je ne moreš imeti. Vedno bolj ko se ukvarjaš z variantami, vedno večjo kontrolo nad možnimi situacijami naj bi imela, a v resnici se samo veča in utrjuje strah.
Zato odločno, ker ti ukvarjanje s strahom daje prikrito OBLJUBO kontrole, v resnici pa strah samo raste.

To je čisto običajen vzorec napada. Pomembno je le to, da prepoznaš prazno obljubo in se zato strahu upreš. S tem odrežeš dotok hrane s katero se strah hrani. In ker hrane ni, tudi strah kmalu umre. Vendar predno umre te bo na mnogo načinov poskušal prepričati (prevarati) da je potreben.

Upreti. Kako? Ja enostavno na silo prenehati o tem razmišljati. Celo v mislih si lahko rečeš, prepoznala sem te, ničesar dobrega mi ne prinašaš. S teboj se več ne bom ukvarjala. Rajši se bom ukvarjala s stvarmi, na katere lahko vplivam. Odnos z otroki, partnerje, starši, sosedi...

Namreč strah ni samo da pride do prevare. Enako ne moreš vplivati na prometno nesrečo. No, ja. Lahko. Do neke mere lahko vedno vplivaš s svojim delovanjem, nikakor in nikoli pa ne moreš vplivati s stalnim premišljevanjem o prometni prometni nesreči. S tem si jo lahko le prikličeš.

Je pa vsekakor težje, če svoje resne skrbi, na katero ne moreš vplivati, ne moreš predati tistemu, ki o življenju odloča. Potem se moraš upirati čisto sam.

Tole sem mislila jaz napisat, pa si me prehitela, karin.  Sicer pa, na kratko....sprijazni se z najslabšo možno potjo. če tako pride, pride. preživela bi čisto vse. Ne more biti tvoja sreča odvisna zgolj od moža, ne obešaj se nanj, to ni dobro za nikogar. Imej ga rada, uživaj z njim in ob njem - ta hip, pa čim bolj. Izkoristi vsak trenutek, pa živi življenje. Pa razmisli, zakaj nisi srečna, ker če si v depri, nisi tolk srečna, kot se ti zdi. Aja, nisi sprejela smrti svojcev. Najprej moraš sprejeti njihove smrti. Umrli so, tkao pač je. Saj je ok, če se zato smiliš sama sebi 2x na leto po 5 minut, če se pa več, pa tega nisi sprejela v sebi. A veš, življenje ni praivično do nikogar. Tako pač je na tem svetu. Ne moreš pomagat. živi naprej najbolje, kar sploh lahko. Dokaži življenju, da si močnejša od njega. Vsi smo.



S tem se pa ne strinjam. Misli lahko zavestno kontroliraš. če se jasno zavedaš, da razmišljaš o neumnostih npr. kako te bo medved pojedel za ovinkom, lako preusmerih misli na to, kako medveda pri vas v realnosti ne more biti sredi mesta, kako bi edini medved, ki bi k tebi prišel, tebi postregel s čokolado in te razvajal, kako bi skupaj šla v kino in uživala, potem pa bi ti kupil letalsko karto za v Pariz, kjer bi si šla ogledat zbirko impresionistov, pa bi tam zagledala sliko od van gogha, ki je totalno rumene in modre barve, kjer vse žari od lepega.... Ne mi reči, da bi te medved po tem še preganjal! problem je v tem, da si ne znaš tega, kako je medved prijazen in normalen povedat v svojih mislih, ker si ne pripraviš vnaprej take zgodbe, kadar imaš čas se pripravit, ampak se pustiš presenetiti, potem si pa izgubljen v znova ponovljeni zgodbi: Strah me je, da se bo mojemu kaj zgodilo. Torej: Pripravi si zgodbo za svoja ušesa.

Kaj pa če umreš? A veš, da se lahko tudi to zgodi? Potem ne bo nobenega nepotrebnega bojazljivega vprašanja več...

Začni živeti in takih vprašanj več ne bo...:).