Naš 7 m  spravlja mamo dobesedno ob pamet. Imam občutek, da nam nič ne gre:
- jemo ne še čisto nič, če samo pokažem žlico tako stisne usta skupaj da ji tudi ustnc ne morem namazat s hrano
- posledično je nočno zbujanje min 3x max 9x
- dnevno spanje minimalno in nikoli ne vem kdaj in koliko bo spala
- uspavanje, grooza, še na rokah joka a kaj šele kaj drugega
- previjanje je bitka s časom, kdo bo prej zapel plenico ali ušel s previjalne
- odhod  že na wc je umetnost, saj če me samo izgubi iz svojega zornega kotička že takoj jok
- v voziček in lupinico jo komaj "lomimo" saj se tako upira in dere in čisto zravna ter noče bit noter razen če ne spi

Kaj se dogaja? Jaz sem že čisto obupana. Kakšen nasvet.

Ja, kar živo imate pri vas....

Naj ti kdo pomaga, vsaj odpelje fantka na sprehod. Tako velik dojenček bi že lahko zdržal brez tebe vsaj uro, če ne več.

Drugače pa ljubeča potrpežljivost z otrokom in samim seboj dela "čudeže"

Skoraj podobna je pri nas situacija, z razliko, da jemo za enega velikega in zvečer jo ni potrebno uspavat. No, pa družabna je preveč. Pomojem je še vesela, če jo pustim nekomu drugemu. Ostalo pa je isto. Bi bila tut jz vesela kakega nasveta.

Temu se reče razvojna faza od 7 do 9 mesecev. Povsem normalno in pričakovano. Pa ves čas te mora imeti na očeh. Saj bo minilo, še prehitro. Vzemi v roke kako razvojno knjigo v pomoč, da boš laže razumela, kaj se dogaja. Nov ruker bo pri enem letu, ko bo shodila in bojo prišli na dan zobki. Skuhaj ji kakšen kamilični čajček za pomiritev. Srečno.

_____________________________

Never Ever Give Up!