Ravnokar sem dobila en mail, ki ga je baje napisala Vita Mavrič:
Miklavž je minil in včeraj sem se naposlušala zgodbic o tem, kaj vse
so dobili Gašperjevi sošolci in sošolke za darila. Povem vam, to je
manjši obup! Kakšne čokolade, rožiči ali mandarine! Tekmovalnost in
socialne razlike med njimi, pa več kot očitne. Računalniške igrice,
game-boyi, mobilni telefoni, razne divje igrače in podobne norosti
... Z vsem tem, si danes lahko fant kupi svoj prostor in status v
razredu, sicer je iz družbe prav kmalu izločen. Ampak, tako pač je.
Čas, ne moremo zavrteti več nazaj.
Za zdaj, je Gašper (na srečo) še zelo skromen. Kljub temu, zelo
pozorno in veliko časa namenjam ravno pogovorom, na to temo. Žal,
materialne dobrine niso edine, s katerimi se obmetavajo?! Eden od
pomembnejših dejavnikov je zunanji videz. In to ne samo med dekleti,
ampak celo pri fantih! Včeraj sem v šali, odklonila povabilo v
slaščičarno z razlogom, da je že čas, da izgubim tistih nekaj
kilogramov viška, saj je pred vrati koncert v Cankarjevem domu, pa
oddaja pri Mariu in podobno. Povsem resno, se je pridružil moji
teoriji tudi sam in mi zatrdil, da mora shujšati tudi on.
Prosim? Pa, saj je še na pol dojenček, star je sedem let? O čem, pa
govori? On, pa mi je mirno še enkrat zatrdil, da res noče biti nikoli debel
(čeprav je suh kot preklja), ker se iz debelih otrok vsi norčujejo.
Takoj sem pozabila na koncert, na obleke Alana Hranitelja v katere
bom morala zlesti v Cankarjevem domu, Maria, oder, fotografiranja in
podobne nečimrnosti in takoj, ampak takoj odpeljala otroka v
slaščičarno in obema naročila najini najljubši torti! Nič mu ni bilo
jasno, všeč mu je bilo pa vendarle. Rekel je:<Mami, a nisi rekla, da
moraš shujšati?< Jaz, pa sem namesto zgodbe o dieti, začela Gašperju
pripovedovati zgodbo, ki me spremlja že vse življenje in mi še vedno
leži kot kamen na srcu.
Kot otrok, nisem obiskovala vrtca. Živela sem v majhnem mestu, vse
otroke iz mojega dvorišča pa so v glavnem čuvale babice oziroma
stare mame, kot smo jih klicali na Štajerskem. To je bilo nekako
povsem samoumevno. Ker sem živela v samem centru mesta, sem bila
pravi otrok ulice, ki pa takrat še niso bile tako nevarne kot danes.
Zjutraj so nas male podivjane kozličke spustili na dvorišče in do
večera z nami niso imeli nikakršnih skrbi.
Sama ne vem kako, ampak resnično smo se znali igrati. Moje otroštvo je
bilo kratko, a zelo pestro in brezskrbno. S prijatelji smo si bili
enaki v vsem in tudi delili smo si vse med seboj. Nihče od nas ni
vedel za bogastvo in ga tako tudi ni pogrešal. O šoli se sploh nismo
pogovarjali, kaj šele, da bi o njej razmišljali. Niti nas nanjo
(tako kot to počnemo starši danes) nihče ni prav posebej
pripravljal. Bili smo vrženi v vodo, iz katere je bilo pač potrebno
splavati. Nekega dne so mi doma enostavno oznanili naj uživam,
dokler še lahko, kajti jeseni grem v šolo. Ko pa sem odšla v šolo,
se je zame zares prav vse spremenilo. Odnosi z vrstniki so bili
drugačni kot sem jih bila vajena na domačem dvorišču. Med drugim, je
takrat v šolah vladala še precej huda disciplina. Učiteljic (takrat
še tovarišic) smo se bali kot hudič križa. Ena izmed njih, je bila
pravi strah in trepet razreda. Za vsako najmanjšo napako me je
povlekla za lase, če smo bili nemirni, je z metrom (ki je bil bolj
podoben palici kot nečemu, kar služi za učenje) udarila po mizi tako
močno, da nas je streslo od strahu.
Za kazen, nas je moralno poniževala, s pošiljanjem v kot in še bi lahko
naštevala! Otroštvo je v hipu izgubilo sijaj, umetnik v meni pa je
kmalu poiskal stik s statusno izločenimi iz družbe. Postali so moji
najboljši prijatelji. Malo zaradi uporništva, malo zaradi mirovnika,
ki je tlel v meni, malo pa zaradi tega, ker so me od nekdaj zanimali
ljudje in nikoli površna in splošna merila o njih. Moja najboljša
prijateljica je bila deklica iz zelo siromašne in mnogoštevilne
družine. Borila se je s prekomerno težo in je bila zaradi tega že od
prvega dne tarča zasmehovanja.
Kadarkoli sem stopila v njihov dom, so jedli žgance. Žgance za
zajtrk, žgance za kosilo, žgance za malico in še za večerjo. Na
petek in Svetek!Takrat smo si malico v šolo nosili še sami. Nekateri so imeli s
seboj jabolko, drugi kakšen kos domačega peciva ali jogurt. Le moja
ljuba prijateljica ni imela nikoli ničesar, zato sem svojo malico
vedno delila z njo. Nekaj otrok iz bolj pomembnih družin pa je
velikokrat malicalo celo sendvič. In to ne običajen, ali doma
pripravljen sendvič, temveč poseben sendvič, na katerem je bilo za
vzorec francoske solate, nekaj okrasne zelenjave in košček pršuta.
Razkošje! Sendvič, kupljen v specializirani delikatesi (takrat edini
v mestu), v katero moja prijateljica sploh še nikoli ni vstopila.
Bilo pa ji je v največje veselje opazovati njeno izložbo. Naslednji
dan, mi je pripovedovala, kako je sanjala same sendviče okoli sebe.
Temu sva se še velikokrat od srca nasmejali. Res sem jo imela rada.
Bližale so se še ene od počitnic. V šoli je vladalo neko nepisano pravilo, da se mora
učiteljicam na zadnji dan pouka prinesti darilo. In kot po navadi,
smo se tudi tokrat, z darili vred zvrstili pred Njo! Najbolj
nepriljubljeno med vsemi, veseli, da smo se je rešili za vedno! Darila je odvijala kar pred nami, da se
je takoj videlo, kdo od naših staršev ima več pod palcem in kdo se
zna najbolje prilizovati. V celem šolskem letu ni bila z nami tako
prijazna in nasmejana, kot na ta dan. Tedaj, pa se je zgodilo nekaj,
kar je naredilo konec mojemu brezskrbnemu otroštvu. Ko smo se že vsi
zvrstili pred učiteljico, je tiho in nadvse plaho vstala od mize
moja prijateljica. Stopila je do učiteljice in ji z nekim svečanim
mirom v njej sami, z drhtečimi rokami in sijočimi očmi predala nekaj
malega, zavitega v bel papir? V razredu je nastala grobna tišina.
Namesto, da bi molčala, je učiteljica ponovno začela gruliti kako
res ne bi bilo treba in oh in sploh, ko pa je končno odvila darilo,
je v trenutku planila v neustavljiv krohot, takoj za njo pa tudi ves
razred. Bil je sendvič. Najbolj imeniten med imenitnimi.Zanjo, najbolj dragoceno
darilo tega sveta. Stala je tam ... Brez besed, bleda in majhna,
ponižana in nerazumljena. Niti jokala ni.
Samo strmela je nekam v prazno. Bila je kot angel, ki so mu polomili
krila. Želela sem si, da bi ne bilo res, da bi lahko zavrtela čas nazaj, ko
je bila samo še ulica, želela sem si, da me ne bi bilo na svetu. Ko
smo se jeseni otroci vrnili v šolo, smo se vsi po vrsti pretvarjali
kot, da se pred tem ni nič zgodilo. Družili sva se še naprej.
Postala je ena najboljših učenk v razredu. Nihče ji ni bil enak.
Učitelji so jo odkrito občudovali. Imela je vse tiste vrline, ki jih
ne moreš kupiti z denarjem ali z zunanjim videzom.
Vsi so se čudili lahkosti, s katero je premagovala še tako zahtevne
ovire. Bila je moj tihi vzor. Čeprav sem vedela, da je v resnici bes ni nikoli več zapustil, mi je
njena borba dajala občutek, da je svet premagljiv. Vsi ostali smo se
morali še naučiti plavanja med čermi, ona pa je po tej zares gorki
izkušnji postala čez noč nezlomljiva. A, samo na videz. Kasneje sta
se najini poti razšli in po mnogih letih, me je nekega večera, na cesti v Ljubljani ustavilo
dekle, ki ga nisem poznala.
Bila je ona. Povsem nerazpoznavna. Lepa, mlada bodoča zdravnica,
manekenske postave. Uspelo ji je doseči nemogoče. Izbrala si je
študij, o katerem je sanjala in premagala je celo kilograme. Nekaj,
kar si je zastavila za končni cilj, je dejala. Pogovarjali sva se
dolgo. O vsem mogočem, le tistega dogodka nisva omenili. Angel v
njej, je nekako zamrl, bila je siva v obraz, na njej bi prepoznala
le njen (od tistega dne dalje) zamaknjen pogled.
Mislim, da sta tistega dne v njej zamrla tudi smeh in zanimanje za
življenje. Mislim, da se je smrti bala manj, kot življenja samega.
Mislim, da od tistega dne dalje ni nikogar več pogledala naravnost v oči.
Niti sebe ne, kot se je izkazalo kasneje. Žal usodno. Po več letnem
boju z anoreksijo, ji je kmalu po najinem srečanju odpovedalo srce.
Gašperju, seveda nisem povedala konca zgodbe, saj bi ga s tem preveč
obremenila. Zgodba se ga je kljub temu zelo dotaknila in dala misliti tudi
njemu. O drugačnosti, ki ni sramotna. O tem, da ni pomembno, od kod
prihajaš, temveč kam boš prišel. O solzah, ki so nujne in jih moramo
izjokati. O željah, o ciljih. O nepomembnem zunanjem videzu. O tem,
da smo vsi, prav vsi samo ljudje, ne glede na to kaj imamo oziroma
nimamo. In da je človek v nas, edini pomemben. Vse ostalo sta napuh,
nečimrnost in v prazno izgubljen čas, ki se nikoli ne povrne. Moj
etno koncert v Cankarjevem domu, z odvečnimi kilogrami vred,
šansoni, gledališče, igrače Gašperjevih sošolcev, njihova modna
oblačila, zunanji videz, imetje in podobne neumnosti, pa popoln
balast!