Najprej en deževen pozdravček vsem vam, ki ste vedno tu z dobrimi nasveti.
Mene zanima naslednje. Doma imamo 3 tedne staro dojenčico, ki je moj svet obrnila na glavo. Sploh mi nič več ne gre od rok. Cela sem zgubljena in prestrašena. Vedno sem bila navajena nekega ritma sedaj pa mi nič več ne gre.
Zanima me kako zgleda vaš dan s tako majhnimi otročki. Kdaj greste na sprehod? Kdaj se kopate? Kaj počnete z otročki ko so budni?
Vsak nasvet je dobrodošel, ker se počutim čisto na tleh. cel dan se sprašujem: Kaj sedaj? Kaj naj naredim prvo, a previjanje, a hranjenje al kaj...
Upam da nisem preveč zamorila.
LP vsem

Ojla

Verjemi mi, da sem se sama počutila isto in to do nekje 3. meseca. Sem imela občutek, da nisem več človek, ampak robot, ki vedno samo skrbi za nekoga drugega, zase pa ne (da ne omenjam tega, da kadar sem bila sama doma, nisem mogla niti pod tuš, niti na stranišče, da ne govorim o kuhanju, kosilu..., osnovnih stvareh, nisem spala po cele noči). Z  živiva na svojem, tako da ni bilo pri roki nikogar drugega. Tamala se je non stop drla, če je nisem nosila. Pri 3. mesecih pa se je vse obrnilo. Lepo spi, zna se tudi zaigrat, kakšen dan je tudi sitna, ampak ni to nič v primerjavi s tistim na začetku.

Tako da... Počasi se bodo stvari normalizirale, verjemi!

lp

_____________________________

Človek mora najprej imeti rad samega sebe, da bi lahko imel rad druge

Ojla!

Naša je sicer stara že 9 mesecev, ampak se bom poskusila spomnit. Našo smo od začetka previjal in hranil na ca. 3ure, ponoči pa ne. Smo se pa najprej previjal, ker je potem med dojenjem zaspala, čez nekaj časa pa smo vrstni red obrnili, razlog pa je bil, da se je po skoraj vsakem hranenju pokakala, kar je pomenilo dvojno previjanje. Na sprehode hodimo v glavnem dopoldne, včasih tudi popoldne, seveda po hranjenju in previjanju, s sabo pa smo imeli obvezno flašo, če je nastala panika. Kopali smo se od začetka dopoldne, potem pa zvečer, ker je po tem vedno spala in smo s tem ubili 2 muhi na en mah. Bolje in dlje je spala ponoči. Tudi jaz nisem vedela kaj naj počnem z njo. Zato sem si kupila eno knjigo Miselni razvoj dojenčka in malčka avtorice Jackie Silberg (dobiš v knjigarni Felix).

Par idej do 3. meseca:
- drži dojenčka v naročju in se zibaj naprej nazaj in govori poljubček pozdravček po zraku leti in tam se ustavi kjer xxx živi. Poljubiš na glavo
- z njim se pogovarjaj z višjim glasom
- vrti mu pomirjajočo glasbo
- otroku pred obraz drži pisan predmet in ga premikaj, opisuj mu kako pisan je - kasneje ga premikaj iz ene na drugo stran da mu sledi
- igrajta se z ropotuljo
- pači se mu in delaj različne grimase (zapoj pesmico, tako da močno odpiraš usta, mežikaj, izteguj jezik, z ustnicami oblikuj različne glasove,...)
- v dlan mu daj kazalec da ga stisne "Bravo fantek/punčka, kako močen si" - povej nekaj pozitivnega.
- roko mu podrgni z rzličnimi materiali (frotir, volns, pliš...)
- pokrči mu kolena "Skrči ta kolena, mala ta kolena, skrčii jih le skrči,  naj ne bodo lena. Hura"

Ti kar počaaasssi in brez panike  (zdej bom pa jaz govorila tebi brez panike pa sama sem bla ista )..
Imaš še čisto malo dojenčico in naj ti ona narekuje ritem.
Npr. pri previjanju - če se pokaka po jedi, je ne previjaj prej. Po dojenju še malo počakaj in pol previj.

Vsak prosti trenutk izkoristi in pojdita na sprehod - dopoldne in popoldne. Če rada spi v vozičku je najbolj komot če sta zunaj. Vse potrebno za na sprehod si pripravi že sprej, da boš potem malo samo nahranila in oblekla pol pa ven.

Priznam, da če sem bila preutrujena ali če je mali jokal tud ven nisva šla, saj sem bila že pri pripravah čist mokra in živčna...Pol se pa uneseš ti in dojenček.

Pri kopanju naj ti nekdo pomaga. Pri nas zgleda tako: kopamo se vsak drugi dan. Jaz malega na previjalni namilim, ata gre tačas po vodo in pol v vodi ga drži on. Skopanega preoblečem jaz in greva spat.

Zdej ko ja mal večji (4,5M) ga imam v stolčku poleg mene pri kakršnem koli delu. Pa govorim z njim spotoma. Vzameva si tudi čas za igro. Malce se pa tudi že sam zamoti s kakšno igračko.

Po dveh urah budnega stanja postane zaspan in ga uspavam. Takrat izkoristim čas zame (RR ali delo po stanovanju). Je pa dejstvo, da sva do 19ih zvečer sama in mi vsaka pomoč prav pride. Ko je bil mali star tolko kot tvoja sem se tudi jaz spraševala a bom lahko, pa stalno sem jokala ..zdej ja pa 100% boljše ...

Boš vidla da bo šlo!!!!

živjo, na lep deževen dan.
Prisluhni ritmu punčice, nič sekiranja, preveč gledanja na uro, taki majhni še spijo brez kakšnega ritma. Ven pojdita ko bo sita in previta. Če ne veš kaj najprej probaj enkrat najprej previt, pa potem jest drugič obratno, boš videla kako paše tebi in punčici. Midve sva se najprej previle, potem jedle ker je bruhala. Čim manj kompliciraj, uživaj, ker tako zelo hitro zrastejo. Boš videla vse bo kar samo od sebe steklo.

No, moj mali je star štiri mesece, a se še predobro spomnim kako je. Sicer sem imela srečo, da je mali imel nekak ritem na cca. dve uri, a kljub temu včasih nisem vedela kako ga naj zamotim. Pri nas gre nekako tako :
- zbudimo se zjutraj z atijem ( nas zbudi ura  ) okrog sedmih, se najemo in zaspimo nazaj  do cca. 10-11 ure
- ko se prebudi, ga dam na najino posteljo ter se še malo pogovarjama ( je takrat najbolj razpoložen ), potem ga previjem, nahranim
- pripravim vse za sprehod in ga pičima na sprehod za cca. 2 uri ( grema do babice ). Ponavadi v vozičku zaspi
- okrog treh popoldan greva znova na sprehod, znova zaspi
- ko sva doma pa se igrava in sicer mu pojem, kažem igračke, opisujem kaj se dogaja zunaj
- po peti uri popoldan pa raje ne grem z njim nikamor več, saj je že siten
- nekje ob 19.30 se gremo kopat, se nahranimo in nekje ob 20.00-20.30 spimo
Je pa tako : poslušaj svojega dojenčka. Vsakemu paše drugače. Tudi jaz sem bila na začetku izgubljena in sem delala tako kot so mi rekli drugi npr. previjala po hranjenju, čeprav sem potem ugotovila, da mu paše pred hranjenjem, saj tako ni bruhal. Z njim grem na sprehod takrat, ko vem, da bo zaspal, saj mu je drugače v vozičku tečno. Je pa res, da je na začetku ZELO težko, nekje od dveh, treh mesecev pa je vedno lepše.
Ne pozabi : kljub temu, da je rastel v tebi devet mesecev, ga ne poznaš in on ne pozna tebe. Morata se spoznati in za to rabita obadva čas. Nič hudega, če kaj delaš po napačnem vrstnem redu, v glavnem da narediš. ( Ne vprašaj me kolikokrat tekam z vozičkom iz mesta, ker malemu naenkrat nič več ne paše ! ) Aja, jaz sem dobila v bolnici knjižico igra z dojenčkom. Če ti tega nisi dobila, mi piši na privat, ti bom opisala igre za novorojenčke. Pri nas je vsekakor pomagalo !

Ojla,
priznati moram, da sem se kar malo odahnila pri prebiranju tele teme. Tudi jaz se namreč po 4 tednih še vedno počutim popolnoma izgubljeno. Pa ne toliko, da ne bi vedela kdaj jo previt, jo podojit itd. To še nekako gre večji problem je to, da živiva daleč od staršev in da sem popolnoma sama, tako za vse delo, kot tudi drugače. In tukaj je zame največji problem. Življenje se mi je namreč spremenilo za 100%, iz zelo aktivne (če ne že malo preveč) in odgovorne službe z nenehnimi potovanji sem se znašla doma in to 24 ur na dan.

Na žalost tudi večinoma prijateljic in prijateljev nima veliko prostega časa, da bi cele dni "viseli" pri meni, zato si pač poskušam najti določene alternative. Npr. vpisala sem se na telovadbo, kjer sta lahko dojenček in mamica skupaj (začnem novembra, ko bo Maša stara 2 meseca), pa na sprehod grem, če se le da, ko je tako zoprno vreme, pa na RR veliko visim, pa TV gledam.

Pri zelo malih dojenčkih je problem, da pravzaprav nimaš veliko možnosti kaj vse početi z njim, čeprav moram priznati, da je vsak dan bolje in da se bolj odziva, je pa tudi res, da so prišli krči in "skrbi" ter moja žalost kerne morem pomagati malčici.

Lunca hvala, ker si se tako potrudila in tako lepo napisala, kaj vse lahko počneš z dojenčki, saj večinoma tako ali tako delamo vsi podobno, pa vseeno se mi zdi tako "srčkano".
 
No tudi jaz upam, da bo z dneva v dan bolje in komaj čakam prvih nasmehov, brbljanja, nekoliko daljših obdobij budnosti brez joka in predvsem, da bom premagala te občasne "črne" misli, ki me obidejo. No saj ne dvomim o tem. 
 
Tako Barbara, vidiš da nisi sama in da nas je veliko "trpečih", verjamem pa da se bomo temu čez nekaj mesecev že smejale .     

_____________________________

LP Simona

Maša (1.9.2005) je dobila sestrico Evo (1.8.2008)!
Ni je večje radosti od otroškega smeha.