Ja, do danes sem se tolažila, da če bom našo malo večkrat pristavljala, bo pa le še nekaj časa bilo vsaj malo mojga mlekca,... no, punca se je odločila da je velika in da me bo odstavla...noče več vlečt tako kot treba in dans je blo sam še nekaj kapljic :( sem kar mal žalostna, ker sem hotela vsaj še par mesecev dojit, pa sva sedaj pri 7 mescih kar zaključili ... najbrž bi morala bit vesela, da je sploh trajalo tako dolgo kot je, ker sem že pri 2eh mesecih mogla mal dodajat,... ampak vseen sem žalostna, čeprav vem, da se sliši sebično in čudno... :zmeden:.. .kakšna tolažilna beseda bi prav prišla... pa fajn se crkljajte :metulj:

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz te ne morem potolažit, ker sem ravno včeraj prenehala z dojenjem - po 9,5 mesecih. Razumem, da ti je hudo, kot je meni. Zadnjih 14 dni sem imela vsak dan manj mleka, danes ponoči pa nič več. Ja, vsaka stvar se enkrat konča. Kljub vsemu sva imeli srečo, da sva dojili vsaj toliko kolikor sva.
Bova morali pa to crkljanje z najinimi mucki iztržiti kje drugje.
Lep pozdrav

No, eni pa sploh nismo imeli te sreče, da bi lahko dojili, zato bodi srečna, da ti je to tako dolgo uspevalo. Jaz sem bila namreč psihično čisto na tleh, ko ni in ni bilo mleka. Pa je naš korenjaček kljub temu zdrav in vesel fant.

LP; Bejba

hvala... ja, imate čist prav!! saj v bistvu sem zeloooo hvaležna da sem lahko dojila in se zavedam da sem imela srečo, ampak saj veste, da ko je konec lepega, so občutki ponavadi taki bolj zoprni..žalostni... ampak bo še kaj hujšga prišlo a ne?? važno da smo zdravi :duda:

ja,bini...vsaj nekejcasa si dojila...jst nisem, oziroma samo 14 dni...

lp :rozica:

Veš, bini, če bom jaz prišla do tretjega meseca, bom najsrečnejša mama na svetu. Moj fantič je že v porodnišnici izgubil 11% telesne teže, ker sem imela premalo mleka, tako da je na adaptiranem tako rekoč od rojstva.
Ne bom opisovala svoje depresije prve dni, ko sem prišla domov... občutek, da svojemu otroku ne zmoreš dati hrane za življenje, je OBUPEN!
Pa sem poskusila vse, dojila tudi po uro in pol naenkrat in praktično ves dan, preizkusila različne čajne mešanice, zeliščne kapljice, homeopatski sirup in na koncu še tablete za zvišanje mlečnosti - no, te so nekoliko pomagale in zdaj mu lahko ponudim pred stekenično vsaj nekaj minut svojega mleka...

Bodi zadovoljna, da si ga lahko dojila sedem mesecev...

Jaz pa nisem imela nič slabe vesti, ker nisem imela mleka. Sem bila preveč jezna, ker tako navijajo s tem dojenjem, potem pa mama nima mleka, pa lahko še v depresijo zapade zaradi tega. Uf, sem jezna.

Bini, vem kako je to, jaz sem dojila prvega do osmega meseca in ko sem nehala, sem bila tut kar žalostna, saj se mi je zdelo, kot, da se je med nama pretrgala neka vez-ker sem bila tako navajena, da je vsak dan pil pri meni!

Sej bo ta občutek kmalu minil!

lp:)

Splišni,se strinjam s tabo,danes,takrat se ne bi.Ko mi je najbolj zalaufalo,sem ostala brez.Matrala sem se še skoraj 1 mesec,vendar pod takim pritiskom zaradi občutka krivde in manjvrednosti sploh ni čudno,da ga potem čist zmanjka.:(Meni se je to zgodilo obakrat,tako da smo bili pri 2mesecih in pol že samo na flaši.Občudujem vsako mamico,ki doji,vendar vsaki ki ji to ni dano polagam na srce,da zaradi tega ni nič slabša mamica.:angel:Prav na živce mi grejo tiste,ki potencirajo dojenje,kot da je samo to tisto pravo.(s polno ritjo sr...je lahko,pravijo)..pardon,ampak sem mogla:ups:

Ma meni je logično, da je mamicam všeč, če dojijo, pa tudi, da kakšno spodbujajo, če ji ne gre. Čeprav včasih po moje ni vredno tistih muk, ki se jih zaradi tega preživlja v prvih, najbolj nežnih dneh ali mesecih, ko je lahko tako zelo, zelo lepo. Meni grejo na živce sestre in zdravnice v porodnišnicah, ki te niti ne vprašajo, če boš dojil. Ma ne, še celo trpinčijo otroka in mu ne dajo jesti, potem te sprašujejo, če si kadilka, da otrok skozi joka, kot bi bil od nečesa odvisen. Koze, lačen je! Joj, kok sem jezna. Matr, bi rekla Zara.

Jaz sem prvič dojila 15 mesecev,drugič 13 mesecev,zdaj,tretjič nimam nobenih težav z dojenjem,pa zaradi tega nisem nič boljša mami kot tista,ki iz takih ali drugačnih razlogov ne more dojiti.Vse preveč se potencira dojenje za vsako ceno,razlike so močno opazne že v porodnišnici,ko te kot dobro dojiljo dajo za vzgled drugim v sobi,da ti je pol kar nerodno.Zato glavo gor,najbolj pomembna je ljubezen,ki jo je otrok deležen od matere.Rade imejte svoje otroke,veliko jih crkljajte,kajti nobeden se takrat,ko bo zrasel ne bo spomnil,če je bil dojen,vedel pa bo kako rada ga ima njegova mami že od vsega začetka.:love:

:bravo::bravo::bravo:

Bini, tudi jaz opažam, da imam čedalje manj mleka (mali je star 6,5 mesecev) in sem včasih že tudi potrta, če mi ga bo enkrat čisto zmanjkalo. Potem si pa rečem, da je tudi to že ena doba (sploh, ker sem že od rojstva morala dodajat) in se bomo pač crklali kako drugače. Vztrajaš dokler lahko-če ne gre, pač ne gre.

ja, res je da se to dojenje čist preveč poudarja in potem ko ga je konec al če ga sploh ni, potem pa take brezvezne sekirancije... se strinjam čist z vsemi mnenji tukaj, sicer pa sem dans že ful boljš volje :) in se mi zdi, da bomo krizo kmal poslali v južne kraje ... in predlagam, da tako naredite vse tiste ki imate podobne občutke kot jaz. velja?? :sloncek::sloncek: