.. za nosečnost namreč....

najina izkušnja je taka.. že v začetku leta naj bi nehala jemat KT.. ampak sedaj jih še vedno jemljem.. enostavno nobeden od naju noče rečt "konec je".. oba si želiva dojenčka, samo vedno se najde še kakšen razlog, ko rečeva, da bi še malo počakala..

strah me je, da bo vedno tako.. da se nikoli ne boma mogla 100% odločit...

Midva sva rekla, kar bo bo in sem prenehala z jemanjem KT tako, da enostavno nisem šla po recept. In potem smo dobili prvega... pa drugo in tretjo. Sedaj pa sem ponovno na KT in tokrat do konca.

Enostavno se je treba odločiti. Če imaš vse pogoje izpolnjene, zakaj pa ne.

Odločila sva se skupaj, rekla sva da zdaj pa gremo v akcijo... in potem je trajalo dve leti  , da je uspelo.

Tabletke sem nehala jest, ker sem imela vmesne krvavitve. Zdaj sva na sistemu "ko bo pa bo" . Midva sva enako neodločena kot vidva očitno  - pred septembrom (ko bom mela vse izpite končane) sigurno ne bo kakšne resnejše akcije.

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

problem je v tem, da se ne moreva odločit..

kako ste ve prišle do tega, da sta se oba strinjala?? kar čez noč?? midva že eno leto resno govoriva o , ampak enkrat se že skor odločiva, pa pol pride dvom, da mogoče bi še počakala pol leta.. in tko naprej in naprej..

Nekako sva pogruntala da bi po petih letih jemanja bilo dobro da se mal "spucam" KT, potem sva bila mogoce 1 mesec na kondomih, da nebi bil prevelik sok ce bi kaj ratalo. No pol pa vedno manjkrat in evo mene tik pred PDP! 

Živjo,

jaz te čisto razumem kaj misliš.
Jaz sem nehala jesti tabletke januarja 2004, ker sva se odločila, da bova imela dojenčka. Potem sva nekaj časa uporabljala kondom, da kao minejo trije meseci da se telo prečisti, samo potem so ti trije meseci prerasli v 6, ker nikakor nisva mogla reči"Evo, zdaj pa ja". Pa mislim, da sva oba bila polna enih dvomov. Potem sem šla jaz službeno v ZDA za nekaj časa in ko sem nazaj prišla sva se v navalu ljubezni odločila, da ja. In je uspelo v prvo. Zdaj imava najlepšega fantka na svetu.

Kakšni so pa vajini glavni pomisleki?
Ker če so nekaj tehtnega potem počakajta, če gre pa res samo za preklop v vajinih glavah, potem pa ni ovir. Sicer pa mogoče ne bo takoj uspelo, pa bi teh 6 mesecev itak minilo. No, tudi midva sva tako mislila, pa je potem uspelo prvič ko sva brez kondoma.

Kar pogumno! Otroci so največje veselje.

Lp, Naja

Midva sva se resno pogovorila, pretehtala financno in ostalo in pač rekal ok neham s tabletkami, ker veva da mnogi čakajo zelo dolgo da rata je bolje prej začet poskušat pa si lahko bolj neobremenjen. Nikoli pa ni idealnih razmer za , ampak če imata veliko željo in se razumeta je to zelo dober razlog da se lotita, kot da čez nekaj let lovita zadnje minute..Odločitev je pa seveda vajina


_____________________________

Življenje je lepo!

Pred skoraj dvema letoma sva rekla zdaj je pa čas (oba sva bila čez 30), pustila vso zaščito ob strani in v zeeeelo kratkem času zanosila. Zdaj imava dobro leto starega sinčka in smo neskončno srečni.

Pred odločitvijo je bilo pa tako, sva iskala stanovanje, službo v kateri ne bi čez pol leta letel-a, še določene obveznosti po študiju, čas je pa tekel. Res je, da se ti življenje spremeni, spremenijo se ti prioritete, ampak je vredno.

Midva sva kar čez noč rekla, zdaj bova imela otroka.Bila sva na morju, sedela sva ob kozarcu piva in sveže poročena premlevala, kaj bova počela v najinem življenju. Zjutraj sva sicer z malo bolj trezno glavo rahlo podvomila o pravilnosti najine odločitve, ampak nobeden ni dal pobude za preklic.
Joj, veš...mene so še skoraj v porodni sobi obhajali dvomi....dokler ne dobiš dojenčka v roke, nisi prepričan.
Zdaj sem noseča drugič, pa se tudi včasih zagledam v trebuh in se vprašam, če sploh vem, kaj delam . Čudni občutki so to, mešani...od čiste evforije do negotovosti. Ampak niti za sekundo mi ni bilo žal, da sva se odločila za Nežo, ker je res najin sončni žarek. Zdaj smo družina, presrečna sva. Mislim, da bo tudi drugi otroček en tak sonček v naših življenjih.
Otroci ti znajo res vse postaviti na glavo, tudi vama bodo. Ne bo več izletov z motorjem kamorkoli in kadarkoli, saj vidva sta motorista, a ne? Zadeve bosta morala načrtovati vnaprej, pa še potem se lahko zgodi, da bo ravno, ko boš še zadnji kufer nesla v avto otrok dobil vročino . Ampak kolikor ti otrok obrne življenje na glavo, toliko ti ga tudi oplemeniti. Mama si in to je ena izmed najlepših nalog kar si jih sploh lahko predstavljaš v življenju.
Včasih, ko moja hčerkica zaspi in jo gledam, se tako močno zavedam, da je to verjetno najlepše obdobje v mojem življenju, da me je kar strah in si mislim.....joj, ostani dolgo tak majhna, naj se čas ustavi.... res sem srečna in res mi je lepo......čeprav pridejo trenutki, ko bi jo z veseljem v steno zabrisala .
Razumeš kaj sem ti hotela povedati? Jaz ne .

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Meni se je naenkrat v glavi obrnilo nekaj in sem vedela, da si ga želim. Bilo pa je po 11 letih najine zveze, ko sva res že veliko dala skozi in po 2 letih poroke. On je potreboval še kaka 2 meseca zraven, da se je odločil, pa še tudi ni bil čisto ziher. Ko pa je ratalo, pa je čisto noter padel.  Pustita času čas, bosta že začutila, ko bo želja prava.

A ti povem, kako sva se midva odločila za .

Takole:
Ko sva začela hodit, sva bila stara nekje 18-19 let in hodila v srednjo šolo. Takrat se nama je zdelo malo prezgodaj za . Cilj je bil, da narediva vsaj srednjo šolo. Pa sva jo zaključila. Nato sva se vpisala na faks in takrat bi že lahko imela . Pa sva rekla, dajva še malo potrpet, čeprav sva si ga želela, pa bova raje najprej imela narejen še faks in bo lažje s službo. Pa sva naredila faks in našla prvo službo. In potem sva rekla, zdaj bi pa že lahko imela . In pisalo se je leto 2000 (junij), ko sva si nekako dala zeleno luč za . Takrat sva bila stara nekje 26 let. Vidiš in danes se piše že leto 2006 (spet je junij tu) in še vedno čakava na čudež . Vmes sem naredila še magisterij,  pa še vedno ni . Zdaj pa ne vem, a bom mogla še doktorat vpisat, da bo ratal . Če bi takrat vedela, da bo pot do te sreče  tako dolga, sploh ne bi čakala tako dolgo. Ne bi čakala na to, da bi zaključila faks, dobila prvo službo. Prej bi se odločila za . Ampak tega ne veš. To spoznaš potem. In ceniš šele takrat, ko vidiš, kako težko je priti do tega.

Ne vem, če sem ti kaj pomagala. Povedala sem ti le svojo izkušnjo in svoj pogled na to.

Lp
pika74


< Sporočilo je popravil pika74 -- 15.6.2006 19:44:08 >

_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P