Preberi si to, kar ti bom napisala in se zamisli, koliko je na koncu lahko vredno tvoje delo:
Moja šefica: ko je bila brez otrok je delal cele dneve, to seveda pričakovala tudi od ostalih. Potem je zanosila, delala celo nosečnost (se vozila dnevno več kot 60 km v eno smer), delala še vedno po cele dneve.
Rodila, od prvega dne ko je rodila, bila po mobitelu in e-mailu 24 ur na razpolago. Bila je sicer doma, delala od doma celo porodniško, občasno prihajala z dojenčico v firmo (kolegiji, nadzorci...). Če je hotela iti na sprehod z dojenčico, je morala dobiti dovoljenje od direktorice, da gre lahko za npr. 1 uro ven (med porodniškim dopustom). Vse to je delala zastonj (bila je na PD, posebej plačana za to ni bila).
Potem po enem letu prišla delat (prišla bi prej, pa ni najdla varuške), delala normalni delovni čas 8 ur v službi, ker je potem morala po otročka k varuški. Delala potem še doma, v glavenem ponoči (ko je tamala spala). Otrok je večino bolezni prebolel pri varuški, kEr ni smela vzeti bolniške (tako kot naj je itak tudi ostali zaposleni ne bi). Po enem letu takega načina dela, jo je direktorica odstavila, razporedila na mesto navadnega referenta, z obrazložitvijo, da se tako ne more delat, ker ji več pomeni otrok kot firma. HALLO. Ženska je teden dni več ali manj prejokala (v službi) pri sliki svoje punčke, nato pa dala odpoved in v 14 dnevih odšla iz firme (prej je bila pa nepogrešljiva in nenadomestljiva).
Upam, da si prebrala do konca. Naj povem, da je čisto vse res, tudi malo ni "naloženo". Na žalost se to v današnjih časih dogaja. In to v podjetjih, ki se še hvalijo, kako so fajn.
