Se malo pripravljava na vstop v vrtec, pa se mi je pojavilo vprašanje:

Nekaj časa se z njim igraš v sobi, nato pa za nekaj časa zapustiš sobo - ali odideš ven na skrivaj ali otroku poveš, da greš in da prideš nazaj?

Zaenkrat se mi pri babicah obnese tako, da ne vidi, da grem ven. Za vrtec imam pa pomisleke.

Če malo pobrskaš po nekaj dni starih temah, pa najdeš marsikaj. Sicer pa....

Naš recept za jutra brez joka je bil, da sem ga v garderobi polupčkala in ga odpeljala do igralnice, tam ga je vzgojiteljica prijela in obrnila proti otrokom. Nič več poslavljanja. Nikoli ni jokal, kot sem rekla. Poznam pa primer, ko je mamica zjutraj otroka pripeljala, ga v garderobi n-krat polupčkala in govorila, kako bo lušno doma, da ga bo hitro prišla iskat, itd. Ko ga je peljala v igralnico, ga je pa še klicala da naj da papa in na vratih nekaj minut stala, pa mahala in otrok je seveda jokal kot bi ga trgali. Čeprav je bil mali....dolgo poslavljanje ni pametno, ker potem ni rešitve.

kaj pa na začetku, ko si nekaj časa v sobi... a potem kar zgineš, ko gleda stran?

Meni je vzg. rekla, da ko se mi bo zdelo, naj grem za nekaj minut ven. Nič nisem govorila tamali, da grem, samo šla sem.

Jaz tudi nisem nikoli ostajala. Zelo pomaga, če zna vgojiteljica otroka objeti oziroma ga vzeti v naročje. Po moje je bolje, da je slovo kratko. Pa da morda skriješ tvojo tesnobo, ali skrb ali karkoli pač čutiš, pa se magari pol malce zjokaš.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Oro govori o uvajanju, a ne?

Meni se zdi "fer " do otroka, da mu poveš da greš. Nasprotno lahko dobi strah, da mu boš ušla. Saj prvič itak greš samo za nekaj minutk v garderobo.

No, mi smo bili prvih nekaj dni v igralnici skupaj. Ampak sem se poslovila, povedala da grem v službo in da jo pridem kmalu iskat. Naša 16-mesečnica že prav dobro ve, kdaj se pripravljam, da bom "zmaglila". Zato se mi zdi fer, da se poslovim, kot pa da odidem na skrivaj, potem se pa počuti nategnjeno.

Ja seveda, hitro in neboleče, kot če flajšter dol potegneš.

hmm, tudi meni se s strokovnega stališča zdi fer, da otroku povemo - grem, lepo se imej, nasvidenje. in megla... me ni  verjetno s težkim srcem, vendar se ne zavedamo da otroci čutijo našo bolečino, strah 
čeprav je drugače, če otroka uvajaš v jaslih ali pri 4 letih, glede navezanosti, samostojnosti mislm
npr. v jaslih bi jaz verjetno težko na veliki zvon obešala moj odhod, na hitr bi vn skočila al pa se za vogal omare mal skrila pa opazvala kako se zaigra, čeprav to ne more trajat tedne da se razumemo
1 teden razumljivega uvajanja menim da je ql, sicer pa povprašaj vzgojiteljice, rade ti bodo svetovale

Vsak otrok je drugačen, zato tudi menim, da enak pristop ni enako dober za vse. Vsaka mama najbolje pozna svojega otroka in bo najbolje vedela kaj otrok čuti. Glede na to, da otrok vzgojiteljice in ostalih otrok na začetku še ne pozna, si ne predstavljam, da bi ga kar takoj prepustila neki njemu neznani osebi, še posebaj, če je bil do sedaj navajen biti največ časa z mano. Naša punčaka se je tudi na mojo mamo, torej svojo babico morala najprej navaditi in jo bolje spoznati, da sem jo lahko pustila nekaj časa tam, zato ne razumem, zakaj bi jo zdaj pa kar morala pustiti samo v vrtcu, z ljudmi, ki jih še ne pozna. Nekateri otroci rabijo le nekaj dni, drugi malo več. Tudi pri babici smo prakticirali, da sem počakala, da se lepo "zaigra" in potem na hitro odšla brez nekega silnega poslavljanja, samo enega lupčka in čau. Ker je nikoli nisem na silo puščala pri babici, gre zelo rada tja, včasih kar sama prosi da bi šla k njej in sedaj mi že pred vrati reče "papa mami" in me "nažene"  Nikoli ni jokala ob mojem odhodu. Je pa bila pri babici le 1-2 krat na teden po 2-3 urice in je ponavadi imela tudi družbo sosedovih otrok njene starosti.

Podobno kot "uvajanje k babici" sem si predstavljala uvajanje v vrtec, pa smo naleteli na težavo, ker je vzgojiteljica malo starejša in po njenem mišljenju otrok mora na začetku v vrtcu jokati, starši ga moramo kar pustiti, da nas po njenih besedah ne bo "izkoriščal", saj so po njenem otroci "zelo trpežni in se na vse navadijo". Po treh dneh uvajanja, ko je že kazalo da bo vrtec sprejela kot nekaj lepega zabavnega in je z veseljem začela hoditi tja, brez ene solzice, mi jo je včeraj vzgojiteljica dobesedno iztrgala iz rok in me nagnala. Mala pa v tak grozen jok kot ga jaz še nisem slišala. Nekaj minut sem ostala pred vrtcem in čakala, nisem vedela kaj naj naredim, otrok je kar naprej jokal. Čez pol ure sem prišla nazaj in mala je še jokala, zato sem jo odpeljala. Strah me je, da jutri spolh ne bo hotela iti v vrtec, za kar mi je žal, saj smo jo celo poletje pripravljali na to in ji pripovedovali kako je tam lepo in kaj vse bo tam počela. Že en teden prej je hotela iti in komaj čakala na vrtec, zdaj pa to. Malo sem razočarana, ker sem pričakovala malo drugačen odnos. Poskusila se bom pogovoriti z vzgojiteljico, me je pa strah, da me ne bo upoštevala (tak občutek sem dobila). V skrajnem primeru bomo z vrtcem počakali še eno leto.

Če imaš izkušnje, da je bolje, če izgineš, potem tako naredi.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Nam so na prvem sestanku v vrtcu rekli, da se je od otroka potrebno posloviti, da potem nima občutka, da lahko starš kadarkoli izgine. Sicer je tisti občutek negotovosti vedno prisoten.
In mi se tega držimo, res pa je , da se poslavljanje ne vleče v nedogled. Poljubček, objem in papa ter obljuba, da mami pride. Saj priteče solzica, ampak mu razložim, da mora mami delat in mali pokima, se stisne k vzgojiteljici in je OK. Tudi tekom dopoldneva, pa je v vrtcu po enem tednu 5 ur, je super, pravi vzgojiteljica. Samo vsake toliko se pride pocrtat, pa vpraša, če pride mami in se igra naprej.
LP

no naj še jaz dodam .... jaz nisem imela uvajanja po par uric ali kakorkoli drugače ampak sem ga že prvič takoj pustila tam (privat vrtec in tak način imajo in se tudi full obnese) .. no in če je bil kdaj jok in ko se kakšnih pet minutk še pocrkljava in če joka... pa potem ko se zamoti in me ne opazi ga vedno jaz spomnim da grem ... mu rečem adijo, lubčka in se lepo posloviva... čeprav to velikokrat sproži ponovni jok se mi vseeno zdi pravi način, ker jaz ne morem kar zginit ne da bi se midva poslovila... kaj pa potem ko vidi da te kar ni ?

jaz malo pripeljem, jo preoblečem v copate, odprem vrata od igralnice, pride vzgojiteljica zraven, se pozdravimo med sabo, malecki rečem adijo, dam lubčka, jo vzgojiteljica prime v naročje se obrne in jo takoj zamoti z otroki ali z igračami. Jaz zaprem vrata, malo še pri oknu kukam notri in grem.....

najboljše je, da vprašaš vzgojiteljico, kak sistem ima ona najraje in se po tem sistemu držiš. Različni vrtci oz. različne vzgojiteljice imajo različne tehnike, odvisno, kako njej najbolj paše......