Najprej preveri.. nato odgovori.. Meni je vseeno ce ti to verjames ali pa ne.. To se vedno drzi. Si ogledalo svojega partnerja.. in obratno. Pa ne samo partnerja.. vseh ljudi ki te motijo. Priznam, da tudi meni ta informacija ni vsec.. niti malo..



To je precej normalno.. nasprotje se privlaci kot magnet.. ampak to ni noben problem..



Kar prica, da imata mocan EGO.. kar je prva stvar, zaradi katere je tezko ziveti.. in prica tudi, da sta en na drugega navezana.. kar je pa se hujse. Med navezanostjo in sovrastvom je zlo tanka nit..
To da noce nihce popusti je lahko tudi nekaj manjvrednostnega kompleksa.. ali pa preprosto pink ponk.. zaradi navezanosti.. 



Ja.. seveda.. ampak njega ne moti tvoj karakter. ker to v praksi ni mogoce.. moti ga svoj karakter.. oziroma nekatere lastnosti, ti pa mu s svojim karakterjem kazes ogledalo njegovega karakterja.. in jasno ga to moti.. in obratno..



A tako?! No to bi se dalo povedati tudi drugace in sicer...

Saj po svoje sem zelo navezana naj.. kar me zelo jezi, ker ne morem mirno odditi, zato v meni vre sovrastvo do njega.. in do vseh, ki me spominjajo nanj..

Ne misli, da sem tko naiven.. da bi ti verjel ,da sovrazis vse moske.. To je le tvoj um napletel, ker te moski spominjajo na njega.. v bistvu je to le tvoja halucinacija.. ko bos v sebi resila to nevoscljivost, da je hcerka bolj pozorna do njega, kot do sebe.. bojo cudezno vsi moski spet OK.
Da tole vse resis potrebujes samo trenutek.. lahko pa si tkole na ringel-spilo se leta in leta.. ampak tezko bo kar odditi, ne da bi prej resila vse svoje cirule carule.. Zdaj imas krasno priloznost.. in ko bos to situacijo razumela.. se ti bo samo smejalo.. Ker resitev je v bistvu razumevanje situacije.. nic drugega.. Ko razumes.. razumes.. in ves da so vsi dogodki samo posledica nekaterih dejanj.. In potem lahko gres.. mirno in z objemom..  

Kaj bos zdaj storila?

albina se podpišem pod tvoj post, če najdeš recept mi prosim javi...

_____________________________

bil je 25. maj 2006 in rodila se je LIYA

Vidim da praviš isto kot mož, da sem nevoščljiva ker ga ima hčerka raje ni res! hvala bogu da ga ima rada saj je vendar njen oče.moti me to da me hoče dajat v nič pred hčerko in kazat jaz sem glava družine mene se posluša.no way, posluša se tudi mamico, ker ima ona tudi prav,celo večkrat kot ati pa tega ne bo priznal. To kar sem ti rekla pa drži, sovražim vse moške ker nimajo čustev, ker so hladni kot špricer. Samo da se imajo oni fajn. Če pogledam samo nazaj, ko sem rodila. Cele dneve je ati mogu delat tako gužvo so imeli v službi ampak samo do prvega leta starosti naše male. za vse probleme sem se morala znajt sama. ko je mala dopolnila leto pa čudežno tudi dela več ni bilo toliko in potem sem jaz egoist al kaj! zdaj pa je ati glavni ko je mala tolko samostojna prej pa ko je bila neubogljeno detece pa ati ni vedel kaj naj z njo! Ja sprovociraj me saj si moški in to obvladaš, če hočeš slišat: na svoj poseben način ga pa imam še vedno rada in bo tako ostalo.

Tole pa 100 % drži. Sem se zdajle malo zamislila sama pri sebi.

Namreč, pri nama je tako, da sem jaz občasno besna , ne jezna, na svojega moža in to samo zato, ker je premalo doma in sem prepuščena sama vsem v zvezi z otrokoma od krožkov, vrtca, šole, do nakupovanja, bedenja ponoči... skratka vsega.

In če gledam to s Tjazyjevega zornega kota, ima prav. Kajti besnim nad tem, da si mož poleg obveznosti utrga tudi čas, da v miru spije kavico, poklepeta s prijatelji itd. meni pa ga zato zmanjka in posledično meni še bolj primanjkuje časa včasih tudi za osnovne potrebe. Ampak - bistvo je to, da sem v resnici besna na sebe, ker vedno na prvo mesto postavljam otroke, moža, gospodinjska opravila in vse drugo in si ne znam in ne upam vzeti časa zase.

Tako sem jaz razumela Tjazyja oz. začela sem razmišljati v tej smeri.

Drugače pa - Anonimna - življenje in partnerstvo imata vzpone in padce. Kdor se tukaj samo hvali, kako si kar naprej zaljubljeno zreta v oči in si vsa  dela delita točno na pol in se nikoli ne skregata in bla.. bla... bla..., ta sam sebi laže ali pa je poročen šele par mesecev.

Po moje je to, kar se tebi dogaja, čisto normalno oz. posledica tvoje prevelike razdanosti otroku. To se dogaja tudi meni, zato ti povem iz lastnih izkušenj.  Ženska drugače sprejema otroka (vsaj večina), ker se v času, ko ga nosi, ponavadi že takrat ustvari med materjo in otrokom neka nevidna vez. Misliš, da ga najbolj razumeš, da najbolj veš, kaj je zanj dobro... Tudi jaz sem velikokrat taka. Pa se jezim včasih, ker ga mož bolj "šlampasto obleče", kaj narobe reče, naredi... pa če se zamislim, je res brezveze, da se toliko sekiramo. Otrok ne bo umrl, če ima zelene hlače in roza majčko, pa tudi če se polije in popaca, ga ni treba kar letet umit...itd.

Zato je mogoče tudi moškim lažje, ker se ne sekirajo toliko kot me, otroci pa tudi nimajo radi, da jim kdo kar naprej diha za ovratnik. Z leti čedalje manj.

Poleg tega smo utrujene od monotonosti, enih in istih gospodinjskih opravil, od tega, da otroku 100 x rečeš isto stvar ... očka pa pride iz službe in mu včasih prav paše, da se poigra z otrokom brez prepovedi in se zdivja ... me pa smo vse tečne, z rokami do tal, z utrujenim izrazom na obrazu... Normalno, da bo šel otrok raje k atiju.

Po moje je res najbolje delati predvsem na sebi. Znati si vzeti več časa zase in se začet cenit. Samo res je lahko govorit, v praksi moram tudi sama še dosti naredit na tem.

Upam, da se je ljubilo komu tole brat.

Srečno!


_____________________________

LANI: - 18 KG

LETOS: ????

Ja jaz sem prebrala in ugotovila isto kot ti, meni več pomeni biti z malo kot pa iti ven, kot mož, pol je njenu fino jaz pa sem besna nase in nanj. kolkokrat rečem zvečer bom šla laufat al se vozit s kolesom pol pa pride mala mami pride grema ajat jaz te mam tak rada in se omehčam, pol pa tak prej zaspim kot ona, ampak si rečem naj ji bo še prehitro bo zrasla bom pač pol imela čas zase. spet isto jaz se ji podredim ona tega ne ve in ne razume je premala.bom od zdaj naprej probala bit bolj odločna če mi bo ratal in bom si tudi jaz odtrgala kakšno urco samo zase in probala odmislit da sem mama in se sprostit.

jana

se popolnoma strinjam!

Hmm, o tej trditvi sem jaz razmišljala podobno, dokler....nisem ugotovila, da ni čisto tako. Otrok npr. je lačen in mora jest. Tuli, dere se...moraš naredit flašo ali pa mu dati večerjo. Ne moreš čakat še tri ure, razen če je otrok star 10 let. In z ogromno OBVEZNOSTMI je tako. Moškega ni, ker je šel na pivo ali klepetat. On je poskrbel zase. Tebi ni dal možnosti, da bi si ti vzela čas zase, ker si je enostavno vzel čas zase in te postavi pred dejstvo, da se njemu ne ljubi, ker je utrujen in mora poskrbet zase (iti na pivo, klepetat, športat, karkoli že...). Ti si pa v tem primeru PRISILJENA naredit sama, ker otrok terja tisto TAKOJ.
Torej razlika je v tem, da si moški vzame svoje hobije kot nekaj, do česar je upravičen, ženske moramo pa prosit in si izborit tisto kavo s frendico, ap rezervirat termin ne vem koliko prej. Ne ne, nismo enakopravni, nikakor ne. Moški so precej bolj ego, kot smo mi, to je dejstvo. Nagnjeni so k temu, da poskrbijo zase - najprej. Potem, če imajo voljo, pa še kaj naredijo. No, seveda obstaja še drug tip moškega, z velikim občutkom odgovornosti, ki veliko naredijo, vendar so taki večinoma zelo sitni in hočejo od žene še 4x toliko da naredi kot tisti moški, ki si vzamejo čas zase. Tako zelo posplošeno sem napisala, ne se obešat na malenkosti, seveda obstaja še kaka srednja varianta. Ampak ne moremo zanikat dejstva, da smo različni in da ženske v marsikaterem primeru nimamo izbire, smo prisiljene v nekaj, predvsem naredit nujne reči, mnogo nujnih reči, ki nas izčrpajo, dokler so otroci mali, ker moških enostavno ni blizu tisti hip.


Še odgovor na Tjazyjev post. MOgoče se je malce nerodno izrazil. Ne maramo tistih reči, ki jih pri sebi sovražimo. Če razložim še drugače. Jaz ne maram npr. ignorance na ljudeh. Pri meni jo boste težko zasledili, ker je ne zmorem, celo sovražim jo na trenutke. Vendar...ne moremo zanikat, da smo mi vsi skupeh vseh lastnosti. Se pravi jaz ne maram ignorance - na sebi - zato je ne dajem naprej, čeprav jo prav gotovo nekje v skritem kotičku sebe premorem. Ko bom sprejela ignoranta v sebi, me le ta ne bo več motil.

Ali drug primer. Ne maram ega, nisem trmasta in egizma ne prenesem - na sebi - to mi je odraz primitivnosti ljudi. Zato se jaz nikoli ne vedem egoistično, imam probleme s tem in to hude, kadar bi morala biti taka.  Ha, ha...a štekaš?? Ko bom sprejela egoista v sebi, mi egioisti ne bodo več delali nobenih problemov. Zato jih polno srečujem, da me bodo naučili sprejemat to drugačnost.
Seveda te včasih motijo tudi reči, ki jih pri sebi ne maraš, pa si jih želiš spremeniti - in veš da te lastnosti imaš. Mene npr. včasih moti kolerična reakcija kolerikov, pa sama enako včasih delam.

Enako je s tabo. Tvoj je različen, da te bo naučil sprejemat drugačnost v sebi - tisto, česar je najmanj v tebi. Jaz te sicer čisto razumem,da ti gre na živce, če te tvoj vedno poklopi, pa otroku daje potuho, kadar ni treba. Mene bi to tudi zelo motilo. Ampak....imam občutek, da to ni vse, kar te moti pri njem, sicer ga ne bi imela za velikega egoista in ne bi sovražila vseh moških. MOra biti še kaj več narobe v vajinem odnosu.

Anonimna, mogoče so to prava čustva, mogoče pa je to le prehodno obdobje, ki je posledica preobremenjenosti, hitrega tempa in zanemarjanja samega sebe (ne mislim vizualno ampak glede časa, ki bi ga morala posvetiti sebi in želja, ki jih moraš včasih izpolniti tudi sebi, ne le drugim). Vsekakor bi se najprej izplačalo lotiti tega vprašanja.

Če imate priložnost za teden dni sproščenega dopusta, kjer ti ne bo potrebno trikrat na dan kuhati, venomer pospravljati in kjer bo tudi vajin sonček mogoče lahko zvečer malo dlje pokonci, potem si ga privoščite. Prepustite se toku dogodkov. Če situacija po takšnem dopustu ne bo nič boljša, potem so tvoja čustva do partnerja prava. V nasprotnem primeru pa gre le za prehodno obdobje in v tem primeru se splača poskusiti s kakšnim svetovanjem ali pa z veliko pogovori med vama.

Če ne morete na dopust pa si poskusita vsaj vzeti teden dni dopusta. Privoščite si kakšen dan kosilo v lokalu, razbremenite se skratka. Teden dni dopusta pa takšna zveza, katere plod je tudi otroček, že zasluži. Še toliko bolj, ker bi si verjetno vsak izmed vas treh zaslužil, da izve kakšno je resnično stanje v tej družinici.

Veliko sreče!

se pravi ti se kregaš na malo, mož se krega nate...

otroci si izberejo enega starša ki jim je ljubši in tudi če ni 'potuhe' je vsaj na začetjku en starš glavni, in sploh ne moreš tega spremeniti

in ja tole je vzgoja, vsako leto drugačna in otroci izkoristijo vsako slabo lastnost partnerjev.

malo manj se sekiraj za malenkosti in pogovorita se s partnerjem, kakšen skupni dan bi najbrž tudi pomagal



_____________________________

iz malega zraste veliko

Karmen je zelo lepo napisala.Mislim,da v njenem odgovoru najdeš to kar ti oziroma vidva zdaj doživljata.Rabita le nekaj časa za sebe,da se zopet najdeta.Verjemi,da to kar ti (in mož) sedaj občutiš je občutila marsikatera od nas.Posebno še takrat,ko je prisotna pretirana navezanost moža na najegovo mamo.Vse to sem tudi jaz dala skozi.Toda,nekako sma premagala vse težave in danes po 33 letih zakona mi ni žal.Srečna sva.Srečna,da imava 3 krasne otroke,srečo dopoljnjujejo še vnukeci. Res,poznaš moža.Če je drugač dober mož in očka ,se splača potrudit.Pa čim manj godrnjanja in vpitja.Kadar te otrok ne uboga in te prime,da bi vpila, se ugrizni v jezik in se pomiri.Ne vpij!!!!" Raje idi do moža,se usedi k njemu in mu z lepo mirnim tonom reci "ati prosim pogovori se s sončkom,mene (to in to )ne uboga.In če nebo uspelo prvič,bo drugič ali tretjič,dokler bo skapiral,da  ti več ne vpiješ.Ostani mirna. Res ti želim,da ti uspe ,ker takrat bo tudi minilo "sovraštvo" do moža.

< Sporočilo je popravil mama54 -- 26.7.2006 20:52:14 >

_____________________________

Ne sanjaj svojih sanj, temveč jih živi!

včasih zvečer ko grem spat in premlevam stvari in se vprašam kaj je z nama narobe zakaj sem ga začela sovražit se mi zdi da poznam odgovor. še prej ko sva bila sama je bila zanj mama glavna vedno je imela vse prav, zdaj po rojstvu pa še tolko bolj. moja tašča je zmaj vse naredi kontra za otroka kot rečem jaz in mož ji seveda da prav, ker kao ona je spravla gor tolko otrok in ve več od mene, počasi se mi zdi da postaja mož isti karakter kot tašča ki mi nikoli ni bila všeč, se pač sprijazniš, da ko se zeniš dobiš celo partnerjevo sorodstvo v paketu tako tudi taščo.

Kot bi brala svoj življenjepis.

Nisem čisto vsega prebrala, vendar ti svetujem, da enkrat dajta malo v varstvo in se sama odkrito pogovorita o vajinem odnosu (pred in po rojstvu) ter o vašem odnosu. Če bosta našla kompromis, ga poskusita uresničit, če pa ne gre, potem pa nista za skupaj.


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Žalostno, da nekateri tako manipulirajo z otroki. Kot vedno - največje žrtve butastih staršev so otroci. Otroci se pač učijo od staršev. In tvoj mož uči hčerko, da so ženske ničvredne. Praktično jo uči jo "sovražiti" samo sebe. Da kak mačo tako uči fanta še nekako (čeprav težko) razumem. Da pa mož tako uči hčerko je pa bolano. In seveda: ti mu pri vsem skupaj držiš svečo. Ker se ne postaviš zase!

d.

No, javlja se anonimka 2.
Skoraj tak si napisala kot bi jaz z to razliko, da jaz moža ne sovražim ter si želim, da bi se razumela ter imela lepo. Tudi on misli, da ve boljše kako in kaj pri otroku, da mu vse dovoli, nikoli postavi meje, tisto kar se zmenima, da otrok ne sme, se na koncu držim samo jaz. Res je, da je otrok star komaj dobro leto, a se že sedaj toliko prekregama okrog vzgoje, da me je prev strah kaj šele bo. Govori mi kdaj mu naj dam za pit, kdaj za jest, kak ga naj oblečem,... Najbolj grozno pa mi je, ker to dela tudi pred drugimi in izpadem kot da sem totalno nesposobna. Pravi mi, da se samo derem na otroka, pa sploh ni res, ampak samo včasih povzdignem glas, ko mu kaj že rečem stokrat. Včasih bi najraje spokala in šla, pa vendar ga imam rada in otroku ne bi rada vzela čudovitega očeta.
Otrok me sicer ima rad, a se mi zdi, da že sedaj vidi pri kom lahko več dela in zato gre vedno raje k njemu. Sedaj sva prišla celo tako daleč, da se mi že zdi, da tekmujeva za to kateremu bo raje šel in mu zato pustim stvari, ki jih drugače ne bi. Vem, da ni prav, a nočem bit jaz tisti zmaj, ki vedno pravi ne to.
Grozno je ! Zdi se mi, da sem na celi črti pogrnila kot mati in včasih se mi zdi, da me moj otrok sploh ne jemlje kot mamo. utrujena sem od nenehnega tekmovanja, bitk ter dokazovanja kdo ima prav. Rada bi, da bi otroka vzgojila v dobrega in poštenega človeka, a me je strah, da ga bova čisto pogrešila pri vzgoji.
Kar pa še je najhuje, je to, da na celotno situacijo vpliva še ogromno tašča, ki svojega sineka grozno tišči v ospredje. Ko otroku kaj kupiva, že od daleč govori  glej kaj ti je ATI kupil. Ko pride mož domov, toliko da ne pripravi celo slavje z otrok ter zraven govori glej kdo je prišo. Še bi lahko naštevala, v glavnem non stop govori otroku ( in drugim ) kaj vse ON naredi za otroka. Na mene se vedno pozabi. Iz njenih ust slišim samo kritiko in zadnje čase me kritizira direkt otroku kar me ubija. Na žalost pa nisem tak karakter, da bi karkoli rekla, saj se bojim, da bi se skregali, poleg tega pa je tašča tak tip človeka, da z njo ne prideš do konca. Preverjeno !
Zadnjič je mali hotel it vstran od nje, v čisto nasprotno stran od naju ( z možem sva stala skupaj ). No,potem otroka obrne proti nama in reče : idi k atiju, tam si srečen. Ko bi vedel kdo kako je bolelo !
Na žalost najbolj pri tem trpi odnos med mano in otrokom, saj imam občutek, da zgubljam tisto posebno vez z njim ter da me ne mara.
Joj, sem bila dolga, se opravičujem, a sem morala vse to nekomu napisat.
Tebi, draga prva anonimna, pa samo te besede : RAZUMEM TE in čutim s tabo

Zdi se mi, da živite skupaj, ali pa vsaj zelo blizu njegovih staršev ( mame). Če je toliko pod njihovim vplivom, je to lahko precej nerodno. Mož bi se moral zavedati, da ste družina vi trije in da morate držati skupaj. Tudi jaz se včasih ne strinjam z ženinim ukrepom glede vzgoje, in tudi če sem prepričan, da se moti ji to povem šele, ko sva sama. Za tiste, ki se pustijo preveč vplivati od drugih v odnosu do svojega partnerja je bolj zdravo, da živijo na svojem, sicer pride do razpada družine, če se tak ne potegne za partnerja. MIdva z ženo imava moto, da moraš biti tako daleč vstran od staršev, da ne morejo priti na obisk peš, pa boš v dobrih odnosih z njimi.
   Po drugi strani pa imam občutek, da morda le ravnaš napak pri vzgoji - povzdiguješ glas in zahteve postavljaš stokrat. Vsekakor otrok ves čas preizkuša, kje so meje in prav dobro ve kaj si lahko dovoli. Meje se mu mora  postaviti,seveda primerne in razumske,  sicer ti hodi po glavi. Pri majhnih otrocih smo mi prakticirali metodo raztresenja: namesto da vpiješ nanj in mu pridigaš kako in zakaj to ne sme- kar ga še bolj vzpodbudi, da vstraja pri svojem- smo mu rekli: to ne smeš, in ga odnesli vstran ter ga zamotili s čim drugim, da je pozabil, kaj ga je prej mikalo. Vpitje ne sme biti način vzgoje, kot sama ugotavljaš, ne učinkuje.
  Pritožuješ se, da ti prvo leto ni pomagal kaj prida pri otroku! Veliko moških je anti za kaj takega, pa ne zato, ker bi bili zlobni do žensk. Če opazuješ igro otrok, ki še ne vejo kaj je naj bi bilo moško delo in kaj žensko, zlepa ne boš našla fantka, ki bi se igral s punčkami ( igračami), zelo ga pa privlačijo avtomobilčki in podobno, nasprotno pa deklice zelo rade posežejo po punčkah in vozičkih itd. Pa jih ni treba pri tem nič vzpodbujat.  Funkcija očeta se bolj izrazi šele pri malo večjih otrocih, ko že ima kaj početi z njimi( igra, šport). Žal je v večini primerov tako. To, da so hčerke atijeve, je pa čisto naravno. Na atiju se učijo, kako bodo iskale partnerja in ati jim je tudi model, kakšnega partnerja najti. Imam tri hčerke in vem kaj jim pomeni ati.
  In mislim da tudi v komunikaciji z partnerjem tekmujeta, kdo bo preglasil drugega, namesto da bi se poskušala slišati. Morala se bosta začeti pogovarjati, kako rešiti vajino, vezo, če ne  bosta resnično šla narazen. Namesto da iščeta napake in razlike med vama, raje začnita iskati, kaj vaju povezuje. Če je bilo v začetku med vama kaj več, kot samo telesna privlačnost, se spomnita tega in potem se vajino vezo še da rešiti.

Tudi druge so spraševale za recept, kako se ponovno zaljubiti. Prvo kar je, naučiti se morata spoštovati drug drugega in odpuščati. Obstaja ena vaja, ki lahko pomaga premagati porušene odnose v zvezi, s poudarkom, da morata tako želeti oba:

POSLUŠANJE Z LJUBEZNIJO

Začnita tako, da se primeta za roke.
Nato naj partner v nekaj minutah pojasni, kaj ga vznemirja, ti pa tiho poslušaj. med poslušanjem se nasmehni ( z očmi in ustnicami) in občuti, da se ti je omehčalo srce in se napolni s sočutjem. Poskušaj partnerju vliti ljubečo energijo.
Ko partner konča poskusi ponoviti, kar je povedal. Seveda ne dobesedno, le glavne poudarke. Če nisi slišala ali si zapomnila, ga prosi, naj pove še enkrat.
Nato sama povej, kaj te muči. Izogibaj se temu, da bi se zapletla v prepir ali partnerja napadala. Preprosto opiši, kaj te je prizadelo. Pomembno je, da svojo bolečino izraziš, ne da bi se izmikala ali pa napadala partnerja. Govori o tem, kako se počutiš in ne o tem kaj naredil partner. Če bosta drug drugemu pokazala svojo ranljivost, bosta vajini srci bolj odprti in čutila bosta več sočutja.

In pomembnoje, da se čim več dotikata drug drugega. Dotiki nas dobesedno ohranijo v stiku in lahko zmanjšajo razdraženost in jezo, ki jo čutimo do partnerja. Nenehno dotikanje v času težav lahko reši zvezo s partnerjem.

In ko razmišljaš, da bi kar šla; nek moder človek je zapisal: Kamorkoli grem, moram vzeti sebe s seboj in to mi čisto vse pokvari! 
Imaš zelo omajano zaupanje v nasprotni spol.  Boš srečnejša ko boš sama in morda tudi osamljena? Ne trdim, da moraš rešiti zakon za vsako ceno, morda res nista za skupaj, vendar najprej ugotovi, če se še da kaj rešiti. Zvezo je potrebno ves čas graditi in zato si morata prizadevati oba.

Veliko sreče in ponovne ljubezni vam želim!

Firasto

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Mene je 2, 3 mesece po rojstvu otroka vsak drugi dan "motilo" vse na mojem partnerju. Pa ne, da bi bilo z njim res kaj "narobe".
Samo utrujena sem bila, na pol naspana, on pa je bil prvi na dosegu, da je postal dežurni "krivec" za mojo frustracijo.

Pa je tudi to minilo. Hvala bogu, da vsak dan naredi nov (boljši) dan