Imam prijateljico, ki mi je res draga. Imava enako stare otroke. Medtem, ko jaz nimam težav, se ona vsakodnevno spopada z izpadi svojega sina. Mali je pri 20-ih mesecih pravi razgrajač, stvari meče, pleza po stolih, mizi, tepe njo, tepe in vleče za lase druge otroke. Ne hodi v vrtec, ker je ona po končani porodniški ostala brez službe. Drugače zanj lepo skrbi, je pa zaradi naštetega izredno vzkipljiva in jo mali hitro spravi iz tira. On se namreč ne umiri niti za pet minut. Ne zanimajo ga risanke, ne zanimajo ga knjigice. Če je v družbi z drugim otrokom, ga že kmalu vleče za lase, ali ga udari po glavi. Brez razloga. Kaj bi naredile na njenem mestu.?Pravi, da ga bo dala v vrtec, da ne more več. Jaz ji dam prav, po drugi strani pa vem, da bi se morala tudi ona sama umiriti in brzdati svojo vzkipljivost.
Med vami so tudi vzgojiteljice, kaj naredite ob agresivnem otroku v skupini? Kako postopate v takih primerih? Ker, če je več takih primerov, se kar bojim dati svojega otroka v vrtec, saj bo hodil domov ves v modricah.
Obstajajo mogoče psihologi ali kakšna podobna pomoč, za dvoletnike? Še kakšna druga ideja?

Pri tej starosti je težko reči, da je otrok HA. Kako pa ta prijateljica reagira, če jo otrok udari, če razbija, če tepe druge otroke? Mu obrazloži, da se to pač ne sme, da to boli, da se igrač ne razbija, mu to razloži in pove vsaj 50 krat na dan? Če mu, je na dobro poti, da bo otrok enkrat "obvadljiv", če pa je zraven samo razdražena in slabe volje, potem bo isto "kasiral" otrok, vpijajo kot gobe, tudi slabo voljo in jezo. Kako pa se razumeta z očetom? A oče pa nič ne "pomaga" pri vzgoji, če že ni enako udeležn zraven?

Aha, in kako reagiram, če je otrok neobvladljiv? Enostavno, odstranim ga iz kroga dogajanja v sobo za minuto, dve, sicer pa se že po stopnicah do sobe pokesa, ko vidi, da gre zares in se umiri ter začne poslušat. Enkrat samkrat je bilo potrebno, da sva šla predčasno domov iz igrišča, ker je štaliral po drugih otrocih, tudi iz trgovine samo enkrat.

Vzgoja je težka stvar, teorija je eno praksa drugo. Lahko prebereš 100 knjig, če se vsakodnevno ne udejstvuješ na tem področju, ni nič.

Še tole. 20 mesečni otroka je kot testo, kakor ga gneteš, tako dobiš. Pa ne mislim s tem nič slabega, hočem reči, da ni še nič zamujenega, mama naj se vsakodnevno "pšogovarja2  njim, mu razlčaga, dopoveduje, itd... ni vrag, da se ga ne bi kaj prijelo. Slej ko prej. Sicer pa tudi naš pri 20 tih mesecih niti slučajno ni risank gleda več kot pet minut skupaj, tako da to ni merilo.

Če pa se ji kljub vsemu zdi, da je HA, naj gre k pediatru, on bo najbolje vedel, kako se stvarem streže.

Pa očeta vključit v vzgojo, kolikor se le da. Sicer pa, draga anonimna, si malce premalo napisala o vsem skupaj, tako da je težko kaj pametnega povedat....čeprav mi je uspelo že dva posta napisat

Morda je rešitev vrtec, mama naj nujno pokliče v ZD psihologinjo, prosi za na svet. Oan jo bo zagotovo strokovno usmerila in bo videla ali mora mama delati na sebi ali sta potrebna terapije oba, mama in otrok.

Vsekakor pa ni dobro, kar se dogaja.

Ne bi rekla , da je to ravno hiperaktiven otrok.
Tudi moja 20m dvojčka sta prava . če ti napišem, kaj vse sem doživela v nekaj mesecih se boš držala za glavo. Samo nekaj stvari, ki sta jih ušpičila. Z (nevem s čim) je tako udaril po radiatorju, da je na ventilu začela spuščati voda in posledično smo imeli v spalnici poplavo. WC zaklepam, ker sta bila non- stop v školjki, kjub temu, da sem jima 1000000 krat povedala , da se to ne sme. Mečeta stvari, se grizeta, tepeta, Matic je razbil steklo na klubski mizici, Žiga je danes Mtica tako udaril po ustih, da je bil cel krvav.......pa še bi ti lahko kaj napisala.

Tudi jaz se poskušam z njima igrat, pa me ne poslušata, ne zanima ju nič drugega, kot to , kje se lahko udarja s čim, kje se da kam splezat....v glavnem katastrofa. Ampak to so otroci, ki imajo ooooogromno energije.

Mislim, da ju bom tudi jaz dala v vrtec, to mi je svetovala tudi pediatrinja, ko je videla kako sta živa. Jaz pravim tako, večja ko bosta lažje bo z njima, saj bosta tudi bolj razumela. UPAM...


Sem se pa tudi sama spraševala, za vraga, kaj naj še naredim, da me bosta vsaj malo ubogala. Vse variante sem že poskusila, ampak do sedaj še nobena ni bila uspešna. Mogoče bo pa res vrtec kaj pomagal.

lp

_____________________________

Kdor hoče najde pot. Kdor noče najde izgovor

Otrokov oče je v službi do 18-ih, ob 20-ih gre otrok spat, torej se vidita dve uri dnevno.
Ta otrok JE hiperaktiven, kar se kaže predvsem v tem, da ni zmožen obsedeti za minuto, ampak je non-stop v "movingu". Deluje nervozno in to pri 20-ih mesecih.

kaj že ima postavljeno diagnozo, da je otrok hiperaktiven?



_____________________________

Kdor hoče najde pot. Kdor noče najde izgovor

A ima diagnozo postavljeno od zdravnika? ker če ja, potem je gotovo dobila tudi kakšne napotke, kako naprej.

Pa se mati in oče dobro razumeta, se podpirata ali se kregata, ko pride domov za dve uri? Lahko da ima otrok "nervozne" posledice tudi od kreganja odraslih.

Še to: najprej so pri vzgoji atarši, šele potem vrtec, čeprav marsiakteri otrok tam preživi več časa kot doma. Morda pa ga da v vrtec samo za polovični čas?

Ne.

Hm, a se nismo ravno te dni pogovarjali, kako so otroci različni? Nekateri otroci pač ne morejo zdržat minute pri miru. Ne morejo. Vsi otroci so sangviniki, nekateri pa so ultra sangviniki. NI nujno, da so HA. A je bilo pri rojstvu kaj narobe? To bi lahko bil dejavnik. Lahko pa je samo med zelo živahnimi, bistrimi in radovednimi otroki. Če grem po vrsti.

To da pleza, skače, nori po stanovanju, pleza po stolih, mizi, meče reči....je čisto normalno. Nekateri tega rabijo več. Raziskujejo in trmasto vztrajni so. Tudi če gre 100x narobe, menijo, da bo ista stvar šla 101. prav. Jaz se spomnim naše Lane. ONa je privlekla včasih trip trap do pulta in splezala nanj, po možnosti odprla omaro in stresla dol sladkor....v 20 sekundah, naslednji hip je splezala v predal - prej seveda vse ven zmetala, ko sem ga pospravljala, je bila že v pomivalnem stroju. Medtem ko sem se jezila njao, se je smejala iz mize in naslednji hip stala na gugalnem konjičku in lovila ravnotežje. Potem je izginila za par sekund v drugo sobo in ko sem prišla tja, je bila postelja popisana s flumastrom in še malo stene zraven. Ravno sem zamenjala posteljnino in pobrisala in pomila vse, sem ugotovila, da teče voda v bideju in da bejba vsa mokra not stoji in šprica po celi kopalnici iz zabave vodo in se smeje na ves glas.....in tako non stop, brez omejitve idej. Jaz sem bila toooolk zmatrana od tega, pa še spala ni ponoči. Če ji kaj ni bilo prav, je histerično tulila, ampak to je bilo tisto cviljenje, ki para živce in to je bilo za vsako figo. Če ji kaj ni bilo prav, je tudi z veseljem koga povlekla, pocukala ali kaj podobnega. Če ji kaj nisem dala, se je drla dve uri skupaj, se metala po tleh.... Kaj sem naredila? Tale "hiperaktivnost" se je nehala že zelo kmalu, ker po drugi strani se je itak vedno znala sama zamotit, čeprav z oslarijami, meni parajočimi živce. Zato se je pri 3., ali 4. letih že sama zamotila z bolj sprejemljivimi rečmi, puzlami, knjigicami, punčkami, vozički,  kljub temu, da je tudi takrat bila sposobna vse raziskat, kar ni poznala in to iz vseh zornih kotov. Tepsti in vleči druge otroke ji nisem nikoli pustila in ker sem bila zares zatežena kar se tega tiče, je omejila na minimum. Če je kaj hotela, pa ni bilo primerno, ji nikoli nisem dala in kar kako leto ali dve se ni dala prepričat, da resno mislim, pa se je po trgovinah po tleh metala, tulila in podobno, prijatelje na obisku izsiljevala.... Pa je potem minilo, ampak sem bila zelo dosledna. Najhujša stvar je bila cviljenje. To pa še zdaj kar dostikrat počne. Ampak približno 80% manj kot takrat. Kaj sem naredila? Menda vse, kar sem znala. Predvsem pa sem resnično vztrajala pri svojem. In bilo je težko, res težko, ampak z leti ugotoviš, da se vztrajnost in doslednost obrestuje. Res se. In vidiš, moj otrok je imel skoraj vse zgoraj pri fantku opisane lastnosti, pa je daleč od HA. Tako da....ta starost je res naporna in če pravilno usmerjaš otroka, bo vse ok.
Aja, še to, če bi jaz imela samo enega otroka, bi mislila, da je edino normalno, da so vsi ful pridni in mirni in boječi. Tako pa imam čisto različne otroke in temu primerno različne izkušnje. In z nobenim otrokom ni nič narobe, samo svojo pot raziskovanja sveta in funkcioniranja v njem so si izbrali. To je to po moje.

Dobro, no. Nikar se ne obešajte na besedo "hiperaktiven". Z njo sem samo pokušala po najkrajši poti opisati nejgovo "neumorno živahnost" . A bo ta izraz boljši? Mene zanimajo vaše izkušnje s podobnimi značaji, sploh pa bi rada videla, če se mi oglasi kakšna vzgojiteljica in napiše, kaj se s takimi otroci dogaja v vrtcu.

Tudi jaz se pridružujem mnenju, da je verjetno samo izredno živahen otrok. In zato potrebuje toliko več pozornosti in truda, ki pa se bo gotovo obrestoval.

Kolikor sem jaz  zasledila v knjigah se o hiperaktivnosti govori šele pri šoloobveznih otrokih, vsekakor pa ne pri tako majhnih.

Kakšnih bolj konkretnih nasvetov pa žal ne morem dati.

LP!

Po moje je pa možno, da je ta otrok še en sad NE-jev. Ponavadi so taki otroci otroci staršev, ki otroku vse prepovedujejo (čeprav otroci potem vse to in še marsikaj drugega zraven počnejo). Npr. se pogovarjata dve mami, otrok se oddalji za en meter in je že NE, pridi sem, tu bodi. Pa spleza po gričku navzgor, je že NE, dol pridi, boš padel. Pa  počepne in začne raziskovati kamenčke, je že NE, pa kaj sem ti rekla, poglej, fuj, kakšno imaš roko. Pa steče za otrokom druge mamice dva metra stran, na travo, pa se prva mamica že dere, NE, pridi nazaj, kaj sem ti rekla, da bodi tu. Pa take bedarije. V glavnem, vse je ne. Mati je ponavadi živčna, vse je NE, otrok pa je zmeden in seveda ne zna niti pod razno presoditi, kaj je prav in kaj ne. Ker je itak vse vedno ne. Poznam veliko takih otrok. Pa potem seveda starši govorijo, kako so naporni in nemogoči. Pa ponavadi taki res kar dirkajo sem in tja in počnejo vse mogoče in nemogoče stvari, ker jim je vse prepovedano, ni nobene razumne meje med tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Otrok je zmede, zanj je ravno tako NE nabiranje kamenčkov kot lasati vrstnike. Eno in isto.

Gina...zdaj sem pa potolažena.Vidim da si še pri zdravi pameti..pa tamala je tudi že zrasla.
Popolnoma  enaka zgodba se odvija pri nas doma vsak dan.ta teden sem doma,pa se mi že trga.Danes sem mojega prosila,naj bo pop.z  tamalo in prvič v življenju sem izustila"imam jo poln kufr"
Tako napornega otroka si prej nisem znala niti predstavljati.priznam pa,da sem se našla tudi v splišninem postu.Večkrat se ujamem,ko kar brez veze rečem tamali...NE,predno se sploh prepričam,če je res tako narobe,kar dela.Ampak to že iz navade,ker pač vedno kaj ušpiči.
 
Kar se pa tiče vrtca....
Naša je v vrtcu(14 dni),pa razen tega,da se je enkrat stepla(do krvi) hujših problemov ni bilo.Vzgojiteljici pravita,da je sicer pridna,le glas ima tak,da ji rajši vse pustijo,kot da jo poslušajo.....no,pa smo na začetku.
 
Mislim pa,da se v vrtcu otroci,ki so navajeni,da se svet okoli njih vrti,pač sprijaznijo s tem,da ni vedno po njihovo.S tem pride tudi to,da se umirijo,začnejo iskat stike z sovrstniki,se zamotijo z kakšno stvarjo,ki jim je zanimiva....

_____________________________

............ja,takle mamo..;)

Naj da otroka v vrtec, vsaj za 4 ure. Ona pa naj se medtem spočije in si nabere energije. Predvsem pa naj se umiri, to je zelo pomembno.

Splišni jaz se s tvojo trditvijo ne strinjam najbolj. Midva z možem sva daleč od tega, da bi dvojčkoma za vsako stvar rekla ne. Imata dosti svobode, ampak ko se gre pa tako daleč da začneta uničevat pohištvo, pa uporabim besedo NE!!

Včasih sta umazana, kot pujsa, zdaj že tudi sama jesta, čeprav imam včasih hrane več po tleh kot v krožniku, pri dvojčkih si enostavno niti ne morem privoščit, da bi jima stala skoz za ritjo in ju opozarjala, kaj lahko in kaj ne. Seveda, do neke meje.

Tako, da jaz ne bi vseh "živih" otrok ne bi metala v en koš. Verjemi , da je velika razlika imeti enega, ali dva "razgrajača"


lp



_____________________________

Kdor hoče najde pot. Kdor noče najde izgovor

Treba je pogruntat, kaj otroka najbolj zanima in ga s tistim zaposlit.
Vsak otrok je svet zase. Ona, kot mama pa zagotovo pozna način, s katerim se otrok najhitreje umiri, če ne naj pa probava različne zaposlitve. Jaz ti lahko napišem različne primere iz vrtcev:
× en fantek 3 leta (živ kot poper, nasilen do drugih, vzkipljiv, ...) je obstal samo, ko si v roke prijel slikanico s pravljico. Posedel vse druge otroke in zahteval tišino, da je lahko poslušal pravljico. Brala bi mu jih lahko tri dni skupaj in bi samo sedel in poslušal.
× en drug fantek 5 let (največji, najmočnejši v skupini, grob do drugih, ukazovalen, niti 5 minut pri miru, ...) je obstal ko je zaslišal petje vzgojiteljice. Petje ga je pomirilo v trenutku. Pri njem pa je pomagalo tudi to, da si mu dal vse inštrumente, ki so bili v igralnici in se je vsedel v en kotiček in ustvarjal (mali bo slaven glasbenik, ko bo velik )
× en otrok 2 leti se je pomiril le, če si ga objel takoj, ko je prišel v skupino in še vmes parkrat, ko je začel z destruktivnimi elementi :) V objemu se je pomiril in se je dalo z njim vse zmenit. (živel je brez mame in je potreboval le nekaj dodatne ljubezni in sprejemanja)

Svetujem, da ta tvoja prijateljica pri vzgoji ni preveč popustljiva in vztraja pri svoji odločitvi in naj poskuša najti način, ob katerem se bo otrok umiril, takrat se potem da veliko zmenit z otrokom.

Za Lutko: