[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

V tvojem postu je po mojem mnenju premalo podatkov, da bi ti lahko konkretno svetovala. Napisala si samo tisto, kar se tebi zdi pomembno, to pa ni dovolj za realno sliko.
Praviš, da je za oba drugi zakon- mene zanima, ali imaš tudi ti kaj otrok iz prvega zakona, in kje živijo oni?
Nato poveš, da po sili razmer živite v tvoji hiši? Tega ne kapiram čisto? Po kakšni sili razmer? Kje bi pa drugače lahko stanovali?
Nadalje razlagaš, kje kdo živi, samo to se meni ne zdi bistveno. Pomembno je zakaj tašča pričakuje, da bo tvoj mož vlagal v njeno hišo? Ali jo bo on podedoval? Ali kaj?
In nenazadnje, pišeš, da tvoj mož noče s tabo skupaj nič vlagati, ne v nepremičnine, ne v avto! No, to se mi pa zdi še najbolj problematično.

Ker ne poznam vaše realne situacije težko rečem, zakaj je tako.
Običajno se zakonca skupaj odločata  o vlaganjih in podobno, če temu ni tako gotovo obstaja  kakšen tehten razlog?  Morda mu vsakokrat, ko se spričkata, poveš, da je hiša tvoja? Morda od njega pričakuješ preveč- enostavno ne zasluži dovolj, da bi ti lahko pariral? Itak vse narediš po svoje in nikoli ne upoštevaš njegovega mnenja? Ker, kaj pa on ve, kakšna naj bo tvoja hiša?
Se non stop prerekaš z njim okoli njegove družine? Morda pa je imel on že v začetku drugačne plane? In ga imaš s tem, ko mora živeti pri tebi v šahu? Ali pa je tvoj mož enostavno nezrel in otročji. Ne vem, to je samo nekaj ugibanj.
Praviš, da se mož noče pogovarjati o problemih? Povej mu, da gre zares in, da se mora! Vztrajaj, da se hočeš pogovoriti, in če še vedno ne bo odziva, ga nekako prisili, magari popokaj otročka in pojdi za nekaj dni k staršem. Potem se bo pa menda vendarle spametoval?
Najlažje je reči, spakiraj mu kufre in ga brcni v rit, ampak saj ti si vedela v kaj se podajaš- ali pač ne?



_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Dodatno:imam dva otroka iz prejšnjega zakona, ki živita z nami, skupaj imava enega otroka.Moja hiša je novo adaptirana.NIKOLI ampak res nikoli mu nisem omenila, da je karkoli moje, vedno uporabljam, da je vse naše..njegova hče se je leto dni vozila z mojim avtom,pa nisem nikoli res nikoli omenila, da je to moje..taščina hiša in stanovanje gre vse na dva dela po njeni smrti s tem, da je moj želel da se stvari uredijo prej kar se dediščine tiče pa tašča noče, da nebo sestra prikrajšana lepo vas prosim.V končni fazi imam jaz kam vlagati..predlagala sem celo, da prodam parcelo na morju, da izplačamo taščino stanovanje in ostane prvi hčeri..meni tole vse diši dober oslu podoben..moja dva otroka delata prek študenta, ob sobotah, varčujeta za avto in sta pridna..njegovi hčeri sva midva kupila avto pa nikoli nisem tega očitala nikomur..kaj naj še rečem..da vsak dan pri nas je še nečak?? tudi to je res..skupaj nas je vsak dan na kosilu 7 ljudi..napišem še kaj?? lahko ja, da se sama sebi zdim totalni idiot..bog daj da bi imela starše pa sta žal že oba pokojna...

Zracunaj svoje vložke, zapisi si in pricuvaj racune iz katerih je jasno razvidno koliksen je tvoj vložek. Obracunaj koliko so mesecni stroski po druzinskem clanu, koliksni so stroski za vzdrzevanje hcerke in tascinega stanovanja ter malo primerjaj katere investicije se vlagajo v posamicno stanovanje. Določi amortizacijo za bivanje tvojemu mozu in ce ne zeli nic investirati v skupno domovanje, se sprijazni, da je le to samo tvoje in od otrok in se tako tudi obnasaj. Sama bi mu predlozila obracun amortizacije in stroskov bivanja v tvoji hisi in predlagala, da prvo poravna tekoce zadeve, pa potem ce mu kaj ostane, naj investira kamor koli zeli. Ce je avto hcerin, a kupila si ga ti, naj prvo tebi izplaca ta vlozek v avto.
Taksni postopki lahko zelo zaostrijo odnose med zakoncema, znajo pa tudi kristalizirat situacijo. Na kaj si pripravljena pa sama najboljse ves. Me pa tvoja situacija spominja na besede ene gospe, kako je dobro porocila hcerko, pa bo sedaj dovolj vsega za vso njeno druzino...

Anonimna, žal mi je, da je stanje,kakršno je. Čisto razumem kaj se dogaja v tvoji glavi. Bolj kot razmišljaš, slabše je, začelo se je kopičiti vse tisto, kar sta z možem leta pometala pod preprogo in počasi ti je začelo presedat vse skupaj, to, da se v bistvu samo razdajaš, v zameno pa dobiš bore malo, ali nič! Čisto majčkeno še manjka, da ne eksplodiraš, pa kar bo, bo. Povej možu, kako se počutiš!
Kakor jaz vidim stvari, je tvoj mož očitno nekakšen razvajen mamin sinček brez hrbtenice, vsaj tako izgleda, saj se ni sposoben upreti materi in vašo družino postaviti na prvo mesto- pred njo. Se bojim, da tukaj pač niso možni kompromisi, potreben je ultimat- ravno tako kot alkoholiku, ko mu rečeš ali pijača ali družina, ravno tako boš morala ti postaviti svojega moža pred dejstvo ali tvoja mama in ostala žlahta ali pa jaz in najini otroci! Samo, ko boš to rekla moraš čisto resno misliti, ker, če ga boš hotela samo malo strašiti, bo on to začutil in te spet ne bo resno jemal! Zato moraš najprej  dobro premisliti pri sebi,koliko si sploh pripravljena tvegati? Ker včasih pot nazaj ni več možna. Ali res ne moreš več tako živeti? Te določene stvari tako motijo, tako trpiš, da si pripravljena celo na ločitev? Kaj ti pomeni  tvoj zakon? Kaj pričakuješ od svojega moža in od zakona? Zakaj si postala tako nezadovoljna? Kaj je drugače, kot na začetku vajine zveze? S čim se ne moreš sprijazniti? Kaj si ti pripravljena prispevati k izboljšanju vajinega odnosa?Ali si sploh še pripravljena vztrajati v takšnem zakonu? Ko boš sama sebi odgovorila na vsa vprašanja, ki se ti porajajo, takrat udari po mizi in zahtevaj od moža iskren pogovor z odprtimi kartami!
Vem, da je hudo in, da je najlažje biti pameten za druge, ampak iz izkušnje ti povem, veliko raje sem "dobro" samska, kot "slabo" poročena. Življenje je samo eno, prekratko je,da bi ga "zafrčkali", ko sem bila še mlada frkljica, mi je ena zelo stara gospa enkrat rekla: Gospodična, ko boste tako stari kot jaz vam bo žal vsakega dneva, ki ga niste preživeli kot bi si ga želeli!
Danes popolnoma razumem kaj je mislila in se poskušam ravnati po njenem nasvetu, svoje dni poskušam preživeti najlepše mogoče.  

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Kako naprej?

Kot prvo vdari po mizi, tak da se bo stresla tvoja, taščina hiša, pa še stanovanje za povrhu
Če že moraš investirati v nekaj, naj se stvari prej razpucajo in potem naj se vlaga pol-pol....če že.....

Jaz bi na tvojem mestu vlagala edino v tisto, kar je moje.

In zakaj bi prodajala parcelo na morju in izplačevala možev delež? Kako veš, da bosta do konca življenja skupaj? In če slučajno ne bosta, kako boš terjala potem podarjeni denar...?

Oprosti, menim, da je v tako zapletenih družinskih vezah kot je vaša bolje imeti vsak svojo kaso in vsak prispevati enako v skupno gospodinjstvo, če pa kateremu kaj ostane, pa naj dela s tem denarjem kar ga je volja, četudi nečaku plača luksuzno potovanje.

Sicer pa mislim, da imaš preširoko srce in da zate pe predobro velja rek: DOBROTA JE SIROTA.

_____________________________

...vox populi...

js bi mu samo nekej rekla..tam kjer je tvoja glava, tvoje srce in tvoj denar tam je tvoj dom in pokaj tja.

Nimam predloga, ker imate očitno pravo sago. Resnično, tam kjer je tvoje srce, denar...tam si ti.

Jaz pa sploh ne vidim problema. Žal ampak res ne. Če mam jaz svojo hišo, ki sem jo mela pred poroko, mam svoj avto, parcelo na morju.......zakaj pa rabim nekoč taščino stanovanje????????' In zakaj naj jaz vlagam v njena okna????? Zato da bom potem to delila s svakinjo?????? 

Če pa ma mož potrebo po vzdrževanju mamicine hiše...ja, naj kar izvoli. Samo potem je njegov dom pri njegovi mamici in NE PRI MENI.

Mislim.....anonimna, a ti ne vidiš, da so tvojemu možu na prvem mestu mama, sestra, otrok iz prvega zakona ŠELE NATO TI

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

po pravici povedano v vsem vstrajam samo zaradi 5 mesečnega sinčka, pa še to ne vem kako dolgo bom - pa da ne boste mislile, da mi je po porodu kdorkoli kaj pomagal - vsi sp hpdili samo kofetarit in občudovat malega...no tako