da se mi že vse meša. in sicer mojga "najboljšega prijatla". moj best friend. lansko leto je odšel za delom v tujino, od takrat sem ga mogoče 2x vidla na hitro, vedno. vedno se mu mudi, ko je tukaj. ne folga po obiskih k družini in prijateljem.. ta mesec je hotel spet prit na obisk, pa je zadržan - službeno. takooo sem razočarana, ker sem se že veselila obiska, pa novic. takooooo ga pogrešam, da se mi že vse cota.
kolegic nimam oz. prijateljic - so se vse razteple, ali pa imajo dela same s sabo dovolj (če izvzamemo cel RR) , pa iz hiše tudi dosti ne pridem - ne gre. tako da imam bolj malo socialnih kontaktov. včasih sicer skočimo k tastu in tašči, oz. svaku in njegovi "punci", ampak to ni isto kot prijatelji....
si pa piševa včasih po MSN-ju, pa včasih malo potelefonirava. ampak to ni isto, kot če je človek v sobi in ti sedi nasproti.... mal cvikam, da ima tam koga drugega za "take čveke" kot sva jih midva imela, pa da me on sploh ne pogreša. oz. me pogreša samo takrat, ko ve, da bo prišel na obisk.   razmerja na daljavo se pač ne obnesejo (čeprav prijateljska).
dela mam polno z otroci in gospodinjstvom, pa še poln kup papirjev za porihtat, ker mi poteče porodniška ta mesec.  pa vseeno mam cajt se spraševat, kaj počne, kako mu gre tam, kjer je. pogrešam ga 100/h.  se že počasi sprašujem, če je to normalno. najbrž sem čudak..... tako, sedaj mi je mal laže. 

< Sporočilo je popravil KIRA -- 31.8.2006 18:35:59 >

Kira, jst sem pa mnenja, da najboljša prijateljstva tut na daljavo zdžijo...sej ko se bo ustalil itd, bo našu tudi čas zate...Ziher sem, da maš tudi ti v njegovem srcu posebno mesto, tako kot se ti sprašuješ o njem, se on tut o teb - sem skor100% za srečo pa da se malo potolažiš...

Ziher si bo našu prijatelje...se od ljudi ne moreš zahtevat, da postanejo totalno asocialni in se z nikomer ne družijo - jst mislim, da 'tisto', ko vsi pravijo najboljši prijatelj je to in to , enostavn zlagano - najboljši prijatelj je tisti, ki si vedno vzame čas zate; je tisti, k te vedno potolaži itd...ma to je blablabla - taka prijateljstva so sam začasna in ponavad sam en vleče korist iz tega - kdo na tem ljubem svetu pa ima vedno čas zate??? Še moj lubi ga nima vedno zame - pa je res poleg moje best friendice tisti, ki mu vse zaupam in povem! Pač pa reče, miš (njegovo čudno ime ZAME ), te pokličem takoj nazaj - ali pa takoj, ko bom utegnil....Pa to, da te vedno nekdo potolaži - se pravi, da TI VEDNO, da PRAV! Jst osebno mislim, da moraš včasih tut mal 'sku čat' pa človeka na realna tla postavit in mu ne vedno bit 'najboljši prijatelj za potuho'....v glavnem, še ogromno bi lahko tule naštevala, kako in kaj bi pomojem moglo bit...

Jst bi mu dala čas ---> ampak bi ga potem tudi orgn skregala, kak je, da se tako dolgo ni oglasil in mi posvetil itd...to pa samo zato, ker kot praviš je menjal okolje, pa službo, pa stanovanje in je daleč vstran od prejšnega življenja...sedaj si poizkuša (POMOJEM) ustvarit neko domače okolje, da bo lahko normalno zaživel, kot bitje, ki je potrebno ljubezni, sreče, intimnosti, novih prijateljst v glavnem blablabla...in ziher sem, da je eno leto za vse to premalo časa - ko pa b0o poštimal vse te zadeve, bo se pa začel ozirati na preteklost in 100% boš TI ŠE VEDNO NJEGOV NAJBOLJŠI PRIJATELJ - no, vsaj jaz bi si tole poizkušala takole 'glumit'...

upam da res .... hvala. 

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pa prekmurci res nismo takoooooo osamljen narod. Zmigaj rit pa ven. Boš že nekoga srečala v tej gnili Murski za kakšen kofe.

Prijatelj pa te itak ni pozabil. Dobri prijatelji se ne pozabijo NIKOLI.  Zato glavo gor, rit gor pa na sprehod z mulci, da ne boš traparije trosila po rr.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

eee ja. deco pazim, ker spijo, pa si dajem duška.  moj lubi je šel raj kurilnico pospravljat, sam da mu ne bo treba kozlarijh poslušat. pa vas gnjavim. 

Kira,

najboljša prijateljstva vzdržijo razdalje....ko sem se iz MB odselila v Lj, sta prijateljici obe ostali v MBju. In smo še danes najboljše prijateljice....se sicer vidimo bolj malo, ampak zato pa enkrat na teden zihr kaka urca al pa dve prečepimo na telefonu...vmes pa mejli, MMSi.....

Vse gre če hočeš, je pa res da potrebno več truda kot je bilo prej, ko je človk naredil drn drn in smo že tračale sredi Astorije al pa Evroparka.

Prijateljstva na daljavo pocasi izumrejo. Tudi sama zivim zdaj na Svedskem in ko pridem domov v Slovenijo se dobim z druzbo ki sem bila stalno z njo v svoji mladosti samo ENKRAT.. potem pridejo samo se obljube, bomo se kaj prisli preden odides.. pa ne pride nobena. Vsaka ma zdaj svoj tempo zivljenja in obveznosti. Po mailih se tudi vec niti ne slisimo, nobena nima cajta da bi mi odpisala, ko pridejo domov iz sluzbe je druzina na prvem mestu.. tko da... jest zelo pogresam svoje stare case in svoje prijatelje..... Tko pac je, malo sem se ze sprijaznila s tem, da starih prijateljev skorajda nimam vec.

No,za razliko od Smrke,jaz še verjamem v prijateljstvo,čeprav ni take razdalje med nama.
Pravkar sva končala čvek na netu....S prijateljem sva se spoznala pred šestimi leti v službi in ko sva šla v druge službe,so se najine poti precej razšle,potem pa sem si jaz še štajerca  našla in sem leteča med obalo in totim koncem.In on?Kot,da imava iste usode,razšel se je s punco in spoznal dolenjko....pa je tudi on leteči med dvema koncema Slovenije.
Pa imava še vedno stike,čeprav so omejeni na net,telefon....kratka srečanja...sploh sedaj,ko sem mamica in polno zasedena z našo gospodično.
Občutek imam,da se tako prijateljstvo lahko ohrani....čas bo prinesel odgovor.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Kira, nisi čudak . Si prav fajn. Če bi živeli kje bližje, bi te že prišla strest iz tvojega stola pred računalnikom in zvlekla ven na sonce in eno kavo .

Prava prijateljstva se ohrnajajo neglede na razdaljo in neglede na pogostos stikov. Pred nekaj dnevi sem govorila s kolegico, ki je rekla takole: svoji dve prijateljici iz otroštva vidi mogoče enkrat na leto. In čeprav se v vmesnem času mogoče zdi, da so izubile stik, da njihovo prijateljstvo ni več isto, se vsakič, ko se srečajo, pogovor takoj razvije, a ne o vremenu, temveč o tistih bolj resnih, osebnih, intimnih tadevah. V trenutku se prijateljske vezi obudijo. To je tisto pravo prijateljstvo.

Sama imam prijateljico iz otroštva, s katero se vidiva na vsake tri mesece, slišiva se enkrat mesečno, pa še po mailu se vsake toliko dopisujeva.  A kljub redkim stikom se je najino prijateljstvo ohranilo. Skupaj sva dali skozi nekaj življenjskih preizkušenj, veselih in žalostnih, si stali ob strani in tega nama nihče ne more odvzeti. Čeprav živi daleč stran, vem, da če bi jo rabila, bi bila tu zame, pa čeprav virtualno.

Sama nisem družaben človek, pravih prijateljic imam malo (2 ali tri), imam pa precej kolegic, s katerimi se dobivam na čveku, z faksa, RR-ja ali pa smo se spoznale kar tako, na ulici. Sicer potrebe po druženju nimam, ampak se vseeno skidam ven iz stanovanja na kavico, ker bi se drugače preveč osamila. To pa ni dobro. In veš kaj? Čeprav se mi prej zdi tista kavica brezveze, se potem počutim prav fajn in dobre volje.
Kira, kontaktiraj kakšno RR-jevko iz MS, pa se dobite na kavici. Če pa kdaj zaidem v vaše kraje, te bom zagotovo poiskala. Boj se me, boj .  

 
A ves, da prijatelja ne mores pogresat..  Sam tko.. brez panike..

kako da ne moreš pogrešati prijatelja? zato ker...? zapreš oči in v mislih spelješ pogovor, se nasmejiš z njim ali razjokaš...? ali kako?!?

¸Jas pa pogrešam mojo prijateljico.Skupaj sva študirali zabavali družili in sva vedeli vse med nami.Zdaj pa je daleč od tuki nekje v Avstraliji.Zelo je pogrešam ker sva bili bliski.Samo rešuje naju to kar imava MSN pa se pogovarjava skor vsak drugi dan.Tako kot da je tuki.Tako rešujemo najino prijateljstvo.V zadnjih 5 let sva ser videli enkrat amapk se slišiva. Zdaj pa je rodila drugega sina