meni je pa tako neumno to večno prerekanje glede imen, še posebej njihove dolžine. berem tukaj da končno dolga imena v poplavi kratkih, pa mi se mi kar zamaje pred očmi, ker lahko iz rokava stresem vsaj 20 že pokojnih tet in žlahtnic, ki so imele ime, krajše od 5 črk. Da začnem? Eda, Ema, Eva, Ida, Olga, Mima, Sava, Ana, Ana, Ana, Ina, Pina, Gina (beri Đina) itd itd. Istočano (ja kaj čmo, smo velika familija) so živele še Karolina, Klementina, Kristina, Anamarija, Giuliana, Elisabetta, Viktorija in tako naprej. Tako, da mi je to zgražanje kao nad sodobnimi kratkimi imeni čisto mimo. Vsak imenuje svoje otroke po svojem okusu in de gustibus non est disputandum (o okusu se ne razpravlja).
Meni so všeč tako dolga kot kratka imena, jih pa sigurno nisem nikoli obravnavala po dolžini. Nikakor. Odločila sem se za tisto, ki mi je bilo od vedno najlepše in nekako sem ga imela izbranega že zelo dolgo.
To šinfanje čez dolžino se mi zdi samo zato, da se nekaj išče za kreg. in tudi te, ki silite z glavo skozi zid, da boste pod mus imenovale z dolgim imenom, ker so baje vsa ostala kratka (v resnici je najbrž pol-pol), pa ste ravno tako skupina s karakteristikami, katere zaničujete pri drugih. Pa še nekaj - če čisto realno gledamo: dolžina je tudi zelo relativen pojem, a ne? kar vprašajte vaše moške
Meni recimo ime s 4 črkami sploh ni kratko ime, kot mi ime s 6 črkami sploh ni dolgo.
Še k odgovoru izvorni avtorici: mi nismo nikoli klicali drugih po okrajšavah, pač pa vedno tako, kot so se ljudje prestavili. Zame Valentina je Valentina. Če se predstavi kot Tina, jo bom klicala tako.