Nisem verjela, videla, prepoznala...do včeraj. Poročena sva štiri leta, imava tri ter leto in pol starega otroka. Zadnje dve leti imava težave v zakonu. Jaz sem mnenja, da moraš imeti življenje urejeno, da si lahko sproščen, nasmejan, ljubezen je čustvo, ki pride na površje in začne cveteti. Vse je šlo narobe-neprespane noči, brez atoma moči, nisem imela občutka, da mu družina veliko pomeni, pričakovala sem več konkretnih dejanj. Njegovo mnenje je, da ga nisem ljubila takšnega kot je. V zadnjih dveh mesecih sem imela občutek, da nam gre bolje, veliko smo bili skupaj, skrbel je za dom, skupaj smo bili na igrišču, že dolgo se nismo imeli tako, pogovarjali smo se o počitnicah, tudi v sebi sem začela čutiti, da se prebuja v meni, želela sem spet poglobiti najin odnos, ko bi bila oba za to. Pred tremi tedni mi je rekel, da bi se rad ločil. Bila sem zmedena... Naredil ni nobenega koraka v smeri ločitve. Včeraj pa sem prebrskala njegov telefon. My  love ga kliče neka druga, tudi poročena, ljubi ga takšnega kot je, zato je sproščen, osreči ga njen ljubeč sms. Prijatelja sta tri mesece, z njo si ne bo ustvarjal družine, ker živi v drugi državi. Ni takoj priznal, ni vedel koliko vem. Še en sms je bil s čudno vsebino, a ga ni želel komentirati. Ni mu žal, nič ne čuti več do mene, le otroke ima pred seboj, pravi, da bo skrbel zanje.
Sestavljam mozaik, moram se izjokati, spraviti stvari iz sebe, se sestaviti in nadaljevati negotovo pot. Vse sanje, vsi trenutki najinih obljub in zaobljub so odšli v neznano. Krivim njega, sebe, saj sta za takšne stvari odgovorna oba. Boli, boli, ne vem, kako naprej...Ni poti nazaj, gnusi se mi. Če bi skrbel za dom in družino, bi bila tudi jaz kot žena bolj zadovoljna. Kdor ima tako majhne otroke, ve koliko časa ti ostane za ostale stvari. Torej je imel preveč časa in energije za druge stvari.

Tina

ne vem kaj naj rečem.


_____________________________

Žan
4.10.2009:50 cm, 3050 g
6.11.2009:55 cm, 4320 g (1 mesec)
30.11.2009:58 cm,5080 g (2 mesec)
11.1.2010:63,5 cm,6140 g(3 mesec)

tisoč objemov...
nisi v lepi situaciji, priznam...ampak sebe poznam in vem da jaz v taki situaciji ne bi želela ostati...
Nič nisi napisala kako naprej...hudo je, ko imata malega otročka in bi zaradi njega ostala skupaj...ne, to ne delaj. On se res počuti lepo, ker ga druga osrečuje, kaj pa ti? Misli na sebe....želiš poleg njega životariti? Nenehno iskati neko pozornost? In tako, s takimi občutki vzgajati otroka? Otroku privzgojiš takšen odnos...
Zapomni si...to so nam že govorili od nekdaj, še v nosečnosti...otrok bo srečen in zadovoljen, če bosta tudi mamica in očka.

Želim ti ogromno moči za nadaljno pot....



_____________________________

Vse bitke v katere se zapletemo se zgodijo zato, da nas nečesa naučijo - tudi tiste, ki jih zgubimo.

Ojoj, nič prijetna situacija

Izjoči se, najdi moč v svojih prijateljih, pri sorodnikih, predvsem pa pri svojih dveh sončkih. Na začetku bo težko, zelo, a vsak dan bo boljše, na koncu ti bo že tako lepo, da boš srečna, da se je tako izteklo. Glej, pišem iz izkušenj, sem dala to skozi, sicer nisva bila poročena...ampak... Ne zadržuj nesreče v sebi, to mora iti ven. Otročka bosta na začetku tudi občutila tvojo žalost, a zaradi tega se ne obremenjuj, imej jih rada, cartaj jih... Vse bo še dobro!! Le pogumno in optimistično naprej!

Vso srečo!!

Joj, kako hudo. Verjamem, da je šok, še posebej tako nepričakovano, kot praviš.
Je pa res, da je treba odnos negovati, si vzeti čas zase kljub majhnim otrokom, čeprav je zelo težko, vidim tudi pri nas. Ne vem, kaj naj ti rečem - a on je 100% odločen, da želi ločitev? Kaj pa misli s to drugo, če ne načrtujeta skupne prihodnosti?? V čem je sploh smisel, če ona živi v drugi državi?
Če se je še pripravljen pogovarjati, bi mogoče šla na kak posvet h strokovnjaku?


_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Tinaaja, drži se, najprej en  - tudi moja otoka sta toliko stara in si ne predstavljam, da se to zgodi. V vzpodbudo naj ti povem, da sem zjutraj govorila z mamo, ki ima pet otrok, najmlajši še ni star 4 leta, in se tudi pravkar ločuje.  Nasmejala se je in rekla, da bo že zvozila, in da zaradi otrok že ne moreš ostati skupaj. Jaz sem ji rekla, da jo občudujem in mi je za zgled, kako pozitivno pogledati naprej, ko se ti vse sesuje. Boš videla, da bo tudi zate postalo lažje in boš enkrat srečna, da se je tako zgodilo, pa če se to zdaj še tako neumno sliši.

Sicer bi pa jaz take moške zbrcala v rit - otroka je prijetno delat, potem pa kaj, po letu ugotoviš, da se ni treba nič potrudit za družino ali kaj ?!

Še enkrat, drži se in naj se ti vse čim manj stresno izteče.

Lp,

živa

Hvala punce za vzpodbudo, objeme. Ne vem, kako naprej, ne morem narediti plana, samo jočem. Ko me hčerka vpraša, zakaj je mami žalostna, zajočem še bolj.
Ne vem, kako naj vzdržimo skupaj v stanovanju, dokler se zadeve finančno ne uredijo, stanovanje proda. Lastnika sva vsak pol, odplačujeva kredit. Glede razdelitve ne bo problema, a kaj lahko naredim s preostankom od kupnine, do drugega stanovanja ne morem. Nimam kam z otroci, sicer bi se sama umaknila umaknila. Predlagala mu bom, naj se izseli, mu raje plačujem najemnino. Kako ste vi rešile stanovanjski problem?
Kljub vsemu hudemu, verjamem, da si bom nekoč uredila tudi novo življenje. Hvala vsem še enkrat. 

Tina