Jaz sem v SŠ imela bulemijo. Tako kot je ena punca opisala pred mano, res je bila sem prava ekspertka v laganju. Vedno sem bila zdrav in prijeten otrok. Težave z bulemijo so se začele, ko se je oče odselil oz. sta se starša ločila. Če se spomnim nazaj sem preživljala peklenske čase. Trajalo je dolgo (cca 3-4 leta). Danes pri 31 ne pomislim več na bruhanje hrane. Pravzaprav nikoli mi ni bilo do hrane kot take ampak do tistega da sem se po eni strani sama sebe umičevala-mogoče sem imela občutek krivde, da sta šla starša zaradi mene narazen. Ras grozno.

Zdravilo, da sem se pozdravila oz. da nikoli več nisem bruhala je bila ljubezen. Tako, da sem mojemu po tolikem času na skrivaj še danes hvaležna, da me je ozdravil. Čeprav nihče nima pojma kaj se je takrat dogajalo z mano. Bom pa verjetno znala biti bolj previdna pri mojih sončkih.

L.p., T

Ravnokar gledam TV oddajo na RTV SLO 2 ... govorijo o motnjah v prehranjevanju ... je pa ponovitev ... so ravno povedali eno spletno stran, ker bi morda nasla kako informacijo.

www.tosemjaz.net

Sporoci kaj je bilo in kako ste resili oziroma kako resujete.

Lp, Ursa

Pozdravljeni
ponovno se vam oglašam. Pri nas ni nič boljše. Na dopustu sva jo imela pod kontrolo. Punca je jedla ampak sila omejene količine.
Zdaj ima 50 kg in še vedno vztraja na svojem da ni lačna itd....
Ogromno smo se pogovarjali in iz razgovora sva ugotovila, da je problem
lepotne narave in ne kaj drugega.
Pojma nimam kaj naj naredim zdaj.........se vedno vztrajam na pogovoru
predstavila sva ji bolezni in kako usodne so lahko posledice, pa nič,....
pomagajte prosim.....

Potrpežljivost, potrpežljivost, potrpežljivost.
In razumevanje in še več razumevanja.

Kaj pomeni, da je jedla, ampak omejene količine? Ker to je sicer lahko čisto v redu. Kile zaenkrat tudi še niso kritične. Razen če ne namerave še naprej hujšat, ker se še vedno sama sebi zdi predebela.
Jaz sem imela pri 15 letih na 167 cm 48 kil, pa niti nisem bila suha.

RačkaPK mi smo imeli v družini podoben prier. Punca je začela konec OŠ ful hujšati, nič ni hotela jesti itd.
Takrat sta se z mamo vsedli dol in se resno pogovorili. da je to lahko nevarno, da lahko izgubi menstruacijo itd. Nihče je ni silil z jedačo, ampak so se dogovorili, da bo jedla zajtrk (kos kruha z namazom + mleko), da bo kosilala normalno (pač malo manjše količine), in če se bo tega držala lahko za večerjo poje samo sadje.

če bi ji mami takrat ful nasprotvala bi punca začela lagati. In še sedaj je strogo omejene količine, je pa vendarle.
glede na to da pa nisi njena mama...pa bo težko.
kaj pa njena rodna mama pravi na to?

Ja,  tudi njena mati  se strinja s tem, da je vse skupaj šlo malo predaleč.
Kako pa ona rešuje oz. poizkuša reševati problem pa ne vem.
Z moje strani mislim, da sem naredila vse oz. še vedno vztrajam pri tem
da ji je potrebno pomagati.

Enostavno povedano - vidno je izsušena,
sprašujem pa se na koga se lahko obrnemo po pomoč in kdaj
je tista meja, da ne bo prepozno.

Vem, da je tukaj moja vloga stranska, ni mi pa vseeno za punco.

Hvala za odgovore, pozdravček