Sem razmišljala, če bi pisala al ne, ampak se nekje moram skašljat... da bo pol lažje .

Moja tašča je ŽIV OBUP! In moj mož tega kar nekako ne dojame. Je v penziji, brez obveznosti in svoje vnukinje ne pride niti pogledat, kaj šele da bi se kdaj ponudila in kaj pomagala (jo peljala na sprehod, malo merkala). Ves čas kliče moža, kdaj se bomo oglasili pri njej, kdaj bomo prišli in ko gremo z obiska spet vpraša, kdaj bomo prišli (pa nismo še niti šli). Ko pridemo tja, najraje tamalo vzame v naročje in z njo nepremično sedi (z njo se sploh ne pogovarja). Če rečem, da se mala rada plazi in da rabi prostor, me ignorira. In če tamala besno protestira (ker majhen otrok res ne zdrži 1 uro v naročju in jo pogosto občudujem, da je tako pridna), začne moja tašča ugotavljati, da ji nekaj ni dobro , da je razvajena,... Potem meni prekipi, dam malo na tla, da se plazi, igra in raziskuje, tašča pa za njo in jo ves čas nekaj popravlja, jo daje iz položaja za plazenje sedet, ko se vzpenja po sedežni, jo vleče stran (da si ne bo prstkov na nogi polomila ), mala pa protestira, da je joj! In bolj ko govorim, naj jo pusti, bolj vztrajno ji teži ! Z malo ne spregovori, karkoli naredi, se samo dere JOJ!, OPA!, AJS! in zraven jo že premika po svoje, pa čeprav mali sploh ni hudega!
Najhuje je to, da se je ponudila za čuvanje malčice, ko bom šla delat. Po eni strani se ponuja, po drugi strani mi že zdaj teži, da ne ve, kako se bosta rihtali. In ko ji rečem, da naj z malo preživi malo časa, da se navadita druga na drugo, me samo debelo gleda. Naj povem, da nikoli ni bila sama z njo, da nima pojma o tem, kakšne navade ima mala, da se ne zanima za prehrano, za previjanje, da se ji zdi branje pravljic in podobno, brez veze. Ona si čuvanje otroka predstavlja tako, da sedi in popravlja otroka, če je potrebno, vmes mal zakriči, če je kaj 'nevarno', če pa mala joka, je pa itak razvajena. Če smo na obisku, ji na misel ne pride, da bi dala tamali kašen piškot, sadje, karkoli. In tako moram vedno tja nosit malico za tamalo...
No, in moj mož misli, da ona mene razbremeni (čeprav grem z obiska živčna razvalina), da se z veseljem ukvarja s tamalo in da jo bo dobro čuvala. Zdaj pa povejte, kaj naj naredim, ker resno razmišlam o varuški oz. imam prijateljico, ki bi malo lahko čuvala. In kako naj povem možu, da babica ni najboljša varuška, ker ni dovolj, da je samo fizično prisotna...

Jaz na tvojem mestu otročka ziher ne bi pustila pri babici. Niti slučajno. Saj otrok bo čitsto fuč, če ga bo nonstop nekaj popravlja. Pa daj nehi no. Pa to po moje ni normalno. Vsedi se dol z možem, povej kaj te teži in ga prosi, naj te razume. Če imaš drugo možnost za varstvo, to možnost izkoristi.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Jaz bi poiskala drugo varstvo, vsake toliko šla na obisk in taščo tam pač pustila, da dela po svoje in se ugriznila v jezik, pa se ne sekirala preveč. Ne bodi preveč občutljiva. Najslabše je, da ji gledaš pod prste in zraven stalno razmišljaš, kaj dela narobe. Vsak dela po svoje, eni z občutkom, drugi ga imajo manj. Škodiš samo sebi, ker ona se očitno ne bo spremenila... Tamala  ji že sama pokaže, kaj ji ne paše, tako da zaradi tega ni potrebno izgubljat živcev.
Varstvo pa izberi tako, kot misliš da je za tvojega sončka najboljše, tej osebi moraš zaupat, tašči očitno ne.

Ni šans da bi svojga otroka tam pustila!

Resno se pogovori s svojim možem in mu povej vse tako kot si tukej napisala. Sej mnde tud on hoče najboljš za svojga otroka a .

To njegova mama pač ni!

če imaš možnost varstva pri osebi, ki ji bolj zaupaš, jo daj definitivno tja.
Tašča bo že prebolela, še vedno pa lahko kdaj vskoči za kakšno urico, ko bosta to potrebovala.
tašči pa lepo razložita, da je nočeta preveč obremenjevati, ker je varstvo majhnega otroka kar naporna reč, bosta pa z veseljem kdaj pustila otročka tam za kakšno urico v varstvu, bla, bla,...

_____________________________

Bog, daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, daj mi moč, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, da ločim to dvoje.

tašča je pač takšno kot je in bo verjetno tudi ostala. ljudje smo različni in na vzgojo ter čuvanje otroka imamo tudi različne poglede. mogoče ti bi rada pokazala, da  tudi ona zna , pač na svoj način.
daj pazit tistemu, ki mu zaupaš, možu povej, da njej pač ne. nima kaj bit užaljen, razloži mu da  ne moreš sprejet njenega odnosa do .

Vsi bi vse najboljše za svoje otroke, ampak tisti denar, ki ga na mesec pobere vrtec je pa le preveč! Toliko pa otrok tudi ni vreden, kajneda, niti strokovno varstvo, uravnotežena prehrana, družba vrstnikov in tako naprej.

Prvo kot prvo, meni se zdi da imaš ti alergijo na svojo taščo

Druga stvar, v kolikor smatraš, da tašča ne odgovarja tvojemu načinu vzgoje o njej niti ne razmišljaj, vendar bo v zvezi s tem potrebno rešit en drug problem - mož. Razloži mu zakaj smatraš, da njena vzgoja ni v redu za vajinega otroka. Drugače bo frka. Zato si vzami čas in mu lepo razloži kako in kaj. Težko bo, je pa to tvoja dolžnost.

Tvoja tašča pa ima en velik problem s katerim se boš morala sprijaznit. Zelo je hipeprotektivna in se boji da se bo otroku kaj zgodilo. S tem povezana je njena pasivnost in nesigurnost, vzgoja pa usmerjena v prepovedi in ne v spodbudo da otrok reši problem. Ta kombinacija niti slučajno ni dobra za otroka in tudi jaz na tvojem mestu ne bi bil navdušen nad to možnostjo zato ti svetujem, da pri tem kar vztrajaš.

Eni so takšni,drugi drugačni-taka tašča mojega nikoli nebi smela pazit.Povej možu kaj te moti in poišči tako varsstvo ki mu boš zaupala,saj je že itek težko pustiti otroka kjerkoli-razen pri sebi...sploh na začetku ko se komaj uvaja biti brez mamice in če boš ti kazala še odpor do te osebe bo deklica to čutila in se nikoli ne bo počutila sproščeno in fajn pri taki babici...
Z anonimno se glede same cene vrtca zelo strinjam! Če imaš več kot povprečno plačo te olupijo, tako da moji otroci vrtca ne bodo vidli. Ima pa kompetentno varuško in naju z možem da se z njim doma max ukvarjava....žal ali na srečo bo tako moral zdržati tudi do šole... 

Lep pozdrav!

Anonimna jaz te čisto razumem, ker imam jaz iste probleme kot ti. S fantom živiva pri njemu, kjer so tri generacije:praded in prababica(oba že skoraj stara 80 let) in fantova mama, se pravi moja monster-in-law.

Ona je ista "kura". Imam skoraj 18 mesecev starega sinčka,ki je zelo živahten in zelo rad raziskuje stvari. Ko smo pri prababici na kosilu(ob sobotah) ali pa na obisku pri tašči, ga vedno nekdo  popravlja, daje dol s kavča(lahk pade dol, pa čeprav zna sam lepo zadensko splezat dol ), ga skos "polca" pa čeprav sam lepo hodi, pa ne smeš to pa ne smeš ono... za znoret. Pa bolj ko pravim naj ga pustijo pri miru, da naj sam raziskuje, pa tut če se bo sesedel na ritko ali pa  zaletel v mizo(to zanalašč dela ) pa naj...sej parkrat se bo,pol se bo pa nehal ko ga bo bolelo. Se mi zdi da če otrok sam ne spozna posledic, da ga sploh ne izuči(pa da se razumemo,to mislim takrat, ko nastanejo manjše poškodbe npr. kaka buška). Ampak sploh se jim ne da dopovedat, potem ko pa kej rečem, pa povesijo nos in sem najslabša.
Hočejo me pa vedno spravit v nek prepir. Danes npr. se je prababica(se pravi od fanta babica) spravla na mene da zakaj tepem otroka po riti, ker je plezal po ograji (kar dobro ve da ne sme, ker če pade dol se lahko ubije, ker je precej visoko) in da  to ni prav, da kok je bogi... Pismo,kot da bi ga nevem kako pretepala. Ko se mu bo pa enkrat neki nardil, js si bom itak očitala, me bojo pa začel, da nisem pazla na njega in da sem slaba mama.  Rajš ga po ritki, če ne uboga ko mu večkrat rečem ali pa če je kej nevarnega in kar ve da ne sme, kot pa da se pol žrem, zakaj se mu je to in to zgodilo. Nevem no, kaj pa vi mislite? Sem res zarad tega slaba mama in da ne delam prav? Samo dobro hočem mojemu pikecu, ker me res skrbi, da si ne bi kaj naredil  


Tako da se bolj ogibam raznoraznih obiskov in tudi ob sobotah jeva s fantom sama v stanovanju. Edino tako moja mala ritka je,ker drugače mu še med kosilom ne dajo mira in kr drezajo v njega.  Je pa res, da ko sva s  uzuni, vsi prletijo kot lešinarji nad plen in potem se jih več ne rešiš.      Pa sej se skos tolažim, da bo enkrat boljše, samo vprašanje kdaj. Živcev mi gre veliko

Zdaj mi je pa veliko lažje,ko sem to napisala. Se opravičujem ,ker sem vam tako veliko napisala,ampak ni šlo drugače.

biser

Mi imamo pa super babico-varuško.
Moj sinko je pri njej srečen, zadovoljen, v dobrih rokah, jaz ji zaupam  in vem, da je pri njej na varnem.

Ampak je nekaj časa trajalo, da smo prišli do te točke. Tudi jaz sem imela hude težave z mojo taščo, tudi tu na RR sem jamrala, kako je grozna. Kot oseba mi ni najbolj simpatična, in je sigurno ne bi izbrala za mojo prijateljico, ampak je moja tašča, spoštujem jo in sem ji hvaležna, da čuva mojega otroka.

Pa ga ne čuva ona, ker nam je žal denarja za vrtec, kot je zgoraj ena anonimna pisala, ampak zato ker sem mnenja, da lahko ona zdaj bolje zanj poskrbi kot vrtec.

Mislim, da je bistveno pri vsem tem zaupanje. Če osebi, ki naj bi ti čuvala otorka, ne zaupaš in nimaš dobrega občutka, potem ji otroka ne daj. JAz sem lahko v službi popolnoma brez skrbi, ker vem da je sinko v dobrih rokah.