Ja nikoli ne veš...lahko se spet nacrta na vrata čez 10, 15 let...in ti in tvoji otroci....Ej povej možu, pogovorita se. Ti 2 moška sta še vedno pretnja zate.Vesta da si občutljiva, ...

Povej!Če je res tolk zlat se nimaš kaj bat...če ni, boš pač na žalost spoznala še drugo plat, za katero srčno upam, da je nima... in da te bo razumel in podprl

Sem zbrala pogum , sva se z možem po službi vsedla in pogovorila. Njegova začetna reakcija je bila še kr vredu, me je tolažil, rekel, da bova skupaj vse prebrodila,... ko pa sem mu povedala kdo je bil, je brez besed vstal, šel ven iz hiše, se vsedel v avto in ga dve uri ni bilo nikjer, telefon je izklopil, te dve uri sta bili najbolj grozni uri odkar sem poročena z njim.
Po dveh urah se pripelje domov, v solzah pride do mene, me objame, vzame svoj telefon in pokliče mojega posiljevalca. Stala sem tam ko kip, mož mu je takoj ko se je oglasil rekel, da ga noče nikoli več videti in slišati, rekel mu je tudi, naj se spomni kaj se je zgodilo 15 let nazaj, ko sta s sodelavcem peljala neko dijakinjo domov iz službe, pa da sem ta dijakinja jaz. Baje je tip obnemel, v začetku iskal izgovore, češ, da sem jaz hotela in tako naprej, pa mu je moj mož rekel, da glede na to, da sem bila mladoletna, ona dva pa odrasl, tega nebi smela storiti, četudi bi jaz tako hotela (seveda nisem, sem se močno upirala).
Moram vam povedati, da sva se potem pogovarjala še dolgo v noč, moj dragi me čisto razume, bova skupaj odšla k psihiatru, sem pa to noč spala boljše kot vsako noč zadnje pol leta, le zakaj sem toliko časa čakala, da mu povem.
Če nebi moja prijateljica vam napisala na forumu in meni povedala, bi jaz še zdaj trpela, res sem srečna, da sem vas poslušala, HVALA.

Ta trenutek ti res ne preostane drugega kot da mu poves.. Ker tole bo nemogoce, da on njega vabi domov.. ti pa ga moras hinavsko gledat..

Zivljenje te hoce prisilit, da resis to zadevo, ker drugace se ne bi tkole organiziralo..

A ves kaj bi storil jaz na tvojem mestu.. ?!

V kolikor ne bi imel dovolj notranje moci.. bi si jo najprej nabral.. in toliko bi je zbral ,da na dan obiska poskrbel za to, da bi sel jaz odpreti vrata in na vratih bi mu stisnil roke in sepnil.. "Dobrodosel posiljevalec" poskrbel bi, da bi se on spomnil tega dogodka.. in potem bi samo se opazoval, kako bi tip svical na obisku... In med pogovorom, bi poskrbel, da bi vsake toliko malo pripomnil, da imam nekaj pomembnega za povedat.. in se smejal, kako bi tip vedno bolj svical.
Verjetno bi se mu zacelo muditi.. in mogoce bi se celo odlocil, da tole povem pred obema.. odvisno od situacije..

Vem, da se tebi zdja to zdi nekoli tezko.. ker se imas 15 let za zrtev.. ampak sploh ni tezko. Ce si 15 let zmores lagati.. potem bos tudi 5 minut resnice zmogla, da si poves, da nisi ti kriva.. (kot pravi Radha) in ko nimas vec obcutka krivde.. takrat bo vse mnogo bolj preprosto.
In ta krivda pride, vecji del iz tega, da druzba ta dogodek vedno tko napihuje.. kot tko zlo tragicen in potem se tebi zdi se toliko bolj tezaven, kot je v resnici..

Mogoce bi bilo bolje, ce bi na to gledala malo drugace..

Aha.. prepozno videl tole.. tko da je tisto zgoraj brezpredmetno..

Drugace pa  Zdaj mogoce celo psihiater ne bo vec potreben..

Tjazi, res dobra ideja...tole z obiskom in namigovanjem  Samo najbrž bi bilo težje njej, ki je v tem , kot tebi ali meni, ki tega ne poznava.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Bravo anonimna!!!!

Nardila si korak, katerega si se bala. Prepricana sem, da se ti je sedaj odvalila skala iz srca. Mogoce sedaj nadaljnih korakov niti ne bos potrebovala.. Bos videla s casoma.. Ponavadi je dovolj, da se nekomu zaupamo. Vesela sem zate, da si se koncno odprla in da ti moz stoji ob strani..

Srecno se naprej.

ČESTITAM TI ZA TVOJ POGUM, VOLJO IN ZA ČUDOVITEGA MOŽA. Vem, da bosta skupaj rešila to travmo. ŽELIM VAMA VSE NAJ. RES VEEELIIIKOOO SREČE IN LJUBEZNI TI ŽELIM.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Draga Anonimna, sama ji boš težko pomagala. Napoti jo k dobremu psihologu oz. psihiatru, naj se zaupa svojemu dragemu, to bo morala rešiti in se naučiti spopasti s svojimi strahovi, ker drugače jo bo to preganjalo celo življenje. Naj čimveč govori o tem, ker ji bo potem lažje, ko bremena ne bo nosila sama. V kolikor bo odlašala, se bo vse skupaj spremenilo v depresijo, negotovost, strah pred spolnostjo in moškimi pa bo lako naraščal.

Veliko sreče tvoji prijateljici.

No, zdaj sem pa še vse prebrala. Anonimna čestitke za moč, ki si jo našla, da si se končno osvobodila bremena in povedala, tudi možu.
Res, je prvo, kar moraš storiti je, si priznati, da ti nisi kriva, za to kar se ti je zgodilo. Ni bila kriva tvoja neiskušenost, mladost in naivnost. Ti nisi nikakor pripomogla k temu kar se je zgodilo, že dejstvo, da si se upirala, pove, da tega nisi hotela. Kriva sta bila le onadva, ki sta vse skupaj spremenila v nekaj najbolj groznega. Krivda je samo njuna.
Nikakor ne moreta zvaliti krivde nate. Nisi ju nikakor zapeljevala, nisi jima ničesar dovolila in v ničesar podobnega privolila. Kriva sta onadva in njune bolane misli oz. osebnosti.
Čestitke, za tako dobrega moža. Vidiš, stal ti bo ob strani in pomagal pri reševanju problemov, ki so se nabirali v tvoji podzavesti, vse do danes.

Še enkrat veliko sreče pri reševanju vseh problemov. Pa res obišči - ta psihiatra.

HVALA še enkrat vsem, za lepe besede, pomagajo, še kako pomagajo.
Da bi pa na veliko govorila o tem, mislim, da še nisem pripravljena, sem zbrala ogromno poguma, da sem povedala najprej prijateljici, potem pa še mojemu zlatemu možu. Lažje mi je o tem pisati na tem forumu, ker me ne poznate. Z možem pa sva se tudi dogovorila, da bova zaenkrat obdržale vse za sebe, vem, da bi moje starše zlomilo, da bi kaj takšnega izvedeli in ne vem kaj bi ostali sorodniki rekli na to, pa najina otroka,...
Se pa veliko boljše počutim kot sem se, res je grozen občutek, ko nosiš sam breme tako dolgo.
Upam, da je tip dobro premislil, kaj mi je storil, oz. kaj sta mi storila, ima namreč hči staro toliko, kot sem bila jaz tedaj.
Še nekrat hvala vam