Ne vem več kaj naj storim,da se nebi počutila tako zanič.To moje počutje traja že dva meseca in zdi se mi,da je vsak dan slabše.
Pred meseci sem bila še polna energije,opravljala stvari,ki so me veselile,skratka nič mi ni bilo težko narediti.
Zmeraj sem imela rada pospravljeno in urejeno stanovanje,rada sem kuhala in skrbela za dom.Tega zdaj ni več.Enostavno mi ni do nobene stvari.Vse kar naredim,naredim s tako muko,ki jo ne znam opisati.
Najraje bi se nekam skrila,da nikogar ne vidim,saj mi je družba ljudi neznosna.Vse mi gre na živce in v vsako stvar se moram prisiliti,da jo naredim.Pred možem to skrivam,saj vem da ne bo razumel,kaj se dogaja z mano.
Res so to grozni občutki in vsak dan bolj sem jezna nase,ker nikoli nisem bila tak človek.Mi gre pa stalno na jok in grozno me tišči v prsih.Sploh ne vem s kom bi se lahko pogovorila,da bi mi bilo lažje.Še za tole pisanje se pripravljam že par dni,saj ne vem sploh kaj bi rada.Zavedam se,da bo nekaj treba storiti,saj tako naprej ne morem živeti.Da o spolnosti sploh ne govorim.Ne prenesem nobenih dotikov ali kaj več.
Lepo prosim,če je katera imela podobne težave naj pove,kako iz tega?Naj obiščem zdravnika?
Najlepša hvala za vsak odgovor ali nasvet.

Meni je na misel prišla ščitnica, ki uravnava hormone v telesu. In če je ravnovesje porušeno, je stanje lahko podobno tvojemu. Res bi bilo fino, da pregledajo kri.


_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Po moje si padla v eno krizo. Najbolje je da greš na en kratek dopust, da se mal k seb spraviš, pa lepo v miru razmisliš kaj je sploh vzrok tega tvojega novega obnašanja. Na dopustu človek marsikaj vidi kar doma ne.

Zadnje čase veliko berem kako huda bolezen je depresila. Poskusi zbrati dovolj volje in pojdi k zdravniku, da ti pogleda ščitnico in se pogovori s tabo. V obeh primerih ti lahko pomaga.

Hm, meni se zdi, da bi se to lahko imenovalo depresija. Jaz bi šla h osebnem zdravniku, pa bo že on vedel, kam naprej. Pa če te bo skušal odpraviti samo s kakšnimi antidepresivi (ki so sicer koristna prva pomoč, vendar pa ne odpravljajo vzroka za depresijo), ga kar sama prosi za napotnico za psihologa.

Pa poskusi razložiti nekomu, ki mu zaupaš in te bo poslušal. Nekoga moraš imeti, da se lahko opreš nanj - pa če to (žal) ni mož, poskusi s kom drugim. Pa saj je že to, da se zavedaš problema, dobra pot k rešitvi. Le pogumno.

Draga anonimna...imaš podobne znake kot jaz in to so znaki depresije. Meni pomaga, če se pogovarjam. S komerkoli, ki mi da vsaj občutek, da me posluša. Mogoče pa bi te mož razumel. Saj niso vsi tako, da ne rečem "zahojeni". Jaz sem depresivna že ogromno let, še bolj postanem, ko se mi zgodi kaj tragičnega. Sem se zdravila tudi z antidepresivi, pa mi ni pomagalo. Najbolj mi je pomagal pogovor s psihologinjo. Res, da je to bilo pred veliko leti...poskušala pa sem tudi z zeliščnimi antidepresivi, ki jih dobiš brez recepta...meni je najbolj pomagal pogovor...če se res ne moreš pogovoriti z možem, se pogovori s kakšno prijateljico, ali pa res pojdi na pogovor do psihologa....s tem te ne bom potolažila, ampak depresija je res huda bolezen. Zdravilo je edino v tebi! Samo ti se lahko ozdraviš! Zato se začni pogovarjati tudi sama s seboj. In pojdi ven, med ljudi, četudi z njimi ne govoriš, ker zapiranje med 4 stene ne pomaga...jaz sem takrat še bolj depresivna...in se prav potrudim, da grem ven, vsaj na sprehod z mojim . Bodi močna in vztrajna!!!Glavo pokonci!

Draga anonimna.

Sicer bi ti mogoce raje pisala privat, ampak naj bo, ker ti pac ne morem..

Sama sem bila ze na istem kot ti. Vsaj mislim si, po tvojem pisanju sodec. In ko prides v tako fazo, padas le se globlje in globlje. Nekako ne najdes izhoda iz tega in zdi se ti, kot da nic ni vec vredno. Iz dneva v dan je isto in nic se ne spremeni..
No, meni osebno je, ko nisem vec nasla izhoda, pomagala prijateljica, ki me je 'nadrla' oz napadla in mi povedala VSE naravnost v oci in brez olepsav ipd. Takrat sem bila kar malo sokirana in sem jo samo gledala z odprtimi usti in ocmi, potem ko sem zacela tuhtat o njenih besedah, pa sem ugotovila, kako hudicevo prav ima.
Torej meni osebno je manjkalo to, da si spremenim to svojo monotonost. Ta svoj vsakdan po istem kopitu. Dolgcas. Tudi ti pravis, da si bla prej drugacna in da si zdej zgubila voljo. Torej spremeni nekaj. Na boljse. Pocni se kaj, kar prej nisi pocela. Ne pospravljaj vsak dan, ampak si namesto tega poskusi najti kej drucga. Ne vem. To je pac palilo pri meni. Jaz sicer ne vem kaj je pri tebi.. To bi to mogoce boljse povedala kaksna prijateljica. Mogoce enostavno pac nisi zadovoljna s kaksno stvarjo in potem ti ni do nicesar vec. Ena stvar pac lahko tudi vse ostale potegne za sabo.. Ampak ce bos eno stvar nasla, spremenila, potem bodi prepricana, da te bo hitro spet vse veselilo. Zmeraj vec. Manjka ti volje in energije. Ampak ce bos zacela pocet neko stvar za svojo duso in telo, bo to hitro spet nazaj prislo. Odkrij sama pri sebi vzrok, kaj te mori. Razlogov je lahko vec. Pri meni je bla enostavna ta monotona vsakdanjost. In sem to spremenila.

Jaz ti zelim vso sreco pri odkrivanju. Ce ne bos sama potuhtala, vprasaj kaksno prijateljico, ki te dobro pozna, kaj si misli o tvojem zivljenju... Meni je pomagalo.

Tudi z mano se dogaja isto, meni pa se vleče že kako leto dni. Prej sem bila družabna, vesela, delala sem študij (poleg službe), vedno sem imela pospravljeno....
Zdaj pa je že skoraj neznosno. Nimam več nobene volje do ničesar, še do življenja ne, vsaka najmanjša stvar, ki bi jo morala narediti mi predstavlja največjo muko (četudi samo posodo pomiti), študij sem skoraj čisto opustila. Ni mi do nobene družbe, ves čas bi bila doma zaprta... Skoraj ves čas sem nervozna, pa velikokrat sploh ne vem zakaj, ker nimam pravega vzroka. Če partnerja ni doma, je še toliko slabše. Samo mislim na to, kdaj bo prišel, ali bo zamudil....Že ko delajo v službi nadure, sem nervozna, ker ga pač ni domov ob običajni uri....(pa ne da bi imela v mislih kakrkoli drugega).  Zdaj sem noseča 8 tednov, pa nisem nič v boljšem stanju.  Po glavi mi gredo same negativne stvari, sem ful črnogleda (nasploh).. Skratka, ne vem kako dolgo še bom zdržala. Sem že razmišljala, da bi poiskala pomoč, pa ne vem, na koga se obrnit in ne vem, kaj se pravzaprav dogaja z mano. A je to mogoče res depresija? Kako naj si pomagam sama???
LP, hvala.

Ne vem, če bo imel moj odgovor kaj veze s teboj, pa vseeno...

Jaz pozimi postane kot kočevski medved. Zarinem se v brlog in počivam. V veliki meri spremenim hitrost svojega življenja. Pač sem sprejela dejstvo, da pozimi hodim v službo, preberem kakšno knjigo, visim na netu...in da je to to.

Kakšne hude družabnosti sploh ne iščem in nekako si rečem, da je to čas za počivanje in da je tudi počivati treba.

Potem pa pride pomlad. Daljši dnevi, cvetje, zelenje. Ma dobesedno vzcvetim. Potem si privoščim še kakšen spomladanski dopust in do konca oktobra je sezona do fulla.

In konec koncev ne vem, zakaj bi se kapitalistično forsirali. Bili 365 dni na leto hiper produktivni, hiper uspešni in družabni in oh in sploh.

Poglej v naravo. Čeprav počiva, sonce vstane vsak dan. V naravi je vse popolno in vse prav pa ni vedno idealno. Ampak nekega dne pride tudi to,samo prisluhni si včasih. 

TO so po vsej verjetnosti znaki depresije. Tiščanje v prsih, sprememba razpoloženja, nobenega veselja do česarkoli, skrivanje pred ljudmi.

Kaj narediti? Preberi si kakšne članke o tem, da se boš resnično prepričala o tvojem stanju. Ponavadi v takuh članki pišejo tudi o "rešitvah", torej kaj spremeniti v življenju. Nato se pogovori z možem in mu svojo stisko tudi povej. Če boš videla, da se stanje ni izboljšalo, si poišči strokovno pomoč. Zakaj bi se mučila, če se da pomagati.

Anonimna, življenje, je kljub tvoji trenutni sivini, polno barv...


p.s. nič nisi napisala, če imaš otroke? Možno je, da je poporodna depresija.

Vse lepo...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

tudi z menoj se to dogaja...utrujena sem non stop, zaradi dveh , slabo spim, v glavnem visim na netu ali pa gledam tv, če slučajno oba spita, drugače pa je vedno veliko dela, da zrihtaš enega pa drugega, potem pa spet spanje pa ponoči vstajati pa drugi dan vse znova in znova

In tudi do družbe mi ni, včasih sem cele dneve lutala, zdaj pa iščem vse mogoče izgovore da tudi na sprehod z prijateljicami ne grem. Tako sem utrujena da se mi niti pogovarjati ne da. Vse mi je nekako brezveze, razen mojih otrok, drugega življenja niti več ne poznam in se mi zdi kar tako brez smisla...minljivo, kot da moram opraviti še to nalogo, da spravim otroke gor potem je pa itak vsega konec

Najprej moraš razčistiti pri sebi. Upam le, da gre pri tebi za kronično utrujenost. Izogibanje spolnosti pa ne prinese nikakršnega rezultata, spolni odnos bi naj pomagal pri zmanjševanju fizične napetosti....

Pri meni je upad vitalnosti posledica "pomladne zime", oz. predčasna pomladanska utrujenost. Uživaj čimveč vitaminov in obvezno dnevno sprehajanje.
Če s tem ne rešiš težave, se obrni na najbližji zdravstveni dom (lahko tudi pa telefonu, če se ne želiš izpostavljat), ter povej, da želiš na pogovor s psihologom.

Prva Anonimna- storila si prvi korak, s tem da si se obrnila na ta forum. In prvi korak je najtežji!
Le nadaljuj, in kmalu boš spet tista ta prava !
Držim pesti zate!!!

_____________________________

ROŽICA

Pa vseeno se vprašajte od kdaj in zakaj ? Vzrok je sigurno jasen, vendar se vam je poleg vsakdanjih opravil in težav, nakopičila že gora drugih težav, ki so kot magnet za vsako naslednjo.

Kot vam je že ena v zgoraj navedenem postu omenila, bo treba začeti odkrivati nove stvari. S pogovorom, mogoče z najboljšo prijateljico, mamo, zdravnikom specialistom, se boste lahko rešili. Če se boste zapirali v vase, boste po svetu hodili kot tempirana bomba in to iz dneva v dan bolj. Sedaj vam gre na živce sosedova Micka, jutri vaš mož, starši, pojutrišnjem pa že vaši otroci (če jih imate seveda?). Je res vredno tega, da vaše bolečine okusijo tudi najbljižji? Ne dospustite tega, poiščite pomoč.

Mene so dolge mesece morili dve stvari in to tako močno, da je življenje postalo nesmiselno, jaz pa samo člen v vsakdanji verigi. Pa sem se najprej odprla možu, pa me je razumel, potem prijateljici, pa me je razumela, pa staršem....na koncu tudi splošnemu zdravniku, ki me je prav tako razumel, in poslal k specialistu. Vzrok je bila depresija. Pa parih seansah sem se začela počutiti bolje. Celo v šolo sem se vpisala in se lotila stvari, ki jim pred letom nikakor nisem mogla biti kos. Spoznala sem, da je resnično vse v glavi in da si sami postavljamo prepreke. S tem močno škodujemo samo sebi in neposredno seveda čez čas tudi tistim, ki nas imajo iskreno radi. Nihče si tega ne zasluži, zato je prav, da si vsi taki poiščete če ne drugo, pa strokovno pomoč.

Zanimivo je, da si sami večkrat prizadejamo bolečino, kot pa nam jo prizadane družba.
Anonimna, če čutite da bi z vašo boleznijo lahko prizadeli moža, otroka,...se odpravite po pomoč. Ne pustite, da vam zahrbtna bolezen uniči življenje. Pa še, zdravilo obstaja .




_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Ste pomislile tudi na spomladansko utrujenost?

Mogoče pa deluje nate črna magija, slab urok.