... ampak res vse - moža, s katerim se dobro razumeš in ki ti tudi doma pomaga, zdravega otroka (ki še ni star eno leto), dobro službo (sicer za določen čas, ampak bo že), soliden avto in streho nad glavo (pa čeprav bolj malo prostora), v redu taščo in tasta in svojo mamo, veliko pomoči, varstvo, solidno fonančno stanje in še in še ...

... potem pa pridejo "tisti dnevi" (sklepam, da bom prvič po porodu dobila menstruacijo, saj veste ) in se ti zazdi, da je pred teboj samo še vsakodnevna rutina, da si za naslednji dve desetletji prevzel veliko odgovornost in da pravzaprav ne veš, kakšen je tvoj naslednji cilj ...

Ok, saj danes mi je smešno.  Ampak včeraj mi pa ni bilo prav nič prijetno v svoji koži. Zavedam se, da bi morala biti vesela in hvaležna za vse ipd., in tudi sem, ampak enostavno sem dobila občutek, da v naslednjih življenjskih obdobjih ni prostora zame. Moram povedati, da sem bila do poroda zelo aktivna, vsak dan sem imela kako stvar (sodelovala sem v več društvih, bila s prijateljicami, službeno na terenu itd.) in da se zdaj, ko se približuje odhod v službo, vsak dan mučim z občutkom krivde - naredim kaj za službo, pa se počutim krivo, ker na ta račun "zanemarjam" otroka (čeprav ta uživa v družbi starih staršev), sedim ob otroku, kadar sem utrujena in malce naveličana, in ga pustim, da se sam igra, pa se počutim krivo, ker se mu ne posvečam stoodstotno. In obratno, sem jezna in se počutim krivo, ker ne namenim nekaj svojega časa za službo (ki je hkrati moj hobi ) in zase, za svoje prijateljice, tudi za naju z možem.  

Pogrešam tudi malo romantike, vznemirjenja  , sprememb, tudi drobnih ...

A se vam kdaj kaj tako neumenga mota po glavi ?

Lp,

živa

Tudi, živa, tudi.

Včasih - zelo redko, se po službi dobim s kakšno frendico na pijački, pa že dobim slabo vest v smislu, cel dan nisem videla otroka, zdaj pa še tu sedim in čvekam.

Ampak, ker vem, da to paše zraven in da kdaj moraš dat možgane na OFF in se sprostit in ker vem, da je Aljažek v dobrem varstvu, me to mine.

Ti si kar privošči, pa tudi romantike in vznemirjenja na pusti na cedilu.

 To me je spomnilo na otroka,ki ima preveč igračk.Se opravičujem,če bom direktna.Si pomislila,da ti gre morda predobro? Če ima človek vsega dovolj,izgubi voljo,saj za kaj bi se še trudil?
Ne vem,to je moje mnenje.

Jaz imam včasih tak občutek..pa še nimam otroka, niti nimam še vse tako urejeno kot ti. To se mi pojavi posebej kadar mi govorijo kako sem materinski in družinski tip. Sem kar taki tip, samo se mi zdi ,da mene kot mene in mojih ambicij niti ne vidijo.
Zdi se mi da so to misli, kakršne ima pogosto ljudi občasno...posebej pred menstro.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Tudi jaz imam včasih te misli, pa nimam še otrok. V bistvu je to edina stvar ki še manjka v mojem življenju(trenutno). Delam sicer preko študenta, sam je super služba. Stanovanje imava urejeno. Privat življenje tud. Tašče ne registriram(beri se zaradi nje ne obremenjujem).
Imam pa kar še nekaj dolgoročnih ciljev. Sam jih še ne uresničujem.
Sem pa tudi jaz oseba ko se more vedno neki dogajat, drugač nisem srečna.
Trenutno sem pa v situaciji k je vse pošlihtan in kar mal stagniram.
Sam to mam sam občasno te prebliske(na srečo). Običajno sem grozno zadovojen človek.

Mekeke, saj pravim, da imam že vse . Samo čustva in občutki včasih zavijejo mimo razuma .

Karin, saj pri meni so tudi občasni prebliski. Moj dragi sicer pravi, da jim imam več, odkar imava otroka, kar je najbrž res, po drugi strani pa se njemu življenje ni toliko spremenilo kot meni. Trudim se, da mož lahko ohranja iste hobije kot prej, ker ga osrečujejo in je posledično tudi doma bolje (ne moti me niti, če gre za cel vikend s prijatelji potovat).

Ampak zdi se mi, da sem imela vedno en cilj v življenju - naredit šolo, iti na faks, dobiti prvo službo, dobiti boljšo službo, dobiti dobrega fanta, ohraniti srečno zvezo (ok, to je še zdaj moj največji cilj ), se poročiti, zanositi, roditi ... če malce karikiram   ... kaj pa zdaj ?

Me pa veseli, da se še kateri to dogaja.

Še kakšno mnenje/izkušnja bo zelo dobrodošla.

Lp,

živa

< Sporočilo je popravil živa -- 1.12.2006 13:11:26 >

Ni treba razmišljati v stilu: kaj bo moj naslednji korak? Imam že vse, kaj pa zdaj? Bo brezevez, se ne bo nič dogajalo?...

Pot se meri v majhnih korakih, sreča prav tako. Podobno kot ti imam jaz tudi vse, pa me ne obhajajo take misli. Zadovoljna sem z malim, recimo: majhna pričakovanja, aha, danes zvečer bo ful dober film na TV, v torek imam vaje za gledališče, v petek je konec delovnega tedna, 5. v mesecu plača, jutri grem s prijateljico v šoping, mama ima rojstni dan, silvestrovanje v gledališču, zdaj recimo čakam prvi sneg in praznike, čiosto čisto zdaj, ta trenutek recimo, današnji večer, ne bo prav nič poseben, bom doma, je pa vendarle PETKOV večer, kakšno pivico po grlu, pa je takoj lepše. Potem bom čakala jutro, ko se bomo valjali po postelji, itd....

Tako to funkcionira pri meni. Niti slučajno se ne obremenjujem s takimi vprašanji kot, ker je absolčutno predaleč in absolutno breveze.

Teta albina je prov lepo napisala, se v vsem strinjam. Tudi sama tako razmisljam.

al bina .

To sem jaz govorila svoji samomorilski kolegici v srednji šoli. Ker si je postavila previsoke cilje, je bila kar naprej depresivna.

Se mi zdi, da si zadela bistvo. Občutek imam, da sem se zaradi otroka prikrajšala za postavljanje malih ciljev.

Danes je petek, vikend je pred mano in naslednja dva dneva bomo vsi skupaj. Življenje se mi zdi že lepše. Še lepše bi bilo, da bi tašča danes zvečer pazila na otroka in bi midva z možem šla na eno pivo.

Lp,

živa

Bom dala jaz tebi teto al bino

Ja, po moje se ti sedaj pred odhodom nazaj v službo pač pojvljajo skrbi kako boš zmogla službo, otroka, družino, moža gospodinjstvo... Nekaj podobnega čaka mene čez 4 mesece, ampak gotovo se bo vse uredilo. Če zmorejo drugi, bomo tudi mi . A ne?

evo še ena taka kot ti. Vse imam pošlihtan (partnerja, otroka, služba,...) le da jaz si kar vzamem tudi čas za prijateljice in to brez kakršnekoli slabe vesti.... se mi pa tud zdi, da mi skos neki manjka....morda res romantika al pa več časa sama s partnertjem, ampak kaj ko je tok stvari, da za to kar ni in ni časa....pa sem mu že namignila, ampak on je v svojem businessu (je privat) in nima časa za romantiko, čeprav se drgač super razumeva.....Jaz mam pa ta problem, da me mal meče in bi rada neki novega v najini vezi....k je tko več al manj monotono.... včasih ko imam slabe dni se kar sprašujem ali je on sploh pravi zame,...ni več tiste strasti, tud me ne privlači več, tko seksualno,....čeprav sej pravim, se pa drgač full, full dobr razumeva..... problem je, da me moti k mi vizuelno ni več tok všeč pa postava.....punce jz sm zmešana,...ne vem kaj hočem, a verjamete.... naj počakam da kriza mine, ali naj mu povem kaj mislim?

Počak da mine .
Če pa ne bo boš pa itak mogla povedat ne

Krivda... krivda.. krivda.. krivda...

A ko gres kakat tudi cutis krivdo? Takrat tudi nisi z otrokom.. pa bi lahko mogoce tiscala, dokler otrok ne bi zaspal.. pa bi pol sla kakat.. a ne?

Al bina, kako fajn s tole napisala.

Živa te čist razumem, jaz razmišljam na podoben način kot ti. Moram priznati, da me včasih res zagrabijo kakšni dvomi, vendar mislim, da ni osebe, ki jo ne bi.

Res pa je kot je al bina napisala, sreča je v majhnih stvareh. Do sedaj so se ti dogajale samo velike stvari : služba, šola, poroka, otrok. Sedaj pa je čas, da z vsem kar si dosegla v življenju začneš uživati v prav teh majhnih stvareh.

Cilje pa še naprej imej. Moj cilj je trenutno še magistrirati, kar me osebno izpopolnjuje zato ne čutim praznine po velikih ciljih.

Vsakodnevni majhni cilji pa so lahko: kako naučim otroka risati (to je moj projekt meseca ), ali kaj lahko naredim danes za mojega otroka in moža, da bosta vesela. (pa s tem ne mislim likanje, kuhanje, pranje - ker če pomislim, da bom to morala še nadaljnih xx let delat mi je že zdaj slabo ).

Joj, punce, meni se že zdaj, pa še sploh ni na svetu zazdi, da bo moje življenje sama rutina - zjutraj vstat (mogoče celo bedet celo noč?), nahranit otroka, pospravit, oprat, zlikat, skuhat -> in sem ful depresivna in besna, češ - kam sem se spustila in to ravno jaz, ki sem vedno govorila, kaj vse bom v svojem življenju naredila in dosegla. Nakar sem parkrat pogledala globoko vase - in JA, nikjer ne piše, da z otrokom in možem ne bom mogla dosečti svojih sanj ali celo še česa več - pravzaprav mislim, da bom ravno zaradi njuju dosegla več - nikjer ne piše, da se bom mogla odrečti vsem drobim srečnim stvarem, ki me vedno znova in znova razveselijo - kot so recimo obiski pri moji prababici, odvijanje božičnih daril, priprava rojstnodnevnih prsenečenj, obiski prijateljev...in vsekakor tudi večjim srečnim stvarem - potepanja po tujini (kje pa piše, da otrok ne more z nama v London ali Paris, predbožični Dunaj), morja (še veliko različnih eksotičnih dežel za obiskovat) in zimske počitnice, brez katerih ne morem.
Vem tudi da bom z malo truda naredila še teh par izpitov in končala faks, verjetno še vpisala kakšnega podiplomca, si poiskala službo, ki upam, da me bo osrečevala - sicer bom vse to lahko naredila ob podpori mojih in njegovih staršev, ter nekaj odrekanja iz moje in fantove strani, ampak IZŠLO SE MI BO - ker VERJAMEM V TO in se bom za to tudi trudila. Vsak padec me ne bo ubil, ampak kvečjem utrdil!

Živa, te prav dobro razumem. Meni se tudi večkrat porajajo enake misli, slaba vest in dvomi.

Edino, da imam pač še nekaj ciljev v življenju: iti v deželo božička na Finsko, iti v Disneyland na Florido  , zopet iti na eno noro šoping turo v New York  in potrošiti goro denarja....

Aja, pa da si (oz. nam) jih bom lahko izpolnila, moram iti jutri zelo pozitivna v službo. Te delam veliko bolje in več skasiram

_____________________________

...vox populi...

Ko imaš že vse velike stvari (no, mimogrede in brez zamere, meni se sploh ne zdi, da bi ti imela kaj nadpovprečnega), potem se moraš začeti ozirati po še večjih, če te veselijo, ki praviloma ne prinašajo kakšnega dolgotrajnega zadovoljstva ampak te vodijo v vedno večji strah pred izgubo, ali pa se moraš naučiti ceniti male, zelo male stvari: pričakovanje prvega snega, prijeten občutek burje, ki te ščipa v lice, načrtovanje novoletnega okrasja, ustvarjanje čestitk, pitje vrelega čaja ob razgreti kmečki peči,... prvi kostanj, prve češnje, prve jagode... (ja, včasih se je potrebno spet malo vrniti nazaj in kupovati hrano sezonsko), cvetenje telohov sredi zime, prvi cvetovi magnolij in kamelij, spet v kratkih rokavih, prvo kopanje v morju, ...
ali še bolje, se ozreti po tistih, vsaj občasno, ki se jim ne godi tako dobro in jim na svoj način pomagati.

Ko boš naslednjič take volje, si oglej film Hotel Ruanda!

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Vse imaš šele takrat, ko si našel samega sebe.
Dokler se pa nisi našel, ti pa še veliko manjka. Takrat si lahko milijonar, v resnici pa še zmeraj berač. Beračiš za prijatelje, slavo, ugledom, spoštovanjem ....
Lahko je pa tudi obratno. Materialno komaj preživiš, si pa neznansko srečen, ker imaš vse - samega sebe, torej nisi odvisen od nič in nikogar.
To je tisto, po čemer je vredno hrepeneti in kar je v življenju vredno doseči. Samo to.
Bogastvo lahko takoj izgubimo, denar tudi, ljubljeni nam lahko umrejo, prijatelji nas pustijo na cedilu ... In kaj bomo potem? Se zlomili?
Ja, večina se zlomi ... Nekateri se pa vendarle poberejo, ker so našli samega sebe. Ker niso odvisno od ničesar na tem svetu in se zavedajo, da je vse minljivo. Pride katastrofa - vsi ti umrejo, nimaš kam .... in kaj boš potem, če še nisi našel samega sebe?
Torej, če hočeš trajno srečo, se išči .... Ta pot se ne neha celo življenje in ko enkrat stopiš nanjo, je tako sladko in prijetno, pa včasih tudi težko, da ti ne utegne biti nikoli več dolgčas in da bi postal naveličan .....

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Uživaj .

Samo bodi tu. Včasih je to dovolj, ampak ker je tako preprosto, radi pozabimo, da nam je lepo samo zato, ker smo tu. Ker dihamo in gledamo okrog sebe nam ljube stvari.

Joj, tako lepo ste napisali, da sem zdaj čisto ganjena.

Hvala.

Lubčka,

živa

 

Otroci, katerih mame se ukvarjajo samo z njimi, itak težko postanejo lepo samostojni. Mej svoje življenje, vpiši se naj kaj odbitega, orientalske plese, jamarski tečaj, tečaj snowbordinga, kak drug odbit šport ali pa pevske vaje, amatersko gledališče, karkoli, kar se ti zdi zanimivo in drugačno. Magari 1x na teden, toliko bojo tudi tvoji dragi sfolgali pazit malega, ti pa se boš počutila boljše.

Saj če ti kljucaš na računalo za službo, pikec se pa zraven na tleh igra, tudi ni, da bi ga čisto zanemarjala... Saj se mora naučit tudi sam igrat, sicer mu bo kasneje težje... Ni treba bit non-stop poleg, vsaj upam, da ne

Pa zrihtaj enkrat varstvo za otroka v soboto zvečer, pa pelji partnerja nekam, magari v kino (zberi nekaj, kar bo obema všeč), obleči nekaj, kar mu je všeč in se ti počutiš dobro, pa ko prideta nazaj prižgi svečke, prižgi nežno glasbo(po možnosti vajin komad) in naredi penečo kopel. Ni treba lih ne vem kaj, da se človek počuti razvajanega... Mogoče ti bo drugič vrnil...

Romantika in praktika navadno nista doma pri istih moških... Jaz mam rajši praktičnega, kot romantičnega, čeprav včasih paše malo popestritve in toliko je tudi dobim:) Jaz že zdaj razmišljam, komu vse bom lahko poturila v varstvo, pa se še rodil ni, hihi Mal se hecam, ampak je prav, da mata kak večer samo zase...

Sita, popolnoma se strinjam s teboj!

"Vse imaš šele takrat, ko si našel samega sebe!"

Na svetu bi bilo prelepo, če bi vsi našli samega sebe! Verjetno se veliko ljudi nikoli ne najde, lepo pa je samega sebe iskati in se najti!!!Takrat si dejansko najsrečnejši človek na svetu!

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Mali princ)