Mene pa zanima do kdaj so bili vaši sončki IZREDNO navezani na vas? Se pravi, da še na wc niste mogle prav it ali pa v drug prostor in že je bila panika... Ali pa da so se večino časa cartali samo pri vas, da je bila vsaka druga beseda MAMA, da so včasih samo vam pustili, da jih previjete, da jih včasih (samo vi) morate nosit, da če že iz avta stopite je cel cirkus (ker je mama šla)...

Na hipe se mi zdi, da se vzpostavlja ravnovesje in gre sam k atiju in gledata knjigico ali pa sestavljata lego kocke, včasih pa spet gremo 2 koraka nazak in atiju (in nikomur drugemu) ne pusti, da bi ga previl ali potolažil, če joka...

Naj še omenim, da sem nad to njegovo navezanostjo še vedno presenečena, ker se je pojavila tik pred vrtcem in da je mali do zdaj preživel z atijom veliko več časa kot marsikateri drug otrok (ker ima ati tak fleksibilen urnik v službi, da je bil tudi dopoldne doma)... Je to mogoče zato, ker sem manj stroga kot ati (četudi ati tudi ni nek zmaj in čeprav tudi jaz znam povzdignit glas)?!  

Ne me razumet narobe. Super je, ker se tako rad carta pri meni, ampak včasih je pa precej naporno, če moram bit za vse jaz in ne pusti, da bi ga malo prevzel ati ali babica ali kdo drug.

P.S.: Drugače je tudi precej navezan na obe babici in dedka, ter svojo teto in stricem, z njmi ima tudi redne stike, ampak kot moja mama pravi: "mama je le mama"...

Kljub temu me skrbi - kako bo sprejel bratca ali sestrico? Kako bo sploh sprejel mojo nosečnost, ko ga ne bom mogla več dvignit ali ko bom preveč utrujena, da bi se z njim igrala...  Ostali mi bodo rade volje priskočili na pomoč, ampak kaj če mali ne bo hotel?  Saj vem, da mu je treba že od vsega začetka razlagat, kaj se z mamico dogaja, ampak ... ne vem no. Ne znam razložit. Kjerkoli je, karkoli dela, s komerkoli že, po določenem času slej ko prej ugotovi, da npr. mene ni zraven in takoj seveda "mama"... Saj se ga da zamotit, ampak je res naporno.

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Pri nas nikoli ni bilo tega, razen mogoče takrat, ko smo jo dali v vrtec (za kratek čas). Je pa res, da se je tudi pri nas veliko ljudi ukvarjalo z njo (od atija, babic, dedkov, tet ...) in da nikoli ni bila velik cartavček, pa tudi za ritjo ji nisem kar naprej stala, ampak sem jo za nekaj minut pustila tudi čisto samo, tako da kakšne prevelike krize glede tega ni bilo. Pa mi kar paše - sploh zdaj, ko sem noseča in so tile začetni meseci res grozni (od bruhanja in slabosti), pa velikokrat kar mož poskrbi zanjo, ker sem jaz prešvoh. Si ne predstavljam, da bi kar naprej plezala po meni, sploh ker se tudi pretiranemu dvigovanju izogibam.

Nikoli nismo imeli take hude navezanosti. Imamo občasno mami fazo ki traja teden ali dva. Pa mel smo celo oči fazo (kok je blo super, a lahko še kdaj).

Kar se pa tiče nosečnosti. Jaz sem hčerko čim sem bila noseča začela navajati na to da je k meni zlezla v naročje ko sem sedela in se je tako crklala, redko sem jo nosila pa je imela takrat dobro leto.

Se pa da toliko staremu otroku marsikaj razložit. Pri nas je bila toliko stara ko je dobila bratca in je čist razumela, da pač moram malo počivat, da ne morem okol skakat, je zlezla k men v postlo pa sva se mal crklali.

Dejča, saj ga ob vsaki priliki puščam npr. v dnevni samega, če se igra s klockami ali avtomobilčki in vmes pomivam posodo (v istem prostoru, ker sta kuhinja in dnevna povezani) ali obešam cote (na hodniku) ali kaj zlagam v omare v spalnici... Ko sem doma, sem vedno le nekaj korakov stran od njega. Pa par minut je mir, potem pa že čujem po celem stanovanju: "MAMA!!!" Tudi če je ati doma  In pride pome, me prime za roko in se moram z njim igrat ali pa mi spleza v naročje in moram z njim gledat risanko ipd. 

Si predstavljaš kakšna sem zvečer? Skoz dan v službi, potem z malim do 20h in potem me čaka še cel kup gospodinjskih opravil, ki jih poleg njega ne morem naredit... da podipl. študija sploh ne omenjam...     

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Pri nas je zdaj že nekoliko bolje, ampak še vedno je skoz mama, mama, mama. Če grem na wc, čaka pred vrati. No, vsaj dere se ne pred vrati. Jaz grem pod tuš, on stoji sredi kopalnice in me čaka.
Aprila bo star 2 leti in je že od začetka "priliman" name.

Ko je sam z možem, ni nobenih težav, tudi zjutraj ko grem jaz v službo, ne joka več. Edino če ga jaz peljem v varstvo, potem zjutraj joka, ko ga mož pelje pa ni nobenih težav.Tašča pravi, da me čez dan, ko je pri njej, večkrat kliče, ampak potem mu ona pojasni, da sem jaz v službi in je ok.

Ko se sam igra, me pokliče in me pride iskati, da mi nekaj pokaže. Ali pa kar pride in me prime za roko, in me "odpelje". Se pa mu že da dopovedati, da takrat ne bom z njim sedela in brala ali gledala risanko, naj to sam počne. Včasih vžge, včasih pa ne.  

< Sporočilo je popravil Naja31 -- 2.3.2007 12:30:12 >

Enako kot pri Bobek05 in Naja31. Mu že potem večkrat moj reče, kaj ati ni v redu?! Sploh pa zdaj, ko sem noseča in bi tako rada videla, da bi po službi, perilu, kosilu, pospravljanju, malo noge v luft dala. Ne, ni šans, mami bo šla to pogledat, mami se bo to z mano igrala, mami ne lulat, mami ne ležat,... Skratka, raje ne razmišljam, kaj šele bo.

Lp

nikoli!
so obdobja mami mami, ki minejo po par dneh.

Naja31, kaj sta si moj in tvoj kaj v sorodu??? Pri nas je isto. Pride na wc po mene in mi celo odmota papir, samo da bom prej konec...  Da pa grem pod tuš, ko je on pokonci, pa ni govora, ker pride v kopalnico, odpre tuš kabino in bi me kar ven zvlekel, če ati ne bi prišel ponj. Pa potem je celih 10 min kriza, kaj se jaz tuširam....
Zdaj je vsaj malo bolje, ko me mož zapelje do službe. Mu pove, da je mami šla v službo in da pride nazaj in imava občutek, da razume. Ampak paše mu pa vseeno ne...

Naja, to se tudi jaz sprašujem - zakaj je vse ok, ko je sam z atijom????  Saj sprašuje včasih po meni, ampak ko sta sama, sploh ni problema, še posebej če gresta npr. k babici ali kaj podobnega... Ne kapiram fore...

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Ne vem če bi to pri nas palilo. Bi se verjetno rakuril in rekel: NE ali pa začel tečnarit s kakšnim "narejenim jokom"...

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

ksenjak, saj to ravno mene skrbi, kako bo ko bom spet noseča.... (in to planiram bit v bližnji prihodnosti)

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Pri nas je isto, če sva oba doma, je samo mama dobra za popit čaj v njenem naročju, da gleda knjigico z njim, za umit zobe...Če grem na strnišče me čaka pred vrati in me kliče, če grem v drugi prostor me hitro pride iskat, pogledat če sem še tam...
Oči nima pri tem nobene šanse, da bi se vključil, lahko ga pa zamoti, kar pa je res utrudljivo.
Če sta sama doma in mene ni, pa sploh ni problem še spomni se ne name oz. zelo redko. Pa tudi spat ga on da če ni mene, je malo joka sicer, a mu ga kar pustim..
Tako da ne vem za kak pameten recept, kako to spremenit, se tolažim da je le faza, je pa res, da sem jaz več s tamalim, ampak je tudi moj mož dosti z njim...

Navezanost bo trajala tako dolgo, dokler se ati ne bo več ukvarjal z njim. Ker če je otrok navajen, da dela 90-95% z mamo, je dejstvo, da si nekako ne zna predstavljati, da bi iste stvari opravljal z atijem. To je pač logika malih otročkov.

Naš otrok nikoli ne bo zahteval od atija, da bo npr. z njim risal, pisal ipd., ker to delam izključno jaz. Po drugi strani, pa bo za vse stvari v zvezi s športom zahteval atija.

Ostalo pa delava izmenično, tako, da sta otroka navajena, da pač tisti naredi, ki je "pri roki".

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Taprava faza separacije nastopi pri vecini otrok nekje pri 3 letih. Takrat se tudi vecina dojenih otrok odstavi sama od sebe. To bi naj bil psiholoski mejnik, praksa pa je..

_____________________________

Gospa sem.

pri naši veliki dami so te faze bile in minile... ko je bila manjša so bile bolj mučne, sedaj že marsikaj dojame, se zamoti sama, ampak vidim pa kako veliko ji pomeni kadar sva samo midve (je bratec le že tako velik, da ga drugače dojema) in kadar sva sami je ponavadi takoooo pridna da bi jo kar pojedla... ko sem sama z obema se trudi biti velik hudiček, pleza po meni in me hoče samo zase - najbolj takrat, ko je treba malega previt ali pa ga imam v naročju... ampak potem ko ji stvari razložim ponavadi kar dojame - hočem povedat, da se pri nas obnese, da z njo delam kot z odraslim in se z njo tudi pogovarjam na ta način - pač zvečer ne moreš sto let izsiljevat in tulit (itak že potem celo noč nekaj cvili - ja, še vedno....), ker moram jaz še cunje poštimat in kuhnjo pospravit in ji to tako tudi povem, včasih tudi po 10krat ... poskusi, počasi bo morda dojel tud vaš cmokec  - saj so zelo brihtni, samo možnost jim moramo dati

je pa res, da pri nas tako hude navezanosti ni kadar je očka blizu - on je itak zakon, ker žal pride domov šele okoli 5h, do takrat pa ima mala mojih ukazov in prepovedi že dovolj, zato poskuša od začetka na novem terenu

_____________________________

Svet je lep!!

Bobek, moj ima že 2 leti in skor 4 mesece in je stalno MAMA, MAMA,....razen ko je nona doma, pol stalno leta za njo, tata pa niti porajta ne! Ko sva sama mi je stalno za ritjo in strašno težko je nekomu pol razložit, da se niti polulat nisem mela kdaj, da tiščim že od zjutraj! Vse enkrat mine, ko bojo zrasli, bomo pa mame užaljene, ko nas niti pogledali nebojo več naši fantiči!!

Nikoli, si pa kaj takega tudi predstavljat ne znam. Da ne morem na WC, to je pa že kar hudo

Ko sva sama mi je stalno za ritjo in strašno težko je nekomu pol razložit, da se niti polulat nisem mela kdaj, da tiščim že od zjutraj!
[/quote]

Ja to je pa že too much. Jaz grem na wc vedno kadar me tišči in to od otrokovega rojstva naprej. Toliko je pa sposoben sam počakat. Če se pa zjoče, mu pa tudi 2 minuti ne bo nič hudega.

Pri nas je se vedno tako. Jakob se stalno joka ko ati zgine, Ema pa ko mama zgine. Imamo prave male projekte, da zginemo, da nas ne vidi vec. Na stranisce pa tako moram hodit skupaj z otrokom, ker sem veliko casa sama in ga ne morem pustit samega. Vsaj zdaj se ne..

_____________________________

Gospa sem.

Jaz sem jih s sabo vzela, dala na tla, pa so se igrali z rolicami papirja, medtem ko sem jaz smrdela.  Vcasih je bilo za mir pri sranju potrebno ubiti vsaj eno rolo neporabljenega papirja. 

_____________________________

Gospa sem.

Hmmm...kaj naj ti rečem...? Veš, kako živimo. Ko grem na avion, Mičica veselo maha. Mama pa v jok . Narobe svet.

Pa že pol leta več časa preživi z očetom in tudi ko je bila majhna, je bil on zelo veliko z njo.

Ampak..ko se zapiči, je mama (pa čeprav slaba) zakon. Mama mora peljat voziček in z mamo mora na WC in mama mora držat stekleničko mleka, čeprav ga lahko sama.

Ne vem, meni se zdi, da to ni takšna navezanost, ki bi pomenila, da otrok ne more brez mene, ampak gre bolj za crkljanje.

Danes sem že naredila 1. korak - s pomočjo mame in babice sem ga "prisilila" da je hodil, ker ga nisem vzela v naročje. Ko smo bili zunaj (na tem čudovitem sončku) je hotel na vsak način, da ga nosim, pa sem se delala kot da ga ne razumem in ga na vse možne načine probala zamotit, da bi hodil sam in je uspelo  Še s svojo prababico je šel brcat žogo.  

Moram pa priznat, da je bilo kar naporno  Upam, da bo sčasoma lažje.

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Živjo!

Eni otroci pač rabijo več pozornosti.  Zaupala vam bom svojo izkušnjo.

Naša 16- mesečna bučka je tudi zelo navezana name, čeprav hodi v vrtec od 11 meseca naprej in nismo imeli problemov z uvajanjem. Že od malega sem jo navajala, da sem šla kdaj npr. sama v trgovino in sem ji vedno rekla, da bom prišla nazaj, tako da s tem nismo imeli problemov. Seveda se včasih joka, ko moram kam, ampak takoj ko grem se umiri in s čim zamoti, ker ve da bom prišla nazaj.

Če se v redu počuti je zelo priden otrok, se sama igra...  takrat skoraj ne vemo, da jo imamo.
Hudo pa je, ko se počuti neprijetno (zobki, lakota, utrujenost, bolezen...). Takrat je prilepljena name in je le pri meni v naročju... če nočem poslušati dretja jo moram pač nositi, če hočem kaj narediti (štorklja mi še vedno kdaj pride prav). Če se iga s kom drugim, me mora imeti na očeh oz.  na dosegu roke, da se lahko stisne k meni.

Kadar je eden takih dni je najhuje, ko prideva domov iz vrtca... jaz moram do konca pripraviti kosilo, ona pa se hoče cartat pri meni... včasih jo s čim zamotim in si tako pridobim nekaj minut, če se da jo nosim, včasih pa brez dretja ne gre.

Sem pa opazila, da če ji nudim svojo pozornost, takrat ko me rabi, ima teh izpadov manj. Po vrctcu se po kosilu doma npr. 1-2 uri carta z mano na 1001 način, potem pa ko se me "naužije", mi spleza iz naročja in se gre sama igrat in je vse v redu...  včasih smo imeli te izpade vsak dan, zdaj pa je to le 1-2 krat na teden, ko se tako prilepi name.

Ugotovila sem namreč, da je bilo najboljše, če sem ravnala po svojem instinktu in ji dala tisto, kar je takrat najbolj potrebovala- mene. Torej, da sem se ji za 1 -2 uri posvetila v celoti... torej vmes nobenega telefona, pospravljanja... samo midve... vse ostalo sem v miru naredila potem zvečer, ko je šla spat. Na srečo mi zdaj tega ni treba delat vsak dan in marsikaj narediva skupaj.  

Je pa težko, priznam. Ampak vedno se spomnim na to, da moja bučka hitro raste... in da me kmalu ne bo več potrebovala na tak način in tako intenzivno. Bom pa vesela, če bom videla, da mi zaupa in da ve, da se lahko vedno zanese name, ko me bo rabila. Mogoče to že čuti... in je to vzrok, da je šlo na bolje.

So pa otroci različni in mame tudi. Vsaka najde svojo rešitev za dano situacijo. Pa kot sem že rekla, poizkusi upoštevati kaj ti pravi tvoj materinski čut. Mogoče boš tako našla odgovor!

Vso srečo ti želim!

Pozravček vsem!

Naša je tudi taka, že od začetka rabi ful pozornosti (zdaj je stara 2 leti in 5 mes.). Sicer ji ni problem it npr. ven z očijem ali s kom drugim, recimo s skupinco otrok ali z babico in dedijem, ampak ko smo doma, je samo "mami mami". Smo tik pred tem, da dobimo bratca in se je vse še stopnjevalo. Je naporno, ampak nimam nekih zdravstvenih problemov in jo tudi dvigujem in vse. Me pa mal skrbi kako bo potem, ko bo velik del časa treba posvetiti tamalemu...