Danes sem izvedela grozno novico, da ima moja prijateljica raka. V ponedeljek gre na operacijo. Je pa situacija zelo, zelo resna.

Nisva si zelo blizu, bi rekla, da sodi v širši krog prijateljev, imava isto stare otroke, občasno se dobivamo.
Jaz sem čisto zgrožena, žalostna, hudo mi je zanjo in njeno družino.

Zdaj pa sploh ne vem kaj naj? Ali naj jo pokličem ? Ne vem če ti sploh bilo pametno, ker sem prepričana, da se bom zjokala. Tega pa ona zdaj sploh ne rabi.

Moja mama je umrla z rakom 14 let nazaj. Do natankosti se spomnim kako je vse zgledalo, operacije, kemoterapije, izpadanje las, bruhanje, trpeljenje, zadnjih mesecev njenega življenja se spolnim kot da so bili včeraj. Imam občutek, da ji zaradi moje slabe izkušnje sploh nisem sposobna reči kaj spodbudnega.  Ne morem ji rečt "saj bo bolje",ker niti sama ne verjamem, da bo. Ne morem ji reči, kot da ima prehlad, pa saj se bo pozdravila.

Razmišljam, da bi ji napisala krajše pismo ali "voščilnico" in ji ga pošljem, da jo čaka ko pride domov iz bolnice. Tako se izognem moji čustveni reakciji, ki bi sigurno sledila, če bi jo poklicala, rada bi pa vedela, da ona ve, da mislim na njo, da ji želim vse naj naj.

Naredi tako,kot čutiš...vsekakor je to lepa gesta,karkoli boš naredila.

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

žalostno..tudi jaz sem ta teden izvedela od moje zelo dobre sosede da ima njene mama raka in da ji ni več pomoči.kako sem reagirala čisto spontano kot bi vsak.
z njo sočustvujem jo tolažim se vsak dan z njo pogovarjam ji delam družbo da jo zamotim,rekla pa sem ji da karkoli  bo potrebovala ji bom pomagala.
naredi kar ti srce reče

pod to se podpišem

tudi moja mami je imela raka tega bo zdaj že 5 let , kar je ni več z nami je blo pa hudo jaz sem rodila hčerko, ko so mami prpeljali zaradi metastaz v glavi v bolnico, ko sem drugič rodila je bila z nami le še 2 meseca in pol res grozno. Vendar je bila zmeri optimist vse je poskušala in tako smo ji tudi mi vračali vse z optimizmom . nikoli ji ni bilo nič slabo zmeraj nasmejana . in vem , da je od nas pričakovala isto nasmeh in ne žalostni obraz deli veselje z mano je zmeraj govorila , dokler sem tu hočem eno samo veselje nobene žalosti .
zame je bil velik napor jaz komaj rodila in že se poslavljam od svoje mamice.

tako , da ti iz izkušenj svetujem nikar je ne glej z žalostnimi očmi pridi nasmejana polna optimizma boš videla tudi njej se bo srce nasmejalo.

_____________________________

Life is to short for the wrong decision

najslabše je, ko ljudje zvedo, da je nekdo bolan in se zaradi svojega lastnega strahu umaknejo. bolan človek takrat vidi bolj v smer, da ga puščajo na cedilu. vprašaj jo, kako se drži, ponudi ji pomoč, če bi kaj rabila pa tko. obnašaj se čim bolj normalno, tako bo tudi njej lažje.

Če nisi prepričana, da bi se zmogla z njo pogovoriti, brez da bi planila v jok, ji pač pošlji t.i. 'get well card', torej kakšno spodbudno pismo, ko ga bo prejela, ko bo prišla iz bolnice. Z njo govori šele, ko boš sposobna reči, da medicina vsak dan bolj napreduje in da ima veliko možnosti, da ozdravi.

Sama veš, da najmanj zdaj potrebuje kakšne tragične zgodbe, jok in solze. In tudi resnično nikjer ne piše, če tvoji mami ni uspelo, da ne more uspeti nikomur. Je pa čisto razumljivo, da je zate to stresno, saj je bila tvoja mama in preko tega gre človek težko.

Seveda je tudi veliko odvisno od tega, kakšne vrste človek je ta tvoja prijateljica, oziroma znanka.

Mogoče si ona niti ne želi, da da mora vsem ponavljati, kaj se z njo dogaja, mogoče se ne želi več pogovarjati. Kakšnega lepega pisma z dobrimi željami bo pa vesela.


_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Mah pisma jz ne bi pisala, voščilnico pa še manj, mogoče le krajši telegram z drobnim darilcem. Pri besedah pazi le, da ne bo kakega pretiranega čustvovanja. Pač če res nista nevemkakšni kolegici...v nasprotnem bi jo pa definitivno šla obiskat.


_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

Tudi moja,najboljša kolegica,že leto dni se bori za življenje (rak). Kaj naj povem,hudo,res hudo,ko grem na obisk v bolnico se moram prvo kot prvo psihično pripravit ,da ne bom jokala,pogovarjamo se o vsem drugem kot o bolezni,se hecamo...ko pa grem domov si nemorem pomagat,jočem celo pot... Skoraj vsak dan jo pokličem,enkrat tedensko pa pridem na obisk. Vsak dan ,vsi čakamo kaj bo prinesel nov dan... zdravniki so ji rekli "Vam gospa ni pomoči,mi vam samo lajšamo bolečine"....KATASTROFA.



_____________________________

Mi pa imamo že 5 sončkov
pa še PRAVEGA PSA,čivavo!!!!

jaz ne bi pisala nobenih pisem, telegramov  zakaj bi?

ne vem...jaz bi šla do nje, pa bi videla....če rabi ramo, če rabi nekoga, da se zjoče z njo, če rabi nekoga, ki uro sedi v popolni tišini...ne vem....to moraš začutiti, ko si ob človeku

moja prijateljica je pred leti umrla za rakom. agonija je trajala ca. 5 let in skoraj vsako jutro smo se dobile na kavi...pogovarjale normalne stvari....včasih sem jih odpeljala hčerkico, da se je bogica mala znorela...dobesedno...ker je morala biti zraven nje na miru....

z drugo prijateljico sva tulile v moji trgovini, ko sva se srečale....pa s taščo ene znanke tudi.
s tretjo pa pač normalno pogovarjale.....ker sploh nisem vedela, kaj je na hitro dala skozi, dokler ji nisem omenila, da ima neko čudno frizuro

tak da....počakaj, da se srečata. boš že vedela.

edino, ne izogibaj se je ravno zaradi tega, ker ne veš kako odreagirati.

< Sporočilo je popravil rija -- 20.6.2009 7:08:03 >

_____________________________

...vox populi...

raje jo obišči... meni je pred enim tednom umrl za rakom en zelo dober prijatelj in si zelo očitam, da ga nisem obiskala še pred operacijo....

po operaciji seni več zbudil iz kome, po enem tednu je pa umrl


pa toliko stvari je še ostalo, ki bi mu jih rada povedala......

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Samo dobro ji prisluhni. Saj te bo sama vodila, boš videla. Sočustvuj z njo v tej meri, da ženska ne bo začutila, da se ti smili. Človeka to zvije. Mislim, da je najbolj pametno, če jo skozi pogovore posreduješ optimistična sporočila. Naj jih začuti. S teboj se bo sigurno solidno počutila.

  



_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Jaz bi jo vseeno poklicala, bo bolje njej in tebi.

S tem se jaz strinjam. NObenih pisem in ne vem kakšnega balasta. Drugače pa, človek, ki ima raka, ni nujno, da umre. Treba je gledat pozitivno in s te smeri.

Naja31!
So ti punce dobro svetovale. Karkoli se boš odločila, poskusi se obnašat čimbolj pozitivno in normalno, sicer te bo pa res verjetno prijateljica vodila skozi pogovor.
Pa nikar ignorirat, se stran obračat....   groooozno boli tako obnašanje.

Sem sprobala na svoji koži.

bolan človek je vsakega vesel, ki ga pride obiskati, pozdraviti, mu prinese kake čveke, pa se malo nasmeji pa tko. sama sicer nisem imela raka, vendar dovolj hudo bolezen, da vem kako je, ko ljudje mislijo, da si takrat "kužen" in se bojijo zaradi lastnega strahu, ker ne vedo, kako se obnašat, priti na obisk. vendar, sedaj ko sem zdrava, takih ljudi definitivno ne povoham več, če tudi bolna za njih nisem dobra.

pa še to, za avtorico posta. če z medicino ne bo šlo, poznam nekoga, ki je dr., ko so k njemu začeli hoditi, sicer na podlagi medicinske dokumentacije, ko so obupali nad medicinsko stroko. učinki so bili pozitivni. nekaj najdete na netu pod dr. brane kobal. drugače me pa kontaktiraj in ga bom kontaktirala in se ta tvoja znanka, prijateljica lahko za kakšen posvet zmeni.

< Sporočilo je popravil Melodie -- 20.6.2009 14:53:33 >

Enako tudi jaz mislim.
Pred leti je naša soseda zbolela z rakom na prsih.Ko sem jo nekoč srečala,ko je že bila bolna,a jaz še nisem vedela,sem ji rekla,da ima lepo barvo las in fajno frizuro.Sploh nisem vedela,da je lase zgubla zarad kemoterapije in,da je nosila lasuljo.Ženska je bila vidno vesela pohvale(sicer pa na pogled sploh nisi mogel vedeti,da je bolna,ker tega sploh ni navzven kazala).Potem mi je njena sestra povedala za njeno bolezen.Kok je blo men narodn,da se tisto zinla.Ampak ona mi ni nič zamerila,ker je bila vesela,da je še vedno kljub bolezni izgledala zdravo.Bila je polna optimizma,ampak čez leto je bolezen napredovala.

Sem prej pozabla napisat.
Naja nič ne bo narobe če boš jokala. Mislim, da ti prijateljica ne bo zamerila.

Se strinjam. Zberi ves pogum, premagaj svoj strah, saj tolk strah in groza kot njo samo te pa že ne more biti in naredi kar se naredi: Pojdi k njej in pomagaj.

Kadar se človeku kaj takega pripeti, mislim da je nabolj hudo, kadar mu bližnji jokajo. Tako se potem tisti z boleznijo počuti še slabše, še bolj brezupno in kot da je vsem v breme. Mislim da je največ kar od prijateljev in družine lahko dobi, je realen vpogled v stanje, pogovor brez pomilovanja in nek cilj za naprej, kako se bo sam soočal z boeznijo oz postopki, ki sledijo. Nudiš lahko oporo, da poslušaš in bodriš, amapk tako kot da to res misliš, ne samo z besedami, saj bo vse ok.  Najbolj bedno je, kadar se te vsi izogibajo, ker ne vejo kaj bi ti rekli. Mislim da je treba zadevi pogledati v obraz in normalno spregovoriti in prisluhniti. Tako kot pri vsaki drugi temi.