Anže je zelooo navezan name in ko moram kam it ali ga pač pustim pri kom v varstvu (tašča, mami), da sama uspem doma kaj postorit (sesanje, pomivanje tal) mu moram vedno kar uiti :ups: , ker drugače je hud jok :(( in ga nihče ne more pomiriti :( (tud 3 ure lohk traja). Jaz pa se vedno znova počutim krivo :(( , ker sem mu kar ušla in ga nisem polupčkala in mu pomahala v slovo. Saj mu prej povem, da bo ostal nekaj časa pri mami, ampak tiste besede ga itak nič ne ganejo oz. verjetno niti ne dojame točno, kaj mu dopovedujem :zmeden: .

Danes sem pa sploh čist »iz sebe«, pa živčna in kar na jok mi gre, ker sem ga prvič pustila za čez noč (če bo kriza me itak pokličejo) pri moji mami :(( . Sem mislila, da bova z mojim lahko šla končno (po več kot 15 mesecih) zvečer mal ven :bravo: , ampak zgleda da ne bo nič iz tega, ker sem jaz čist jokava in najraje bi ga šla iskat. Pa spet se nisem poslovila, sem mu ušla… grozno :(( .

Tako me žre, da ga ne morem normalno pustit v varstvu, pač z lupčkom in papa za slovo in se bojim, da bo izgubil zaupanje vame :( , ko mu kar uidem; samo v nasprotnem primeru je pa nemogoč in da bi se tri ure ali več ves čas jokal in klical mami pa tud ne gre. Tako ko pa kar izginem se pa sicer vsake toliko časa spomni name in pokliče mami, vendar ob hitri animaciji spet za nekaj časa pozabi.

Kaj naj naredim oz. kako naj ga naučim, da bo vedel, da mami zmeraj pride nazaj :zmeden: ? S samim dopovedovanjem (še) ne gre, iz »prakse« pa tudi očitno še ni spoznal tega ali kaj, jaz pa vedno »odhajam« z občutkom krivde in se težko sprostim kjerkoli že sem :(( .

Kako je pa pri vas?

LP

Eh...pri nas je ravno obratno...sploh ne ve,da kam grem...:((
Prava potepinka...vseen ji je kdo jo nosi,vozi,hodi z njo...sam da se ji dogaja...
Greva v Avstrijo,mal pomaha naslednjo sekundo že šiba...pa take vaje!!
Sicer je zelo vesela ko prideva domov,ampak naju niti mal ne pogreša...

Po tvojem pripovedovanju sodeč predvidevam, da ne hodiš v službo. Z otroci je pač tako, da jokajo, dokler se ne navadijo, da je tako, da te vedno ne morejo imeti ob sebi. Mnoge mamice morajo pri otrokovem 1. letu starosti otroka dati v vrtec in ga tam puščati tudi do 10 ur vsak dan, pa se jim na začetku gotovo tudi srce trga. Jaz ti predlagam, da uživaš s svojim :love: in se sprostiš v prostem dnevu, ker sama veš, da je tvoj otrok v dobrih rokah.

Pri nas je isto kot pri Zari. Ravno včeraj je šel spat k babici, nismo se videli od včeraj 14.30 do danes do 14.00. Pa misliš, da ga je kaj peklo? Čisto nič:hudicek:. Ko me je zagledal, se je sicer ful sladko nasmejal - ampak to se itak vsakemu.

Nekje na tem forumu sem prebrala(ampak naj me koklja brcne če vem kje) da ko greš se vedno z istimi besedami posloviš pa lubčka pa tko-v glavnem zmeraj ista dejanja,da mali ve da prideš nazaj,pol se pa itak navadi.

Nina,mogoče je pa ravno to narobe,ker mu kar uideš in je poj ves zbegan kam si kar naenkrat izginila:zmeden:Pa probej,da se posloviš in mu povej,da prideš nazaj.Zigurno bo jokal,samo bo sčasoma dobil zaupanje,da se res vrneš po njega.

Pa le pejt mal ven,da se mal sprostiš;)

Če na ta način ne joka, potem je že tako bolje. Pri nas je bilo tudi tako in je včasih še sedaj. Saj vidiš otroka, na kakšen način mu je lažje. Pri nas je včasih tako, včasih drugače. Ni pravila. Odvisno od razpoloženja.

Jaz pa sem sinu vedno povedsla kako in kaj in je to sprejel. Seveda ne takoj in ko sem ga prvič pustila v jaslih sva jokala oba.

Je pa res, da meni otrok nikoli in res nikoli ni bil ovira, da ne bi kam šli. Če je lahko šel zraven smo šli sicer ne. Da bi ga nekje pustila v joku samo zato, da bi se jaz malo odpočila kaj pa vem jaz nisem za take fore.

Moj sin je star 4,5 leta pa še ni nikjer prespal, ker si tega ne želi, čeprav sicer ni problem, če ga kdo čuva. Pa se ne sekiram zaradi tega, ko bo pripravljen ga bomo pustili sicer pač ne.

Jaz bi pa rada dodala, da nam naši predragi otročki nevede nabijejo občutek krivde, saj takrat ko odhajamo jokajo. Ponavadi kmalu po tistem, ko zapremo vrata in se oddaljimo za 10 m, prenehajo. :zmeden: