Moja  zaenkrat poteka brez težav, vendar pa mi očitno hormoni nagajajo. Moj partner se verjetno obnaša tako kot se je, pa očitno preden sem zanosila, tega sploh nisem opazila. Tako je otročji, da ga sploh ne morem več prenašat, non stop se kregava. Mene skrbi, kaj bo z otrokom, se bo rodil normalen ipd. partner pa bi rad mojo pozornost, obnaša pa se kot da ne bova imela otroka. Celo zapustila sem ga za nekaj dni, pa ga ni nič izučilo. Vse bolj jokam in sem zato žalostna. Naj grem k psihiatru? Ali je to dokaj normalen pojav?

Po moje si samo preveč občutljiva zdaj. Jaz sem se tudi v prvi  včasih spraševala vse mogoče. P mine in sem ugotovila, da je super očka!

Mah, midva sva šla skozi isto sranje... mene so metali hormoni, njega je pa stisnilo, da ne bo več trapanja naokrog in otročarij... se je pa umirilo vse po vrsti, sva se zmenila, brez odrekanj in kompromisov seved ni šlo. Tukaj jaz malo popustim, tam se ti bolj potrudiš. Brez pogovora ne boste rešila nič. Zaupaj mu svoje strahove in ga pripravi do tega, da on tebi pove svoje ker jih stoprocentno ima. Pa ne se predat melanholiji, to te kar vase potegne pol...

Anonimna, bi rekla da nisi sama. Mislim da se to dostim dogaja, meni tudi. Tudi jaz sem dva tedna nazaj spokala in šla za dva dni k mami. Drugače se super razumeva, odkar pa pričakujemo, mi hormoni ne dajo miru. Mene meče sto na uro, sitna sem, jokava, depresivna, ampak tudi moj bi se lahko malo potrudil. Namesto tega pa tudi on goni svoje pol smo pa tam.
Jaz upam da bo minilo. Tega otročka sva si zelo želela in tudi nekaj časa čakala na njega, tako da bo že.
Ne sekiraj se preveč ker se bo vse poštimalo. Dober pogovor pa tudi marsikaj reši.

lp

pelji ga na UZ ga bo ziher troflo kaj se bo zgodilo. Moj je bil prvič isti, ni in ni mogel razumeti zakj sem kar naprej utrujena, da se mi kaj ne da,............ ko je pa videl na ekranu  se je pa v sekundi spremenil

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Ah..midva imava iste probleme. Sem misla, da se to samo meni/nama dogaja. Po eni strani mi gre na živce, po drugi se pol sekiram in jokam, pa razmišljam, kako bom šla in da ga sploh ne morem več gledat. Malo me edino skrbi, kako taki čustveni stresi vplivajo na  . 

Sama sem v nosečnosti imela preveč pričakovanj in bila preveč občutljiva. Zaradi tega je prišlo do raznih konfliktov med mano in partnerjem, pa domačimi...
Pomagalo je, da sem se enkrat, ko sem imela dober dan pogovorila s partnerjem in povedala, da pač pričakujem, da se zresne, da je bolj prijazen in nežen in da sem trenutno v eni čudni fazi, v kateri potrebujem, da je pozoren in nežen in da drži z mano in da se zna zgoditi, da bom kdaj zaradi hormonov tudi razdražljiva in naj me prooosim razume. Moram ga pohvaliti, ker me je res zelo lepo upošteval in se od nekje cca. 6. meseca do konca nosečnosti nisva niti enkrat skregala.
Poskusi se torej pogovoriti, če pa res ne bo šlo, pa povej ginekologinji, kakšna je situacija.

Sem kar pomirjena, ko vidim, da nisem edina, ki "nori" v  . Res zanimivo, da te naenkrat motijo (banalne) stvari, ki jih prej več let nisi opazil. Jaz se tolažim s tem, da se bo stanje (nekaj mesecev) po porodu normaliziralo pa da bom malo bolj skulirano gledala na vse. Pri drugim pa bom že itak ql ko špricar!  LP

Ah ti moški so si vsi po malem podobni. Moj je na začetku moje nosečnosti rekel svoji sestri, da sem enkrat kar iz ljubega miru šla bruhat ...  Sicer pa me kar razume, dostikrat kuha in mi pomaga. Ene reči pa jim nikakor ne grejo v glavo. En dan, ko je otroček malo bolj močno brcnil, je bil ves v strahu, če to mene boli ...  

Sicer sem zelo zadovoljna, ker se vsaj trudi, da mi ne bi šel na živce  Mislim pa tudi jaz, da je pogovor najboljša stvar.

Joj, tudi jaz bi včasih kar najrjši spakirala in šla domov. Enostavno imam včasih vsega preko glave. Pa če probam realno pomisliti, ni nič drugačen, kot je bil prej, ampak včasih mi gre enostavno kar na živce, zdi se mi otročji, nedorasel... Ma res upam, da bo potem, ko se bodo hormončki pomirili, vse tako kot je bilo.