Ali ima še katera občutek, da bi ji moralo manjkati pol glave preden bi dobila bolniško? Meni kar solze tečejo po licu, ko se spomnim, kako se me je danes lotila zdravnica, ki je nadomeščala mojo osebno zdravnico.

Osebna zdravnica in ginekolog se strinjata, da se vloži vloga za eno mesečno podaljšanje bolniške zaradi slabega imenskega sistema in stalnega obolevanja (delam pa v šolstvu), danes sem le nesla ginekologovo priporočilo osebni zdr., da pošlje predlog na komisijo. Ta, ki nadomešča,mi je pa malodane v obraz rekla, da se samo izgovarjam, jaz pa vsake par dni vročino od 38-39, po 10-minutne napade kašlja, vrti se mi, po dveh pravljicah zvečer mi začne zmanjkovati sape in začne se kašelj, pa še bi lahko naštevala.

Sama si pravim, da sem smotana, ker se zaradi nje sekiram, a dejansko imam občutek, da bi mi moralo manjkati pol glave, da bi mi verjela, da resnično ne morem delat. Prej sem vedno delala - prehlajena, s kašljem, brez glasu, s tremi paketi robčkov v predalu, sedaj sem pa končno enkrat postavila svoje zdravje (in nosečnost ter otročka) na prvo mesto, pa imam občutek, da moram vsakemu skoraj demonstrirat, da z mojim zdravjem resnično nekaj ni v redu.

Veliko raje bi delala, tudi kondicijsko bi bila bolj vzdržljiva in pripravljena na porod, kot pa da se doma prelagam z virozami in ob vsakem najmanšem naporu sopiham kot slon, a kako to dopovedati nekaterim v našem ljubem zdravstvu.

Nekateri pa (vsaj navidez) dobijo bolniško tako 'na lepe oči'. Ali pa jaz ne znam stokat oz. se postavit sama zase?

Mah, saj zdaj sem še sama sebe začela spraševat, če nisem preobčutljiva.

Ne se jim pustit, vztrajaj in ne imeti slabe vesti. Ti sama najbolje veš kako se počutiš. Meni je bilo težko jamrati, pa mi ni preostalo drugega kot to. Le tako sem imela potem manj problemov in sem dobila tisto bolniško.