o eni moji "bivši" prijateljici. (bivši ker skoraj nimava več kontakta) slučajno sem naletela na njenega moža, ko sem šla kupit plenice, pa sem mu čestitala ob rojstvu 3. otroka. nisem je hodla nič gledat v porodnišnico, pa se še nismo videli.

no, pol mi pa prav, da ju itak še ni doma.  pa rečem, kako ni.?
pa pravi: ja v ljubljani sta že mesec dni... kako v ljubljani?
mali ima na srčku nekaj... ni hotel povedat kaj... v glavnem, iz  porodnišnice so ju direkt v LJ odpeljali na pediatrično kliniko, pa je že skoraj mesec dni od tega.

kolikor sem razumela očka, niti ne vejo, če bo prišel fantek z mamico domov, tako je hudo.
ma nisem vedla kaj naj rečem. sem samo iz sebe spravla, da je mali ubožček, ja kako ste pa zdaj, kako se držite? pa je reku da gre, da pač čakajo kaj bo...??? pol sem pa govorila z enimi  kolegi, (smo ravno na poti tja skočli v trgovino) ki živijo nedaleč vstran od te družine, pa so rekli, da po vasi pobirajo denar za maše, da vsak dan plačujejo maše za tamalga in molijo... pol mora bit res hudo.
jaz sklepam iz tega, da ima luknjo v srčku, pa da čakajo, da mali zrase in bo šel na OP.

ne vem. kaj rečt v taki situaciji. sploh nisem vedela, nisem bla pripravljena na kaj takega.

Res kruto, ni kaj.

p.s. Samo ne vem, kako bo maša pomagala in če bo, zakaj je potem v bolnišnici?

Verjetno imaš sedaj malo slabo vest, ker sta s prijateljico prekinili stike in ji nisi mogla bit v oporo ob tako hudi preizušnji. Ali se mar motim? Ampak zdaj je kar je. Če čutiš naveži stike in ji stoj ob strani, če ne pusti kot je in se ne sekiraj...saj nisi mogla vedeti.
Kar se pa operacije tiče. Ne vem kako hudo je, vendar prijateljičina hčerka je imela dve luknjici na srčku in je bilo tud kar hudo. Nekako so morali prebroditi prvih 5 mesecev nato je šla na operacijo. OP je 100% uspela in mala je danes super 1A, brez posledic!

Ubošček mali. Upajmo, da bo kaj bolje.

Oj,

ja še kako dobro poznam tako situacijo; sem bila pred kratkim v podobni, mi je šlo na jok pa sem poskusla skrit. Mislim da je najboljš da vliješ človeku upanje in mu pokažeš da upaš z njim. Kaj več ne moreš naredit. Jest vem če bi blo kaj takega bi rajš vidla da bi tako odreagirali ker bi sicer takoj padla v jok. Ne vem sicer kako je pri drugih ampak mene bi žalostni pogledi čist potolkli.

Upam da bo z malim vse v redu in da bo živel srečno otroštvo in se razvil v krasnega fanta! pikapokica za fantka in njegovo družinico

Nočko

Zrihtali ga bodo! Poglej Marcelčka....

nič nimam slabo vest. kvečjemu bi jo morala imet ona, ker je grdo ravnala z mano. zelo grdo. zato sem tud prekinla stike. ampak ta post ni namenjen temu...

hotela sem povedat, da tega nisem pričakovala, morda sem reagirala napak. ne vem, kej povedat v takem primeru? čestitat ne moreš, sožalja tud ne moreš izrečt  - nekaj vmes.  kako se odzvat. kaj rečt, ko ne veš kaj naj rečeš?

Jaz pa držim pesti, da bo z malim vse vredu.
LP, Toša

Kira, ali kdaj pričakuješ tako slabo vest? Jaz je ne.....tako, da tudi pripravljen ne moreš biti....

.
Saj to je v takih primerih najtežje.V bistvu si se odzvala nagonsko in se potem spomnila na vajino preteklost.V glavnem ne moreš nič več kot jim zaželeti vso srečo.
Moj bivši sodelavec je imel podobno situacijo,morali so na pediatrični počakat,da novorojenček pride toliko k sebi,da bo sposoben za komplicirano operacijo in prevoz v Anglijo,ker takih operacij pri nas ne delajo.
Hvala bogu se je vse rešilo,da ne omenjam,da mu je žena padla še v depresijo.Zdaj so vsi zdravi in vse  hudo je za njimi.

ja saj. kaj bi recimo ti rekla v taki situaciji??? sem čist narobe naredla ali pa sem vsaj mičken prav naredila???? kaj pa vem.
mali ubožček pa je tak revček, da mora vse to skoz dat. to si noben otroček ne zasluži. ampak kaj takega rečt sredi trgovine je popolnoma nesprejemljivo. ne vem, čist sem zmedena ker o tem razmišljam. eno je, ko tukaj gor bereš take zgodbe, pa se ti srce para, se lahko doma zjočeš pa mal poštimaš, pa tako.
drugo pa je, če ti nekdo pove tako stvar iz v oči v oči, ko si popolnoma nepripravljen, pa še v taki nerodni situaciji.

Kaj bi rekla? Ne vem, kar bi mi pač v tistem trenutku na pamet padlo. Bolj verjeto pa je, da bi zajokala.

Jest mislim da za rojstvo lahko čestitaš, zakaj pa ne saj se je rodilo novo življenje, za naprej pa zaželiš veliko sreče in da se bo vse porihtalo. Ne moreš kazat sožalja, saj  še ni nič izgubljeno. Jaz bi jo kljub temu da nista več v kontaktu poklicala in s tem pokazala da je še nekdo nekje ki misli in upa z njimi; včasih je treba pozabiti preteklost in gledati na prihodnost (zato pa smo ljudje da si pomagamo).

Srečno