Ko čutiš, si priznaš, da v zakonu več ne gre, si znova in znova razočaran, prizadet, ko prideš že do stanja, ko se ti zadeva ne da reševati več...kao zbrati pogum in narediti konec?

Lepo,s pogovorom,treznostjo,brez zamer in sporazumno

Nikoli ne naredi kar tko konec.
Vedno je en izhod. V zakonu so vzponi in padci, v vsakem zakonu, zato malo premisli prej.

A za mnenja je treba biti anonimen? 

Pogovorita se!

Ni vedno izhoda, za vsako ceno vztrajati pa..ne vidim smisla.  Če nočeš rešiti zakona oz. ga poskusiti rešiti, potem je nujnen pogovor z partnerjem.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

če res ne gre več, je bolje iti narazen, ker samo trpiš ti in vsi ostali poleg tebe. Ne vem, kak zbrati pogum in povedati, ampak upam, da boš korajžna in ti bo uspelo. Mogoče pa bo konkreen pogovor obrnil stvari na bolje. Ne vem, a ti držim pesti za pogum. Če ne pa šlukni en rum za pogum.

Viski za življenje v stiski
Pivce za živce
Rum za pogum.

Cviček adijo tiček.

Malo heca.


Anonimna, mislim, da tole ni kar na vse lepem. Če kljub pogovoru kar vstrajaš in vstrajaš, potem ne vem, zakaj se tolažiš, da bo bolje, če do zdaj ni bilo.
Upam, da bo tvoja odločitev prava za tvojo dušo.

Moje mišljenje je:
Si porabila vse možne varijante, pogovor, kompromis, poslušanje, popuščanje...Če res ne vidiš izhoda, stopi korak naprej, verjemi to je najtežja odločitev. Misliš si kako boš prizadela otroke, starše okolico....ampak to sploh ne drži, če je zakona konec trpijo vsi od moža, žene največ otrok!!! Saj si vsak postavi vparašanje ali sem res naredil vse?
Zazri se v dušo in boš videla koliko je ranjena, ko je prvi korak narejen pade veliko breme iz pleč, ko boš naredila drugi bo palo še večje breme in hitro opaziš, da si se prav odločila. Seveda je težko ampak verjemi, če je zakona konec boš tonila na dno in z tabo bojo šli mož in otroci.

Upam, da se boš odločila za tvoje dobro!


_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

Jaz rečem, da vztrajaš in vztrajaš, to je res ampak vse ima svoje meje...
Ko pa je potreben konec pa to začutiš nekje pri srcu, da tako več ne gre in si kako naj rečem po moje cela otopela.Sama pa najbolje veš kako je.