Najprej naj se vam opravičim, ker sem Anonimna,...vem, da tega ne marate, prosim skušajte me razumeti, da preprosto ne morem drugače. Sramujem se tega kar počnem in resnično rabim pomoč.

Od nekdaj, kar se spomnim sem nezaupljiva in domljiva. Mogoče čisto na začetku pubertete sem bila še kar samozavestna potem pa nič več.

Od samega otroštva sem poslušala žaljivke, najprej od sošolcev in sošolk v o snovno šoli, ker sem bila debeluška...potem v puberteti od moje mamice(ki ji vse oproščam in sem ji oprostila, ker sva našli ljubezen in imava sedaj čudovit odnos) od človeka, ki mi je spremenil zaradi njegovih psihičnih zlorab. Padale so težke besede,od bajsike do šunke, debele deklice,da nikoli ne bom imela fanta zaradi moje debelosti...itd..potem sem shujšala  25 kg takrat zmeraj pazim kaj jem, tudi spremenila sem se..ne samo zaradi kg tudi začela sem skrbeti zase, se ukvarjati s šprtom...ker sem si prisegla, da me nihče ne bo več zmerjal zaradi moje teže. Pa se zmeraj najde kaj drugega...bila sem pra...in kur...in ničvredna, grozna in grda (to vse s strani matere in dotične osebe)

Vse to sem preživela...težko...a sem. Na tej poti pa se je začelo poznati vse kar sem grdega doživela...vsako vezo, ki sem jo imela se je končala zaradi mojega nezaupanja in dvomov, ki so me razžirali. Nikomur ne verjamem in ko so črni dnevi sem prepričana, da me nihče ne more imeti rad, ker si tega ne zaslužim in ker sem res tako slaba.
Prosim ne mislite, da se smilim sama sebi...se ne...ampak sedaj je čas da se spremenim...zato, ker je v mojem življenju oseba, ki me res ljubi, ki mi daje vse, nikoli ampak res nikoli še nisem spoznala da lahko tako ljubiš in si tako ljubljen. Rada bi si pomagala zaradi sebe in njega...včeraj sva se sprla, ker sem spet nekaj dvomila in sprla sva se hudo. Vpitje in žalost, spakiralasem tudi kufre in hotela oditi pa mi ni pustil. Danes mi bo razneslo srce, ker mi je tako zelo žal in mi je hudo,ker vem, da tega ne bo mogel prenašati čeprav mi trdi, da me ljubi in da me nikoli ne bo prizadel, da mi vse oprosti in da naj enkrat v življenju gledam stvari s pozitivne strani.Po tem groznem prepiru je še vseeno pozitiven jst pa vidim samo grozo in strah, da me ne bo več ljubil in da si to tako ali tako ne zaslužim.
Zakaj si ne pustim, da bi me nekdo ljubil kot si zaslužim?
Upam, da niste preveč hudi, ker sem se tako razpisala...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Požirala sem vsako tvojo besedo. Nisem bila debela, imela sem očeta pijanca in nasilneža, kar je vzrok, da sva si skoraj enaki.

Včeraj sem zvečer gledala polno luno in se spraševala, če sem zato imela cel dan iste občutke kot ti. Cel dan na robu joka, zvečer, doma, sem se komaj lahko v miru zjokala. Zaradi ljubezni. Ne upam ljubit, zaupat. Bojim se, da so moški res manj čustveni, ne razumejo, da rabimo ženske, ko rabimo, da je za nas takrat tu in se nam posveti, čuti z nami, trpi, ko rabimo tolažbo jo rabimo takoj, ne po šihtu.

Ne ljubi me dovolj, če ne razume, da morda res rabim več ljubezni, dokazovanja ljubezni kot katera druga. A zato tudi dobi več, več čustev, bolj pristnejša čustva, če ne poznaš dežja, ne ceniš sonca. Ne morem se spoštovati, če prosjačim za ljubezen, če se grozno počutim, da mu moram reči, naj me potolaži, če se bojim, da si misli, da nisem normalna, da sem preveč zaljubljena, da ga bo to spravilo ob ljubezen, isto kot pri seksu, ko si en želi več kot drugi, ima drugi občutek, da ga drugi sili k nečemu, k nekim občutkom, ki jih nima, noče seksat, drugi bi pa potem rad samo še več seksa kot dokaz ljubezni.

Že dalj časa mislim na to, da bi se morala nekako rešiti teh dvomov in strahov, enkrat se bom morala spraviti k strokovni literaturi in si spet obuditi stare rane.

Drugega kot uspešno rešitev krize ti ne morem zaželeti.

Radha, hvala za tvoj odgovor in mišljenje.

Sprašuješ kakšen je najin odnos z mami. Zame najlepši, sploh ker nisem verjela, da bova kdaj tako povezani. Grde besede so se kar naenkrat prenehale...seveda sva si s časoma vse oprostili...vendar o tem nikoli ne govoriva. Nikoli se nisva usedli za mizo in govorili o najinem odnosu...bil je na dnu in sedaj je res lep. Jst jo opravičujem , ker vem da je tudi ona imela težko otroštvo in je konec koncev moja mami in vem, da me ima rada in mi želi vse najboljše. Osvobodila sem se, ko sem ji oprostila.
Probleme sva imela ko sem bila mlajša.

Veš, Radha jst nočem biti žrtev...mogoče tako izpadem ampak res nisem oz. sebe ne vidim kot žrtev ampak kot nekoga, ki se trudi, da bi se vzljubil pa ne gre.
Boli me ker sem zmožna ljubiti ampak ne zanm to pokazati na pravi način.Res ga ljubim, tako iskreno in pristno...amapk zmeraj pa pomislim kaj če..to? in kaj če ono? in kaj pomeni to? zakaj je to rekel? zakaj mi ni tako pokazač? venomer!!! in sita sem tega, sita sem svojih dvomov in kako se izražam, sram me je, ker se obnašam kot 13-letnica...zakaj sem tako nesigurna?
Pa nisem takšna samo v vezi..tudi drugače..v službi pričakujem najbolje od sebe in se zmeraj razočaram...tudi vizualno imam zmeraj probleme, ker nikoli nisem dovolj luštna, pa mi lahko cel svet govorim, da sem res lepo dekle ampak v trenutku vidim jst nekaj drugega.
Grozno, ane?

No pa sem se razkrila

Draga Anonimna!

Hvala tudi tebi za tvojo zgodbo. Zgleda, da naju čaka veliko dela in truda, da bova lahko zaživeli tako kot si zasluživa.
Jst z vsem secem verjamem in upam, da nama bo uspelo! tale objemček je pa zate!
Hvala

Vidve,ki imate takšne probleme,bom takole rekla: vem,da ste čudovite osebe,znate ljubit in vem da znate bit ljubljene.Odprite svoje srce in začnite živet,verjemite,da bo nekoč prepozno za to,pogumno naprej.



_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

total...hvala za solzice sreče.ki so mi tekle zaradi tvojih lepih besed!

Draga poopsie samo sebe moraš najprej imeti rada potem šele lahko verjameš in ne dvomiš v besede drugih. Partner ti lahko pove da si lepa pa če sama sebe neboš tako sprejemala potem se nikoli neboš vidla lepe. Mislim da je težava v tem ker vedno želiš biti povsod 100% pri delu v službi praviš da se vedno na koncu razočaraš, mogoče preveč pričakuješ od sebe in se preveč ženeš da nebi spet izpadla najslabša. To kar si in to kar zmoreš TO SPREJMI. Tudi jaz nisem lepa in pametna čez vse ampak vem da takšna kot sem, takšno me je mož sprejel. In vesela sem in zadovoljna s tistim kar imam. Včasih sem hvaležna že temu da imam dve roki in dve nogi in oči da z njimi vidim in glas da lahko vsak dan povem mojemu sinčku da ga imam rada...že to je lepota ki nekaterim ni dana. Ceni to kar imaš, samo sebe z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi in se ne obremenjuj z majhnimi lepotnimi popravki, teh imamo vse dovolj.

Res ti želim da začneš razmišljati iz pozitivne strani, da gradiš vezo na zaupanju do parterja in ne dvomiš v vsako njegovo besedo in jih ne obračaj po dolgem in počez. In še nekaj poopsie vsak človek si zasluži ljubezen ne govori da si jo ne, mogoče tako razmišljaš zato ker taprave pristne nikoli nisi občutila. Zdaj ko jo imaš naj te ne bo strah, ampak se ji prepusti!!!!!


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

ja tehnofil tudi jaz vem kdo je to.....še dobro da ga poznam.....ker pol pa res lahko dajem naprej ljubezen...

_____________________________

May you be strainghtened by yesterday¨s rain, walk straight in tommorow¨s wind and cherish each moment of the sun today.

tehnofil...you've lost me

Draga Cipresa!

Hvala za pozitivne misli...imaš prav ampak sebe naučiti ponovno imeti rad je dolgotrajni proces in rabila bom veliko volje in energije za vse to, vendar sem se včeraj odločila, da imam dovolj vse te negative in grdih misli...res imam dovolj in sedaj je čas, da začnem delati na sebi in včeraj mi je ena deklica res pomagala s svojimi nasveti in vesela sem, da me je postavila na realna tla.
Moja sprememba ne bo od danes na jutri vendar veliko bolj optimistično zrem v prihodnost in se zavedam svojih napak,ki sem jih prej zanikala.

Res je, prav imaš...veseliti se moram majhnih a pomembnih stvari...ljubila bom življenje in prepričana sem da mi bo uspelo. Bodo še kdaj prišli temni oblaki, vem, ampak takrat bom pripravljena... izkušnje, volja in upanje  me bodo vodile skozi vse hudo.

Ob takih sporočilih, kot si ga napisala ti zmeraj znova dojamem, da je svet lepši zaradi takšnih kot si ti.Hvala!

Poopsi, bodi odkrita do svojega partnerja. Povej mu kaj se ti je dogajalo. In povej mu, da bo potrebno nekaj časa, da se rešiš tega bremena. Naj ti pomaga pri tem. Dovolj je že, če te bo ob takšnih napadih poskušal razumeti in če ti bo povedal, da te ima rad takšno kot si. Vsekakor pa mislim, da bosta morala oba trdno delati, da boš spet dobila nazaj svojo samozavest. Ampak trdno delo se izplača. Tudi odnos med partnerjema je potem božanski, kajti vse težave, ki jih partnerja rešita skupaj, ju samo še bolj zbližajo.

Poopsi, imam podobno izkušnjo, ki mi je kvarila mladost. TAko da vem,  kaj preživljaš. zaupaj partnerju, kaj te teži in bosta skupaj rešila situacijo. Če te pač ne bo razumel, te bo pa kdo drug. Bo pa potrebno veliko veliko tvojega in partnerjevega truda.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Poopsie (vsem jo toplo svetujem) preberi si knjigo Človek imej se rad (Košiček).
Saj ne da ti sama sebe nimaš rada, a ta knjiga govori ravno o teh stvareh,
pa še kakšna fajn knjigica o Samozavesti - včer sem našla eno s STO pozitivnimi resnicami o samozavesti....
Kar v knjižnico in če ti je partner pripravljen stat ob strani skupaj prebirajta kakšne stavke....
Srečno punca

Draga Tassy!

še danes bo odšla v knjižnico...tako rada berem in to mi bo res v veselje.
Hvala za nasvet!

tehnofil, kaj pa potem ta famozni stavek, ki ga vsi poznamo:če se sam ne boš imel rad te nihče drug ne more imeti...v smislu, da moraš sam najprej ljubiti sebe potem pa lahko druge ti pa govoriš koliko sem jst razumela(prosim popravi me, če sem se zmotila), da, če prejemaš ljubezen takrat jo lahko tudi daš ane?