Ohhh danes je spet tisti dan,ko boli.Sita sem že tega čakanja in poslušanja obljub ki se nikoli ne uresničijo.Razočarana sem nad sistemom v Leonišču,ko nikakor ne moreš priti do tistega kar si želiš.Si navadna nula tam na hodniku v čakalnici.Že tri leta čakamo in čakamo,pa se nič ne premakne.Za tujino ni denarja,leta pa kar tečejo.
Mogoče bi bilo bolje ko bi dala roke stran od vsega tega in se sprijaznila,da pač ne moreva imeti otrok in konec.Je sploh vredno truda?
Tisti ki ne pozna ali sam iskusi na svoji koži tako situacijo,bolečo izkušnjo nima pojma!!Kakšni pritiski iz okolice,močna želja po otroku,da se ti para srce,naveličanost čakanja,miljon bolečih preiskav,vse bolečine bi prenesla,za en cilj,tega pa kar ni in ni....da se ti zmeša.Ves čas pa moraš v družbi in službi normalno funkcionirati in ostati hladen.V meni pa vre!Hočem otroka!Ne vem kok dolg bom še zdržala tako.Si iščem hobije,da malo "pozabim" in se sproščam,ampak vsake toliko spet "privre" na površje.In takrat moram povedat,dat ven....

Anonimna, vse imamo kdaj taksne dneve. Takrat je najboljse samo jokat in jokat, dokler ne mores vec, potem pa se spet pocasi pobiras.
Druge tolazbe ni kot ta, da nisi sama, da smo tukaj punce ki se vzpodbujamo in tolazimo na poti do skupnega cilja.
Jutri bo ze drugacen dan, svetlejsi, bolj prijazen...

Zelim ti vso sreco  in da najdes moc in voljo, da gres na prej in vztrajas. Ves nas trud bo enkrat poplacan , samo verjeti je treba.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Draga anonimna, kot bi brala svojo zgodbo.
A sma veš, da so tmnejši in svetlejši dnevi. Dnevi ko bi samo spala in jokala in dnevi ko me razganja od energije in dobre volje.
Vem da ti večina svetuje:"Odklopi, pa bo." Meni se kar lasje po konci postavijo ko slišim ta stavek.

V tolažbo ti lahko le rečem, da nisi edina in da globoko, globoko verjamem, da bo tudi za vse nas čakajoče napočil dan, ko bomo v naročju stiskale svoje zakladke.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Tudi jaz se sprašujem, če bom sploh še kdaj še enkrat mama!!!!!!!!!!

Ja odklopi...saj bo...saj je še čas, saj imaš že enga zdravega otroka....grrr......
tudi jaz ne smem slišati teh besed....

sicer sama še nisem mama, ampak se vseeno dostikrat sprašujem oziroma vprašam, kako hudiča naj človek ve ali je z njim vse v redu ali ne pa je odgovor čisto preprost - ne moreš vedeti, dokler ne poizkusiš, ja žal je tako in tudi sama imam v sorodstvu osebo, katera se je trudila zanositi 10let a žal neuspešno, zato sem bila priča vsej tej bolečini in občutkom, sicer ne morem reči da vem kako ti je a lahko si predstavljam da ti je neizmerno hudo in težko in verjetno se ob takih trenutkih človek vpraša ZAKAJ jaz, ampak svet je tako narejen, usoda nam je zapisala pot in po njej moramo hoditi, pa če si tega želimo ali ne, zato ne obupat glavo gor in pogumno naprej, kajti upanje in pozitivno mišljenje sta edina dejavnika, ki nas dvigneta ob dnevih ko smo na tleh, seveda smo tu ringarajevke, da te malo potolažimo. No moram pa tudi povedati, da se je moja sorodnica nato odločila za posvojitev in dobila sta novorojenčka, tako da obupati ne smeš nikoli!

Ja Koala,sva na isti valovni...
Sej dons je že mal bolš,ampak to ni dolgoročno.Po drugi strani pa,sej ima vsak svoje težave.En take,en drugačne.Svet pa se vrti naprej in življenje teče dalje.Bolje da sem vesela življenja ki ga imam,ker nekaterim je na tem svetu še veliko huje.
Uživajmo vsak dan posebej!

Lepe pozdravčke in hvala Vam vsem za tolažbo in pozitivne misli ;)))

Včasih se pač morm mal spucat ;)))

Saj preprosto ne morem verjeti, zgodba, ki jo piše Anonimna je moja, tudi meni se to dogaja. Okrog mene same nosečnice. Vse prijateljice že imajo vsaj enega otroka (jim iz srca privoščim), sodelavke že dobivajo vnuke, jaz pa ostajam sama s svojo globoko bolečino v srcu.
Ko slišim katero žensko ko pravi, "saj bi še imela enega, pa še bomo mal počakal", se mi srce trga, ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ, tudi jaz ne morem tega reči, zakaj moram čakati na ta presneti klic ali pa pošto iz bolnice v kateri bom imela 4X v svojem celem življenju možnost zanosti, ZAKAJ????????
Pred vsakim postopkom sem vsa v rožicah, vesela, polna pričakovanja, pol pa tistih groznih 14 dni, na koncu pa razočaranje, ki boli, boli, najrajši bi zakričala na ves glas, HOČEM OTROKA, DANES, NE ČEZ ENO LETO, NE ČEZ DVE, DANES GA HOČEM.

Anonimna1 stopi do dr.Reša(če že nisi šla)?
Vso srečo,če pa te kaj zanima pa mi lahko pišeš na z.s???
Se splača trudit,res se splača?
Želja po je vedno močnejša tudi pri meni.