Vsaka stvar je ne. Rečem, zdaj bova jedla, ne. Bova brala pravljico, ne. Gremo ven, ne. Včasih, ko rečem, prav, pa ne bova brala pravljice ali kaj podobnega, pa začne z rokami tolči skupaj, kar pri nas pomeni prosim. Večinoma pa je ne-ne-ne.

Saj ne, da me to ovira, da ne bi počela pomembnih stvari (popustim pa, kjer lahko, npr. pri izbiri igre), ampak mi je pa naporno kar naprej poslušat samo "ne-ne-ne". "Ja" še ne zna reči in tudi sicer ne govori več kot pet besed, ampak gonjenje "ne"-ja pa obvlada .

Saj je to samo faza, a ne? Kdaj mine?

Lp,

živa 

Ja.

Ne vem, ampak jaz komaj čakam. Naš je star dve leti in pol in je že pol leta tak.

Ja, bo minilo. Pri nas je kar hitro, se spomnim, da smo se za vsako stvar morali truditi, da ni bilo potem izpadov.Je bil čas, da se gre v hišo, ni hotel. Je bi čas za umit, se ni hotel. Pa prigovarjanje, pa usmerjanje drugam, "metanje na foro", pa nič. Pa sem ga pustila samega na dvorišču in ga opazovala, kaj počne. Pa se je zmulil in sam prišel. Meni hitro poči živec in se niti nisem trudila kaj preveč, če mi je nasprotoval, ker se je hitro zmulil in potem je bilo, kot da se ni nič dogajalo. Pa fore, da ne bo ustal za v vrtec, pa da ne gre v vrtec, uh, dosti je bilo tega. Samo za slednje se je mami z njim borila.

Pri nas ni ravno faza ne-ne,je pa faza naredimo vse kontra.
Če ji rečem pazi,ne bo pazila,če ji rečem nehaj,bo nadaljevala....skratka ne uboga nič!
Dere se za vsako figo,prava jokica je postala,poskuša izsiljevati....

Se ne reče zastonj,da so dveletniki v prvi puberteti.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

naša ima dobra tri leta in ima intenzivno NE fazo ko mi reče da ne bo umila zob ji rečem: potem pa takoj v posteljo! pa včasih pri kakšnni stvari potem jaz vztrajam da je NE. ponavadi pri sladkarijah in risankah

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

Ko se je naš enkrat drl kot da ga kdo iz kože daje, je moj ati rekel, da se mora še bolj, da to ni nič, da naj se dere, da ga bodo sosedje slišali. Je takoj nehal, ker je bil očitno presenečen .

Pri nas ta faza traaaja

Še ena z dvoletnikom in besedo NE, ki mi že odzvanja v ušesih.

Saj bo minilo, samo naše živce trenirajo.



_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

Pri nas ponavlja "ne-ne-ne", tudi ko misli "ja". Samo da je kontra.

Da se razumemo, saj jaz tudi samo pograbim in ga zvlečem ven, vztrajam, da sedi za mizo in je, da gre spat, da se oblečeva ipd., ampak kaj, ko s tistim živce parajočim cvilečim sitnim glasom kar naprej goni "ne-ne-ne", pa če misli resno ali ne!

Lp,

živa

Najboljš, da odmisliš njegov ne. To je faza, ko ugotovi, da ta "ne" nečemu služi. Uglavnem hočem ti rečt da si prišparaj živce.

Jaz ga pustim, da se stuli, potem je pa dobro. Če mu rečem ti kar jokaj, potem reče ne in takoj neha tulit.

Naš pa ne.  

A si lačen? Ne. Prou, potem pa ne dobiš za jest. Jeduuu! Na, izvoli. Ne!
Se gremo umit? Ne. Prou, potem pa direkt spat. Ne!
A ti lahko rit previjem? Ne. Prou, potem pa bodi posran. Ne!

Včasih pomislim, da bi bilo lažje npr. roditi že kar 4-letnika.

Včasih ko ima naša take izpade ne, ne, ne, ji rečem, naj se odloči, kj hoče, pa naj mi pride potem povedat. In  začne " Tinca joka, joka", jaz pa njej nazaj, ja pa jokaj. Me pogleda, začudena, v trenutku neha in začuda ve, kaj hoče .

Moj ragi se je hecal, preden se je rodila , da bo nabavil glušnike. Takrat sem se mu še smejala, zdaj pa vidim, da bi kdaj res prav prišli .

< Sporočilo je popravil Ankica -- 4.4.2008 14:46:07 >

Naš 2-letnik obvlada to besedo. Je bila tudi ena prvih. Se mi je tudi že bledlo od tega ponavljanja, dretja, kričanja NE,NE,NE, pa četudi je mislil JA. Zdaj pa ne vem, ali sem se navadila, ali pa je tega res manj, še vedno pa zelooo veliko.

Naš je to delal zelo kratek čas. Pri nas že dolgo ni besede "ne". Bolj je zavlačevanje in polno drugih stvari prej narediti (avtke zložiti, kamion prestaviti,... ) Mi ga navadno na vse prej pripravimo. Torej ne postavimo na mizo in rečemo ala, jest ampak mu povemo da bomo večerjali in potem se pripravi čokolino in se spet pove, da bo večerja tako, da tretjič ko je čas za večerjo, že zdavnaj sprejme da se bo zgodilo to, kar je bilo napovedano.
Enako za vse stvari, sploh tiste, ki bi jih hitro radi naredili. Toliko prej se mu pove in se tačas navadi na tisto misel.

Je pa malo tudi tak tip. Že od rojstva je moral vse vedeti potem pa ni bilo problema. Za cepljenje sem mu prej povedal, da bo to ne pikanje ampak zdravilček, ki se ga ne da drugače dati kot pikniti. In tik pred cepljenjem sem mu pokazal inekcijo, iglo in povedal kako bo zdravnica naredila. Ob cepljenju se tudi malo ni vzemiril. Zdravnica je kar debelo gledala. Rekla je, da zato ker sem bil jaz flegma. Ne. Zato ker je vedel kaj se bo zgodilo. Enako kot ti, želiš vedeti vnaprej kaj bo. Tako je tudi z otrokom.

Hvala, tehnofil, približno tako tudi pri nas delamo. Npr. 10 minut, preden bo moral iz banje ali nehat "pomivat" ali bomo šli jest, mu rečemo, no, počasi zaključi s tem, kmalu bo večerja, jedli bomo to in to ipd. Potem gre lažje. Ampak še vedno je ne, tudi ko to že dela .

Lp,

živa

naša je imela 'ne' fazo od leta in pol do 2. leta. potem ko pa je rekla 'ja' smo bili  presenečeni . 'ne' faza se ni več ponovila.

Imam še en predlog. Poizkušaj spremembo napovedati, tako da njegov odgovor ne bo mogel biti ne . recimo:
gremo se umit:
Ali greš sam ali te kar nesem?
Gremo si umit zobe:
Boš stal ali sedel?
Gremo domov:
Me primeš za roko ali greš sam?

To pri nas kar dobro deluje . Res da je včasih moje zadnje vprašanje Ali greva domov kot prijateljice, a se morava skregati?
 
No upam, da sem komu dala novo idejo.

 Haha, tažana, kako so si naši otročki različni. Naša tuli, če jo vprašaš tako ali drugače. Če tisti trenutek ne ve, kaj hoče, potem bo ne, ne, ne in cepetanje (pa žuga s prstom, ne vem, kje je to pobrala ), neglede na to, kako bo vprašanje postavljeno. Sem pa vendarle toliko dosledna, da je teh ne, ne, ne izbruhov vse manj oz. se hitro končajo. Razen kadar je slabo vreme in polna luna- takrat pa najbolje, da cel dan nič ne načrtujemo in cel dan rišemo in barvamo. Porabimo manj živcev .
Luštni so ti naši otročki, vsak osebnost zase.

Tudi jaz slišim samo ne ali pa kar naredi kontra, ali pa dobi napad kričanja in joka. Poskusila sem vse : možnost izbire, napoved nekaj časa prej, da se bo nekaj dogajalo npr.da bo moral spat, z odvzemom najljubših stvari ali risanke, nagrajevanje lepega vedenja,... Nič ne pomaga ! to je faza pri kateri moram stisniti zobe in iti skozi, me pa tolaži nekaj in sicer sem v enem trenutku njegove trme in ipike ugotovila, da bo tudi on imel enkrat otroka ter bo tudi sam enkrat šel skozi to. Sem nesramna .
Je pa to res, saj sem jaz bila ista kot on in se sedaj meni moja mama smeje in pravi : vidiš,vse se vrača, čisto ista si bila ti.
Saj bo, ko bodo stari 13.let in bodo prišli v puberteto bo še težje