Tiste/i, ki ste si ustvarili svoj dom in družinico v hiši staršev, prosim na plano
Povejte mi prosim, s kakšnimi težavami in problemi se srečujete ter kako rešujete situacije

Men se bo enkrat strgal
Ni miru..., neprestano uletavanje v stanovanje..., čekiranje, kdaj gremo po stopnicah in vsakič "napad" na nas. Vse morajo vedeti o nas, povsod želijo biti skupaj z nami.... Ne dajo nam dihat. Polno glavo imam tega, moja družinica je preveč na prepihu

Zakaj mi ni nekdo pred osmimi leti zakričal v uho: pojdi na svoje!! Zdaj se pa počutim kot v arestu.
Takoj danes bi šla živeti drugam, pa sva žal vse vložila sem, kjer pa itak ni nič najino.


_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Vidiš, to je pa šit. A pa to sta pri tvojih ali pri njegovih? Ker jaz, če bi bila pri moji mami, bi ji zagotovo veliko več nazaj povedala in skušala razčistiti odnose na licu mesta. Pri drugih se mi zdi, da se moraš pa res kar prilagajat.

A pa imata vsaj lastne vhod? Ker to se mi zdi, da je zelo pomembno, si kar nekako bolj "svoboden".

Zaklepajte vhodna vrata.
Če se le da naredite svoj vhod.
Pa pogovorte se. Povejte da ste družina zase in da rabite tudi malo zasebnosti.

Ravno zato sem jaz vztrajala, da nikoli ne bi živela ne pri mojih ne pri njegovih, makar plačujemo najemnino za stanovanje že 15 let in smo se morali že trikrat seliti vmes .... Pa saj tudi sedaj ni nič našega, plačujemo najemnino in če imata probleme, se lahko tudi vi preselite v kakšno najemniško stanovanje ne glede na vlaganja ... včasih pač vlagamo in ne moremo pobrati vseh sadov.
Odvisno, koliko vas stvari motijo oziroma, kaj lahko rešite.
Ste se pogovorili? Ste staršem povedali jasno, da ne marate, da vas motijo in da jih boste že vi obiskali, ko boste imeli čas? Ali si upate postaviti meje? Če vse to ste, ali lahko zaklepate?
Najprej poskusite rešiti stvari s pogovorom, na lep način. Če pa ne bo šlo, pa se preselite. Katera cena je višja - tisto, kar ste vlagali ali cena miru, ki ga boste potem imeli? 


_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

VEDNO ista zgodba! jaz sem zivela na tascinem podstresju leto in 3 mesece, pa se kar cutim posledice.
pa zdaj: prijateljica ima DOMA noro veliko, super bajto, profesorica, super punca! In evo- s fantom si rihtata stanovanje pri NJEMU doma na vrhu. Zakaj? Bog ve...Sem kar zalostna postala... over and over and over again... sicer pa tudi ko si pol koncno neodvisen, tasca prihaja na vrata nenajavljeno. v casu mojega obiska v moji hisi v desetih dneh sedemkrat!!!!

punca, pober opremo, cote, posteljnino, krpe, pa sibajte! sam lahko je rect, ne?

_____________________________

Slovenija: 19.9.-30.9.2008 :):)

Živiva v svojem nadstropju v hiši mojih staršev. Od tega imava več plusov, kot minusov, je pa res, da se zelo dobro zastopimo.

Posebne kontrole nimava, je pa res, da sta bolj na tekočem z našimi zadevami, kot če bi živeli ločeno. Včasih to res ni prijetno, ampak enako je z njima. Zaslužila bi si že malo miru in počasnejšega tempa, je pa polna hiša kričečih otrok in ropotanja. Tudi onedva nimata take zasebnosti, kot mi ne.



_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

To je stara vila, od zunaj popolnoma prenovljena, midva sva na novo "zgradila" mansardo.
Pritl. in 1. nad. je od mojih staršev - tam ima vsak prostor vhod iz skupnega stopnišča. Sicer neugodno za njih, a po drugi strani zelo prikladno. Mi smo na vrhu.

Pogovorit  Nekateri ljudje se ne znajo pogovarjati. V moji primarni družini se nikdar nismo pogovarjali, če že, so bile to banalne stvari. Težko se jim kaj dopove, poleg tega pa moram itak biti za vse hvaležna in meni želijo "samo pomagati", ko se vmešavajo.

Aja, investicija v novo stopnišče (prizidek) ni mogoča. Druge rešitve za lasten vhod pa niso možne.

< Sporočilo je popravil Jutra -- 10.1.2007 13:46:42 >

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mater, imam pa srečo, da imam tako uvideven starše. Nas noben ne kontrolira in ne dopira vrat, ali smo mi prišli, pa kje smo bili, pa,......se bolj jaz v njih vtikam . Hecam se.

Meni bo še skoraj hudo, ko bomo odšli na svoje.

Živiva v hiši od njegovih staršev, midva spodaj, onedva zgoraj z ločenimi vhodi. Taščo tudi po dva tedna ne vidim, tasta še bolj poredko. Če pridejo k meni pogledat potrkajo in počakajo da jih pokličeva naprej. Enako velja v obratni smeri, tudi jaz knjima kar ne navlim.
So pa bili pred 4 leti problemi, ko tašča še ni znala popokovnice prerezat in je kar naprej sineka klicala gor k sebi, prišel je iz službe in je moral najprej k njej, da ga po možnosti še nahrani in šele po tem k meni.
Pa sem se odeselila v garsonjero (sva bila še fant in punca), raje plačevala najemnino, ker z besedami nisem prišla nikamor. Čez pol leta se je preselil k meni in je njegovo stanovanje 3 let samevalo, je bil raje z mano, pa čeprav sva plačevala.
Tako je tašča ugotovila, da bo tako ona kot sin preživela eden brez drugega, jaz sem dokazala sebi in celemu svetu, da mi ni treba tam živeti in tako sva se pred 1 letom preselila nazaj, se poročila in sedaj je na poti . Se pa res malo bojim, da jo bom pol, ko bo otrok, da jo bom imela skozi za vratom, ker ima že sedaj malo obsesije na to, da čaka vnuka. Pa še sploh ne ve, da sem .
Ampak mislim da ne bo tako hudo, ker lahko vrata še vedno zaklenem.

Tebi pa priporočam svoj vhod ali pa zaklepanje vrat ki vodijo v vajino stanovanje ali pa daj svoje stanovanje v najem in se odselita in z prejeto najemnino plačujta drugje.

Jaz že nisem na svet prišla zato, da mi bo ena tašča svirala kaj bom delala. Treba biti samostojen in vseeno spoštovati druge.

  Jutra ko bi poslušala svojo zgodbo. Stvari so včasih boljše, včasih slabše, trenutna situacija je ok. Samo vedno se bodo vtikal v nepomembne stvari, stvari ki se jih ne tiče. Mi se trudimo, da delamo kar se  hiše tiče in enih osnovnih pravil-po njihovo, vendar so šele po 5 letih dojeli, da želimo živeti sami in si samo razpolagati čas, itd. Sem jim hvaležna da mi otroke kdaj popazijo to pa je tudi vse.
 Ker še zmeri in mislim, da nikol ne bodo dojeli, da čem otroke vzgajat po svojih načelih in prepričanjih,da živimo svoje življenje,sem se za to nehala sekirat.Trajalo je dolgo časa in šlo je veliko mojih živcev, da sem prišla do tega spoznanja. Stari se ne bodo nikoi spremenili in šli iz svoje kože.

Kdaj, s kom in s čim kam gremo in kdaj pridemo je pa čist naša stvar. Če imata pa onadva preveč časa o tem razmišljat pa naj si najdeta kakšno zaposlitev.Me tudi ne moti, če se vrata na hodnik glih slučajno takrat odprejo, itd. Samo pozdravimo in gremo svojo pot.
  Je pa bilo zelo hudo, se nismo par mesecev  pogovarjal. Zakaj bi se mi sekirali in s stem obremenjevali, če lahko normalno živimo.

Tud za nas bo enkrat posijalo sonce in bomo videli svojo hiško ali stanovanje. Deleč starn od tašče in tasta. Ampak sem prepričana, da nam bo potem vsaj mal dolgčas.
                           NE VDAJ SE!!!!!!!!

Draga Jutra, tvoj je tipičen problem, ki nastane kadar živiš s svojo družino pri starših (ok, nekateri se razumejo, recimo 0,05% primerov ) Lahko ti povem le mojo izkušnjo. Midva živiva tudi v hiši od njegovih staršev. Skoraj 10 let sva živela tako in meni se je skoraj sf  od vsega skupaj in sem dragemu dala možnost - ali se odselimo (nismo pa imeli kam) ali si naredimo iz enega dela hiše svojo garsonjerco ali pa grem stran od tam. No, in zmagala je druga možnost. Imamo svoj vhod in se lahko zaklenemo po mili volji - zdaj je 95% boljše (tistih ostalih -5% pač vedno ostane  )

vedno sta dve varianti in vsaka ima svoje pluse in svoje minuse

življenje na svojem ima svoje prednosti kot so samostojnost itd. in svoje minuse glede občasne pomoči, varstva, oskrbe živali. življenje s starši ima prav tako minus, ker se ne moreš umakniti in pa svoje pluse - življenski prostor je težko in predvsem drago najti. glej na pozitivne strani vajine odločitve

zapirajta se v svoje stanovanje, kadar želite biti sami, za vikende pa si omislite kakšno majhno hiško/vikend da malo pobegnete, bo veliko bolje. te pa zelooo razumem.

pogovoriti se bo pa treba in prav ti se moraš! tako kot to svetujemo vsaki na tem forumu, samo da ponavadi jamrajo, da se mož noče pogovoriti s svojimi starši. pretrgaj popkovino in odrasti (mišljeno v pozitivnem smislu), postavi se zase in za svojo družino, pa naj bo še tako težko 

pa veliko sreče

_____________________________

iz malega zraste veliko

jaz sem na srečo kar hitro uvidela kakšen je moj oče - control freak in sem še rpeden sem spoznala moža pobasal šila in kopita. moj oče je sicer zelo dober človek, rad pomaga, je super, ampak ima eno zoprno lastnost, da hoče vedno biti zraven, vse vedet, malo pomodrovat (ja, to sem podedvala po njem )... zdaj, ko smo tistih 15km narazen je še skoraj preblizu, ker se velikokrat oglasi nenajavljen. če bi živeli skupaj, bi bilo pa gotovo tako kot ti opisuješ.

če je nevzdržno, si boste slej ko prej poiskali svoj prostor pod soncem. tako ali drugače.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Živimo v hiši njegovih,na vrhu.....

-noben mi mi ne vstopa non stop
-vedno trkajo če kej rabijo
-včasih se cel dan ne vidimo
-ne govorim kam grem...
-se zelo dobro zastopimo
-in najbolj važno da se ne vtikajo!!!!!!

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Sem ti hotela enako napisat kot Sita, tako da se lahko samo pod njo podpišem. Mogoče edino če dodatno poudarim, da jaz bi vztrajala na odselitvi v najem, ostale premoženjske zadeve bi pa urejala potem. Meni v takih razmerah ne bi bilo za živet. Samo eno življenje imaš. Naredi si ga čim prijetnejšega. Ni vredno, da se takole živcirate. Vem, da je hudo in težko, ker ste vse vložili sem, kjer ste zdaj, samo je svoboda in samostojnost bolj dragocena.

Živiva v mansardi v hiši mojega očeta. Tu sva skoraj eno leto in nismo meli še niti enga konflikta in ga tudi ne pričakujem. Imava svoj vhod, nikoli še nihče ni prišel gor nenajavljen, večinoma tudi nepovabljen ne. Tudi midva se poskušava držati tega, da pokličeva, preden prideva. Imava pa svoj vhod čisto ločen. Prej sva pa živela pri njegovi mami v 2,5 sobnem stanovanju smo bili 3-je, imela sva svojo sobo pa v 2-eh letih tudi ni bilo niti enkrat težav glede ničesar.

Mi ko smo se dogovorili, da prideva sem živet smo dorekli par osnovnih stvari in že pri urejanju stanovanja se ni oče nič vmešaval, ni hodil v kontrolo itd., tak da sem vedela, da ne bo vmešavanj. Je pa res, da je on tudi 20 let živel nad taščo in tastom in si je iskusil, da ni fajn, če te kdo nadzoruje.

Nam zaenkrat vse klapa in mi ni niti malo žal, da sva prišla sem in ne v najemniško stanovanje. Pri tebi pa je žal tak, da če nisi na začetku nekih pravil postavla in jih tudi izvajala boš zdaj to težko izpeljala brez zamer s strani spodnjih. jaz bi na tvojem mestu vseeno poskusila z zaklepanjem vrat in podobnimi zadevami, če pa ne bo boljše pa bi resno premislila o tem, da se odselim.

< Sporočilo je popravil soncece24 -- 10.1.2007 18:28:23 >

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Živiva pri njegovih starši. Midva zgoraj, onadva spodaj, isti vhod.
Jst imam srečo, da se odlično razumemo in da jih je moj že prej navadil, da se gor pride z obveznim trkanjem, nikoli samo vohunit, ampak s tehtnim razlogom, tako, da tašča tako malokrat gor pride, da kr jst njeno bližino iščem, ku je pa tok fajna.
Midva mava od tega same pluse, položnice grejo na pol, tamalo z veseljem pomirkata, pomagamo si 100 %.


_____________________________

Življenje je lepo....

živimo nad taščo in tastom, vendar imamo svoj vhod in svoje dvorišče. kadar prideta gor vedno prej pokličeta in kljub temu še pozvonita. nobeden ne uletava kr tak v naše stanovanje, prav tako tudi mi ne v njihovo, itak pa se nas sliši prej kot vidi . nobeden nobenemu ne polaga računov kam gre in kje je bil, vidimo se kolikor želimo (ponavadi med vikendom za kakšno urco ali dve)....pa se čist fajn razumemo in imamo radi ...če bi se še 1x odločala bi naredila enako, no razen če bi imela veliko preveliko evrčkov




_____________________________

NE, ne grem več rodit....JASNO!?

Jutra, pa kaj jaz zdaj to berem  Da se ti bo strgalo

Iz tvojih postov, ko se je drugim trgalo sem razbrala, da si oseba, ki ji po domače povedano vse dol visi....

A sem se motila



_____________________________

...vox populi...

Se podpišem. S tem, da ne bomo odšli na svoje, ker nam je preveč luštno

Ravno v tem je težava, v pogovoru in v občutku, da moraš biti hvaležna zakaj že? Tudi za njiju dva je velik plus pri takšni ureditvi. Moja taščica tudi kdaj uleti tko brez zvonca, pa samo rečem, ja hudiča, spet se je zvonec pokvaril, pa je za nekaj časa mir.

Na stopnišču smo pa tudi vedno oblajani. Če nas pa slučajno ne sliši pa itak mali vpije didiiii, mamaaaa, tko da potem itak oba priletita.  Včasih mi gre to malo na živce, po večini mi je pa smešno in mi je všeč, da nas imata rada, predvsem tamalga.
Če pa kam gremo za ves dan, al pa za dlje časa, se pa meni zdi stvar bontona da človeku, ki živi v isti hiši s tabo to poveš. Saj nimate nekih skrivnostnih poti a ne. S tem lahko nekoga rešiš mnogih skrbi.

Z vidika tamalga je pa tako življenje oziroma ureditev idealna. Zjutraj gre v spalki v varstvo, pa tud midva si lahko privoščiva večerni sprehod med tem ko gre mali na obisk dol. Tud baby fon lovi v spodnji štuk, tako da tud kino ni za naju nekaj nemogočega. Vse te stvari nebi ble izvedljive, če bi živeli narazen.

Malo več razumevanja z obeh stvari in en iskren pogovor zna tudi pri vas stvari postavit na prave tirnice. Veš, da tastari ne dobijo občutka, da so nezaželjeni jih moraš od časa do časa povabit na kak kozarček. Sam to vedno počnem, potem nimata potreb preveč hodit sama od sebe gor.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 11.1.2007 8:16:15 >

Saj v bistvu tudi v mojem problemu, ki sem ga izpostavila tukaj gor je recept čisto enostaven: dober pogovor veliko reši.  

Ampak pri nas bi morali uvesti tedenski abonma dobrih pogovorov, ker zelo hitro pozabijo, kaj smo se dogovorili. Določenih stvari pa žal ne razumejo, pa če se še tako trudim razložiti. No, ja, bo že.

Pri komunikaciji s svojimi starši sem bila vedno v podrejenem položaju - tako so me zdresirali in tako so navajeni. To je moja šibka točka. Pred njima se moram vedno nekaj "boriti" zase. Ok, sem vzela to kot sestavni del vsega. Ampak so dnevi, ko se vsega nabere preveč in si želim samo še miru - ja, takrat pa res nimam energije se ukvarjati z njuno vsiljivostjo.

Ko bo prva prilika se bom soočila z njima. Mogoče bo pa spet za nekaj časa delovalo.







_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Zato, ker dovoliš.

Midva živiva v isti hiši kot njegovi starši in:
- ne dovolimo, da kdorkoli vstopi brez predhodne najave
- imamo popolnoma ločena gospodinjstva (ne dovoliva pomoči pri nobenem opravilu - likanje, pranje cunj, kuhanje in kaj jaz vem kaj še)
- ne polagava računov kam, kdaj in zakaj gremo
- ne prosiva za nobeno pomoč (npr. čuvanje mladička - le če se ponudijo)

Sva pa dala narediti poseben vhod in lastno dvorišče. Ne glede na vložek.

Meni si se pa zdela tako blazno samozavestna.  Pa polna moraliziranja si bila, obupaš pa pri tako enostvnih zadevah.

Sicer pa najverjetneje pozanš tisti stari pregovor: Kakor si boš postlal, tako boš spal.

Kako sem jih navadila, da sva midva ločena družina (no, sedaj trije)?
Ko je tašča najbolj lajala v naju, da je že skrajni čas, da imava otroka, sem ji mirno odgovorila, da je ona moja najboljša kontracepcija.  In takrat se je vse spremenilo. Je pa res, da smo postavili jasna pravila igre in tudi jaz preden grem k njim najprej pokličem, če lahko pridem.


< Sporočilo je popravil raho -- 11.1.2007 14:05:52 >