moja zgodba je taka lani jemoj sin davor zbolel za rakamom medullomblastom kako se spoprijeti ne vrži puške v koruzo komaj 6 let je imel ko je zbolel imel je 4 operacije glave in ostal nepokreten pač živiš s tem  potem so se začela obsevanja kemoterapije stanje se izpolšuje  ostane paraplegik živiš s tem saj je tvoj otrok potem kemoterapije in super raka ni več po enem letu se ponovi  in 100000000000000 huje sploh nemoreš dojet da je res n ni pomoči   13 02 2010 nas sedem letni sin davor zapust za vedno  težko je ob misli da ga neboš več videl slišal objel nič prazno težko je bolečina boli  neveš več kaj solze tečejo ampak nič manj ne boli moč nabir od sina karlija hvala bogu da ga imam in moža 

zdi se mi, da je bolečina manjša, če jo deliš z drugimi.

_____________________________

TDAT - štirje prestopniki!

Težko se spoprimeš, ker je to vnaprej izgubljen boj .

Lahko samo sprejmeš, da si bila mama nekemu čudovitemu fantku...
Lahko govoriš in se nasloniš na tiste, ki so ti blizu...

Življenje je včasih čudno - šele ko nekaj izgubimo, se zavemo, kako neverjetno lepo in darovito je bilo neko obdobje.

Ne vem, kako...težko..in s časom...

Tezko. Ostanejo ti le spomini in v tvojem primeru tolazba, da je zdaj na boljsem, lepsem. Ce v to verjames,seveda.
Ne vem kaj naj ti recem. Mi je hudo zanj, se bolj zate, ker si ostala s to veliko bolecino. Cas naj bi zacelil vse rane, ceprav sama v to najbolj ne verjamem. Jih pa sigurno omili.





_____________________________

Nas pogled nikoli ni tako popacen, kot takrat, ko gledamo sebe.

dobrota, iz vsega srca mi je strašno hudo ob tvoji bolečini...
Ni besed.

Toplo, toplo ti priporočam pogovor s psihologinjo iz Hospica, znala ti bo pomagati, verjemi, govorim iz lastne izkušnje ob izgubi otroka, ki pa vseeno na srečo (kako grobo se mogoče to sliši ) ni bila tako strašna kot tvoja.


< Sporočilo je popravil špelin@ -- 24.7.2010 23:02:05 >

Kot je rekla milijonarka-zivljenje je cudno.
Nekomu se dogajajo samo lepe stvari, drugemu je pot posejana s trnjem. Morda se na drugem svetu vse izravna.

Iskreno sozalje



_____________________________

Nas pogled nikoli ni tako popacen, kot takrat, ko gledamo sebe.

Ne vem, preprosto ne vem, kako. Drži se, dobrota

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Moje iskreno sožalje.

Uff, ne vem, se s tem da spoprijet? Moja dobra prijateljica je letos izgubila sina in ji je hudo, da se ne da opisat. Dan za dnem, uro za uro, počasi, rinit dalje. Njej je v uteho edino misel, da bosta nekoč, nekje spet združena.
Je pa Centru za mentalno zdravje ena zdravnica, ki se ukvarja s svojci po smrti bližnjih.Trenutno se ne spomnim njenega imena, bom poiskala.

Pošiljam ti kup objemčkov za moč... Tvoj sinček zdaj počiva v miru... včasih je usoda zeeelo kruta. Ob pomoči moža in sinčka Karlija ti bo lažje preboleti strašno izgubo. Objemčki...

Težko se je spoprijeti. Najprej moraš dojeti kaj se je zgodilo. Prebrosti fazo šoka in zanikanja. Potem ko dojameš, se moraš malo pobrati in šele potem se lahko spoprimeš z bolečino, praznino, odzivi okolice, vsakodnevnim življenjem in nenazadnje srečo drugih.

Naporno je in resnično včasih nevdržno. SPloh če nimaš podpore in razumevanja v okolici ali vsaj v najbližjih. Svetujem ti, da delaš čisto vse, kar ti pomaga sprostiti napetost. Pa če je to tuljenje v gozdu, obisk terapevta, pogovor s prijateljico, jok sredi ulice, ko vidiš mamico z otrokom...kadarkoli in karkoli. Ne tlači žalosti v sebe, ker slej ko prej izbruhne na plano. VEdno je enkrat pisker poln in bolje prej kot kasneje.

Ne dovoli, da te potegne v jamo brez dna. Oprimi se vsega kar je na poti, da se obdržiš na vrhu. V prvi plan postavi sebe in svojo družino. Le če boš sebe porihtala in bila "vredu", boš lahko funkcionirala tudi za ostale. Nasveti v smislu, saj imaš še enega otroka, živi zanj, misli nanj, so nesmiselni. Živeti moraš zase in šele potem boš lahko še za druge. Ne smeš samo jemati energije od otroka, tudi dajati jo moraš. In to jo lahko le tako, da se sama spraviš v red. Tudi sama sem v začetku veliko energije jemala od hčerke...pa to dolgoročno ni dobro. TReba je poštimat svojo glavo. Kako? Težko. Zelo težko. Ker ti bo vedno nekaj manjkalo, ker se boš vedno spraševala miljon vprašanj na katere veš da ni odgovora, ker boš vedno nosila v srcu jezo, zakaj se je to zgodilo ravno vam in da ni fer, da tvoj otrok ni nič kriv.
Kaj je moj otrok naredil hudega, da je moral tako trpeti? Nikoli ne bom dobila odgovora.

Povem ti samo, da sčasoma to postane bolj znosno, da postanejo vsi ti občutki del tebe, da se navadiš živeti z njimi, da so pač tam in včasih pridejo na plan. Takrat jih izjoči, izkriči in potem boš šla naprej mirna in lažja za sto kil. Ne boj se jih, prav je da so tam, prav je, da jih daš iz sebe. Čez čas se ti bo zgodilo, da bo morda minilo pol dneva, ne da bi pomislila na žalost in izgubo in jezo. Dolga je pot do tja, pa vendar se zgodi. Morda zdaj ne verjameš, tako kot jaz nisem, ko me je bolelo telo in duša, ko sem dejasnko spoznala, da žalost fizično boli. Boli tako, da imaš občutek, da ne boš zmogel še enega vdiha. K sreči je dihanje spontano, kot tudi bitje srca. Tako da nimaš izbire. Moraš preživeti. Zaradi sebe v prvi vrsti. Ker si pomembna zase in za tvoje bližnje.
Sčasoma morda tudi datumi ne bodo več tako živi v spominu, dnevi ne bodo več pomembni, nekoliko bo zbledela slika otroka v bolnici in bolečina ne bo več tako ostra. Prišli pa bodo dnevi, ko boš v mislih lahko zavohala vonj po bolnici, zaslišala zvok aparatov vse bo spet tako blizu...in potem se bo zopet oddaljilo. Pot je polna ovinkov, slepih in enosmernih poti, vzponov in padcev.

Veliko sem ti napisala, še več bi ti lahko. Sama verjamem, da je moj otrok vse okoli mene. Sončni žarek, ki me boža po obrazu, veter, ki mi mrši lase, dežna kaplja, ki mi polzi po koži, snežinka, ki se mi stopi v dlani...vsepovsod je, ne vidim ga, pa vendar je z mano. Tudi tvoj je. Vedno bo. Tudi ko drugi več ne bodo pogosto govorili o njem, ko bodo morda pozabili kako je bilo...bo tvoj, za vedno s teboj. Le tukaj ga ni in to je tisto, kar tako boli.
Če ti pomaga, PIŠI.

dobrota...tako mi je žal...izguba otroka je nekaj najhujšega kar te lahko doleti...ohrani ga v spominu in v majhnih vsakdanjih malenkostih.




_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

 Sama si ne predstvljam kako hudomora biti ko izgubiš otroka in vsakič ko kaj takega preberem me kar stisne pri srcu in še bolj se zavedam kaj mam doma in kako srečo imam da je zdrav in da ga imam ob sebi. Ko sem brala vse te odgovore, sem imela velik cmok v grlu in šlo mi je pošteno na jok.

Nimam besed ki bi te potolažile, vem da ti nihče ne more pomagati, še sama si boš težko. Mogoče ti bo bolečino omilil edino čas, lahko da bo sčasoma bolje, to bi ti znale povedat tiste ki so bile v tej situaciji.

Predlagala bi ti vse, kar je napisala barni, se strinjam z njo. Veliko se pogovarjaj, verjetno ti bo lažje. Če ti je težko, če nimaš nikogar, pridi sem in se izpovej nam, povej kako ti lahko pomagamo in verjamem da nas je veliko takih ki te bomo brale in ti stale ob strani pa čeprav tkole preko žice. Tudi to je včasih veliko in pomaga. Da veš da je nekje nekdo ki misli nate, na vas, na tvojega angelčka....

Ne zapiraj se vase, v svoj svet, če rabiš trenutke samote se odmakni, ne pusti pa da boš v osamo padla, se zaprla in odrinila vse tiste ki so ostali s tabo. Rada imej sinka ki ti je ostal, moža,....žalujte skupaj in imejte se radi.
Vem da ti nisem veliko pomagala, vem pa tudi da so včasih že besede veliko. Pošiljam ti velik objem in koš

_____________________________

Ustvarjanje je zakon :)

https://www.facebook.com/pages/Darja-Ustvarja/261668923903669

(ups, narobe pritisnila)

in koš . Želim ti da bi bila bolečina čim manjša in da boš nekoč zopet srečna in nasmejana.
vedi da nisi sama, da nas je veliko ki smo v mislih s tabo, tvojo družino in tvojim angelčkom, ki bdi nad vami pazi na vas. 

Vse najlepše in čim manj trpljenja vam želim

_____________________________

Ustvarjanje je zakon :)

https://www.facebook.com/pages/Darja-Ustvarja/261668923903669

hvala punce za te besede fanj je če se lahko pogovarjaš preko interneta saj preko žic  hudo je eden dan manj eden dan več hudo je ne da se opisat ampak nekako moraš živit včasih sem jezna drugič vesela  najhuje je zvečer ko ti misli grejo kako je bilo  na intezivni ko je bil na aparatah  in potem ko smo izvedeli da se je bolezen ponovila ko smo tri dni sedeli z njim in smo vedeli da nas zapušča eno kar sem bogu hvaležna da je vedel da sma z možem z njim da ga imamo radi to par besed ki je drugi dan spregovoril z mama trjetji dan nas je pa zapustil miren spokojen in zaspal počivaj v miru hvala

Verjemite, da mu je lepše tam, kjer je, kot mu je bilo tukaj.
Občutke in vso bolečino ob izgubi otroka si lahko tisti, ki tega nismo doživeli, samo predstavljamo. Moje iskreno sožalje!
Mogoče vam bo v pomoč knjiga "Angel pod masko". Ob branju vaše življenske zgodbe sem pomislila: "Eden od angelov."

_____________________________


Otroško srce je zaklad

_____________________________

Petja je najin sonček, ki nama razsvetljuje vsak dan.

_____________________________

Domen - 16.6.2006
Daša - 21.1.2009

Moje sožalje...ni besed, ki bi lahko potolažile neutolažljivo srce mame in očeta. Najdite moč v sebi...počasi. korak za korakom...

Mama, ki izgubi svojega otroka, ki ga je nosila 9 mesecev, rodila in mu dala vso svojo ljubezen težko verjame, da je otroku lepše kjerkoli drugje, kot pri njej v njenem naročju, objemu.

Vem, da ni bilo mišljeno slabo, samo žalujoči smo v času intenzivnega žalovanja precej vase usmerjeni in težko razumemo, da nam skuša nekdo stvar predstaviti v nam tako nelogični luči. Banalen stavek, ki skuša tolažiti, pa ni za žalujočo mamico nič kaj tolažeč.

Morda mislite, da si lahko  predstavljate, kako bi bilo, ko svojega otroka ne bi mogli več pobožati, ga objeti, se ga dotakniti ali vsaj od daleč videti. Pa si ne. Tudi jaz si nisem, pa je bil moj otrok že hudo bolan. Pa vendar sem lahko prišla na obisk, božala, se pogovarjala... Ne morete si predstavljati kako to kruto dejstvo udari v starše, ko otrok umre. Ko se zaveš, da ni več niti najmanjše možnosti, da bi se ga še enkrat dotaknil.

To pišem samo zato, ker je smrt otrok vsakdan v naši bližini, samo govori se ne o tem. Morda bo kakšna prijateljica žalujoče mamice prebrala in bo lažje pristopila k njej. Mene so tudi tolažili s stavkom "Bolje je, da je umrla, kot da tukaj trpi." No, meni ni bilo to bolje. Kako je lahko materi bolje, da je otrok umrl? Si lahko zamislite, kako nesmiseln je ta stavek? Meni bi bilo bolje, če bi bila tukaj in zdrava. Pa ni bila. Samo še vseeno mi ni bolje, da je umrla.

Nočem pametovati in ni moj namen kogarkoli kritizirati.