pozdravček!

zadnjič mi je mama dejala:"Veš, k.tja, dediščina je kot loterija, nikoli ne veš, če jo boš dobil."
kaj menite vi? bi se za svojo dediščino borili kot levinje za svoj plen ali bi jo prepustili?

Jaz ne bom od nikogar ničesar podedovala, tako, da nimam teh problemov. 

Ma, prepustila jo ravno ne bi, borila se zanjo na vse viže in n let pa verjetno tudi ne. Odvisno od okoliščin oz. kolikor bi smatrala, da si jo zaslužim.

pri moji mamici je blo10 bratov in sester in so vsi podpisal da najmlajši vse dobi res da ni dobil nevemkakšno hišo, ampak nekateri so se pripravljeni za vsako malenkost kregat.


_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

živiš takšno življenje kakršno si ustvariš.

vsake toliko časa  pa vpišem loto listek, torej nekaj pričakujem, a če ne dobim nič, nisem posebej razočarana.

Oporoka pa bo vse črno na belem ,gnala se pa ne bi za vsako ceno,ker na koncu ravno tak zvisi

čeprav teh problemov nimam, bi verjetno zavoljo dobrih odnosov marsikaj požrla, ker se mi ne bi dal pričkat in hodit po sodišču.

_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Kakor se vzame, jaz se nisem pa mi je danes žal, ker v hiši ki sta jo babica in dedek gradila zame živijo tuji ljudje, ki v bistvu z nami nimajo nič. Samo dedek je z njihovo mamo preživel  eno leto( ona stara 50 moj dedek 80) ampak je bilo dosti, da so uspeli podpisati pogodbo o preživljenju in oporoka ni bila veljavna. Takrat se mi ni dalo kregati danes me pa srce avtomatsko stisne za vsa, ko se peljem mimo hiše in vidim kaj počnejo z vsem, kar sta ona dva s takim srcem počela- vendar je danes prepozno. Oni so dobili vse jaz pa tudi do družinskega portreta nisem smela- verjetno ga je bilo lažje zavreči v smeti, kot pa se soočiti z mano.

Če veste, da vam to pripada je prav, da se boriš in če je treba kot levinja. Če se seveda boriš z tujci, če pa se s svojo družino je pa drugo.

se strinjam, sam še vedno močno upam, da kaj dobim, vsaj eno štirico, če ne kake hiške.

Kot je rekla že ne zgoraj - odvisno. Če bi se šlo za "tujce/vsiljivce", potem bi se definitvno borila, če pa za sestro (ali brata) pa ne. Glede na to, da imam jaz urejeno življenje (z možem sva si uredila stanovanje pri njegovih starših in mož bo tudi podedoval njihovo hišo), bi se mi zdelo nefer grebsti še za hišo mojih staršev - jo z veseljem prepustim sestri. Vem pa, da starši tudi mene zagotovo ne bodo pustili praznih rok. Pa tudi če bi me - vse, kar imajo, so si sami ustvarili in njihova pravica je, da dajo, komur sami želijo. S kako pravico bi se jaz grebla za nekaj, za kar nimam dejansko nobenih zaslug. Je pa res, da če bi pa zapustili nekomu čisto tretjemu, da mi pa ne bi bilo ravno vseeno. Pa tudi če sama ne bi imela urejenih razmer, bi po vsej verjetnosti drugače gledala - kaj pa vem. V konkretni situaciji, v kateri sem, pač gledam tako, kot sem napisala.

Aja - pa v takem primeru, ko ti mama takole reče, kot si napisala, mi to smrdi na neko izsiljevanje - češ, če ne bo tako in tako, potem se lahko pod nosom obrišeš za dediščino. Na take stvari sem pa alergična in izsiljevanja ne prenesem - v takem primeru sem pa toliko trmasta da raje vse skupaj pustim, kot da bi se pustila na kakršen koli način izsiljevati ali prenašala, da ti nekdo non-stop nekaj meče pod nos.

< Sporočilo je popravil zmajaz -- 20.7.2009 10:42:30 >

tocno tako - nic nisem zraven dala, da bi mi moralo po defoltu kaj pripadat. lahko sem/bom samo vesela in hvalezna, ce sem/bom kaj dobila. Ne glede na to, koliko.

bolj bi me prizadelo, ce ne bi dobila kaksnega manjsega, osebnega predmeta, ki bi me spominjal na starse, kot pa hise.

vidiš, tu smo pa zdaj tam, kjer znajo priti težave...

Moja sta nam že od malega govorila, da onadva posesti ne bosta delila. Trije smo, naj si po njuni smrti enakopravno razdelimo.

Slišat je idilično.

Sestra se je odselila že 20 let nazaj. Z bratom oba živiva doma in oba zadnjih nekaj let aktivno prispevava k obnovi hiše. Z najinim denarjem smo zamenjali streho, okna, naredili fasado 2x (enkrat nam jo je stolkla toča). Naredili nove škarpe okrog posesti. To so samo večje stvari. Vsi pa vemo, da v 30 let stari dvostanovanjski hiši manjša vzdrževanja potekajo neprestano.

Sicer se sama ne sekiram kaj preveč vnaprej, ampak kolikor poznam svojo sestro, se bo ona najaktivneje borila, da dobi hišo, čeprav so tudi njeno skoraj v celoti zgradili naši starši.
Ampak bo kar bo. Jaz sem se še vedno znašla. Srečna sem, da sta oba starša še živa. In jako neprijetno bi bilo nekej živeti in samo čakati, da nekdo umre, da podeduješ.

Tako da jaz ne čakam na dediščino. Uživam kolikor se le da s starši, čeprav mi kdaj nakravžljajo živce.

To je moj primer.

Imam pa primer moža, kjer njegova starša razmišljata drugače. Češ da bosta vse dala mojemu še za časa življenja. Ta teza je najbolj pogosta, ko sta jezna na njegovo sestro.Ko se malo ohladita, pravita, da jo naj moj izplača. Ko sta pa čisto v prijaznem odnosu z njo, jo bosta izplačala ona dva.

Brezveze...

Zato menim, vsaka dediščina pride prav. Ampak ne za vsako ceno.

ne, ni bilo mišljeno v tem smislu.
sva se pogovarjali o neki drugi dediščini.
ona, npr. se je svoji polovici odrekla in jo prepustila sestri, češ, da ji je oče že za časa življenja dovolj pomagal, sestra pa je ostala doma in skrbela zanju (predvsem za očeta, ki je na koncu potreboval kar veliko nege).

Aja - to je pa drugo.

Ponavadi je mladim vseeno za dediščino. Imam občutek, da ko so ljudje starejši, jim pa to več pomeni. Ponavadi govorijo, da jim ni mar, po smrti staršev pa udarijo na polno in zahtevajo vse, kar jim pripada. Zato se mi zdi smiselno, da starši to rešijo še pred smrtjo s prepisom.
Midva s partnerjem sva veliko vložila v stanovanje, ki ga imava v njihovi hiši, popolnoma sva uredila podstrešje, izolirala streho, prej je bil goli beton in les, zaprašeno skladišče za šaro. Pa sem očetu po ovinkih omenila, da se bojim boja za dediščino in je rekel, da saj sva brat in sestra, se bova že zmenila. Bratu je kupil stanovanje, že ob nakupu pa je njegova partnerka zahtevala, da je zapisana kot polovična lastnica. In zdaj se jaz bojim nje. Ne, ker bi jo zanimala hiša - njej je itak predaleč in ji gre na živce, da sploh mora pridet na obisk, ampak ker bi lahko zahtevala, da jih izplačam. In takrat ne bo nikogar brigalo, kdo je kaj vložil v hišo, midva pa tudi nisva shranila računov za material, delala pa sva itak vse sama, oz. je delal moj partner. Denarja nimam, tako bi na koncu lahko ostala še brez strehe nad glavo, da bi hišo prodali in razdelili na pol.
Jaz seveda upam na najboljše, vedeti pa ne morem, kako bo...
Pravkar imamo v sorodstvu primer, ko je žena prepičala moža, da zahteva od brata del najemnine, ker živi v stanovanju njunih staršev, ki ga bosta nekoč brata podedovala. Pa so starši še živi, brata pa zaradi tega ne govorita več, trenutno sta na pismih, bogve, kako se bo razpletlo.