Z možem sva se odločila, da končava najino skupno pot. Sedaj pa ne vem, kako povedati najini 3 in pol lata stari hčeri. To vem, da bova rekla, da jo imava rada, in da ni ona nič naredila (to ne vem če je pametno, ker mislim, da se ne bo krivila, ker je še premajhna). Kako ste vi povedali? kako ste odgovarjali na vprašanja, kje je oči, zakaj ni tukaj,....? hvala vam za vse predloge, ker nameravam imet ta pogovor z njo drug vikend in sem že kar fino zaskrbljena, saj je zelo čustvena. Pa še to, koliko pred dejansko izselitvijo partnerja ste pa povedali?

Pozdravljena in dobrodošla!
Jaz osebno zaenkrat nimam takega problema.
Ampak hči je pa hči oz.otrok je otrok gliha tako je človek.
Jaz bi na tvojem mestu ji povedala resnico kako in kaj.Besede poskušaj najti prave v pravem pomenu in previdno,počasi ji razlagaj.Nekaj bo že dojela.
Koliko pred izselitvijo? Hmm to pa je najbolje,da zraven prisostvuje tvoj partner.Da bo imela občutek,da resnično ne bo sama kljub vajinemu razhajanju.

Vso srečo!


_____________________________

druzina je zame vse!!

ja sem enakrga mnenja kot vesel..najbolje da povesta skupaj s partnerjem.

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Jaz sem ji povedala pol leta preden sem v resnici šla. pripravljala sem jo, oz. oba otroka zelo počasi in zihr. Prej nisem imela pogojev za iti proč, sem si pa ves ta vmesni čas rihtala pogoje za odselit se. O hčerki govorim zato, ker je bila takrat stara se mi zdi da 4 leta. Je razumela, samo ne vem, če je glih dojela. Je imela kar krizo, ko smo šli, in to bolj kot sin, čeprav sem mislila, da bo obratno, sklepala sem glede na karakterje prej. Je pa tako, da se tako majhen otrok relativno hitro aklimatizira. Danes se moja deklica sploh ne spominja več, da smo kdaj skupaj živeli. Premajhna je bila, ko smo šli. Še sin, ki je imel takrat 6 let, se komaj česa spomni. Le pogumno, vse bo ok.

Saj skupaj bova povedala, samo ne vem, ali naj bo to teden pred izselitvijo, dan, mesec,... Kako pogosto so pa vaši bivši partnerji na začetku obiskovali otroke? Kaj bolj pogosto, pa šotem sčasoma napr enkrat na tenen, ali ste takoj naredili tisti ustaljeni ritem? 

Res me je strah, da ne bo vseskupaj prehudo zanjo. Sin je star leto in pol in verjetno ne bo toliko občutil, oz. njemu nimam kaj razlagat. Čutil pa sigurno bo.

Pozdravček!

Ne vem točno kaj svetovati, saj sama nisem v takšni situaciji. Mislim, da si se dobro odločila končati nekaj, za kar ni prihodnosti sedaj, ko so otroci manjši, kot pa kasneje. Kot je že napisala Gina - manjši otroci se hitreje prilagodijo novi situaciji, s starejšimi je malce težje. Pri kolegici vem, da ni bilo težav, se je mala, takrat stara 5 let hitro navadila na novo okolje, z atijem pa je preživljala skoraj več časa in vsekakor bolj aktivno kot prej. Pred tem je tip od kolegice prišel domov in direkt na kavč, po ločitvi, pa je z malo začel hoditi na izlete, na morje...

Moji pa so se ločili, ko sem bila stara 20 let. Pri 20ih pa se ti začno pojavljati vprašanja, še bolj je prizadelo mojega brata, takrat starega 14 let. Ravno v letih, ko prideš v puberteto...

Vso srečo .

MOja kolegica je šla narazen s tipom kar tko, čez noč. Odselila sta se domov in odsekala vse stike. KO so na socilanem odločili kako ima oče lahko stike, jih je imel. In jih ima tako še danes! In ja, so posledice pomoje tudi na malem otroku, ker ta kolegičin sin stalno sprašuje po tatu in bi rad, da bi bili nazaj skupaj!!

Pri nas je tako, da se on ogromno ukvarja z obema otrokoma in zato bi tudi jaz želela, da ima čimbolj pogoste stike, če bi že kdaj prišla v tako situacijo. Verjetno bi se zmenila za skupno skrbništvo, ker se on ne bi prav daleč odselil.

Mogoče boš pa tukaj našla kakšen pameten nasvet: http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=945

Srečno!

Nikakor ji ne reči, da ona ni nič naredila! Potem se bo šele začela zares spraševati v tej smeri.

Nje sploh ne omenjaj, razen to, da jo imata oba še vedno najraje na svetu in jo bosta vedno imela, čeprav ne boste skupaj živeli.

Hči je premala, da bi dobro razumela, zato ji pojasnita (skupaj!) samo najnujnejše. Da pač ne boste več skupaj živeli, da bo očk aživel drugje, a da bo še vedno veliko skupaj z očkom. Če bo kaj več spraševala, pa ji pač iskreno (a otroku razumljivo) pojasnita.

Če vaju bo vprašala "zakaj", ji ne razlagajta, da se vidva nimata več rada, pač pa raje recita, da se ne razumeta dobro in da sta ugotovila, da se bosta manj kregala in bolje razumela, če ne bosta skupaj živela. Tako majhen otrok namreč ne razume, da se imata mami in očka drugače rada, kot imajo starši radi otroke, in se hitro prestrašijo, da tudi njega nekoč mami in očka ne bosta več imela rada (kot drug drugega).

Vsekakor ne pretiravajta z razlagami, ker je še premala, da bi razumela globino vajinega odnosa in ločitve.

Mislim, da bo dovolj zgodaj, če ji prvič to povesta kaka dva tedna prej, potem pa ji v teh 14 dneh še ti in očka posamično zagotovita, da jo imata rada in da bo še vedno veliko časa z očkom.

Ne delajta prevelikega halo-ja, ko bo očka zares odšel, se ne poslavljate, kot da bi šel v Ameriko za eno leto, ampak samo kot da bi šel v službo. Lupčka, pa pa, se vidimo čez dva dneva.

Bi pa bilo fino, če bi stike postopoma krčili, tako da bi v prvih mesecih otroka še vedno očeta videvala vsak drug dan vsaj za eno urico. Ko se bosta navadila na ločeno življenje, pa preidite na stike tako, kot si jih boste pač uredili.

ko sem odšla od bivšega moža je imel moj sin 2,5 leti. čeprav je bil majhen se danes ko je star 11 let še marsičesa spomni....tudi tistih neprijetnih stvari.

njej primerno ji lepo skupaj povejta, da jo imata rada enako kot njenega bratca, da bosta vedno ob njej, le da sta se odločila, da ne boste več živeli skupaj. vem, da je težko, vendar, če bo jokala ali protestirala, jo le objemita in ji rečita da sta onadva z bratcem vama največ na svetu, da tudi če ne boste živeli skupaj bo ati še vedno njen ati in jo bo prišel obiskat in se igrat z njo.

želim vam vse dobro

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Zakaj se sploh razhajata? Poskušajta rešiti zakon in boste na koncu vsi srečni in veseli.  Otroci tu vedno trpijo.