Pozdravljene!
Mene pa zanima, kdaj ste se začeli odločati za drugega otroka? Naš bo januarja tri, pa sem začela razmišljat, da bi imela še enega (še raje eno ). Smo danes hodili malo po trgovinah in kar nisem mogla odtrgat oči od teh luštkanih stvari, ki jih imajo za dojenčke. Bi full imela še eno . Me je pa strah, ne tega, kako bo Leon reagiral, pač pa me je strah moje reakcije. Se bojim, da bi poterm Leonu posvečala premalo pozornosti, ker konec koncev je zdaj on center naše hiše. Ste se ve tudi borile s takšnimi strahovi, ali sem jaz malo čudna? Kako ste reagirale potem, ko ste rodile drugega  ?
Hvala za vaše odgovore, Nataša

To, kako bo reagiral prvi otrok, moraš kar odmisliti. In vedi, da ga ne boš za čisto nič prikrajšala. Pa še vesel bo, če bo dobil bratca ali sestrico, zato hitro v akcijo .

Pri nama tudi vsake toliko časa nanese pogovor o še enem dojenčitu, vendar pa imamo bolj prostorsko stisko.

No, v bistvu bi zdaj sama sebi lahko tudi odgovorila, kot sem tebi  (da naj to odmislim).

Vi'š, na prostor pa jaz nisem niti pomislila  . Ga je tudi pri nas bolj malo. Pa mislim, da bi se to dalo nekak uredit, ko bi prišlo tako daleč. Ja, jaz res upam, da ga ne bi za nič prikrajšala. Saj si pravim, da ne bi bila edina z dvema. Pa vendar me malce skrbi. Za Leona sem pa itak razmišljala, da bi v primeru zanositve imela  prelepih mesecev časa, da bi ga pripravila. Vedno večji bo, pa vedno več bo razumel. Upam 

Pri nas je razlika ca 3,5 leta. Bi bila najbrž manjša, pa sem se zdravila na ščitnici in je bilo teba počakati. 

Jaz o tem, kar sprašuješ nisem nikoli razmišljala. Vedela sem, da dva otroka ne moreš imeti enako rad, ker se to ne more meriti, vsaj ne tako, kot si mi to predstavljamo. Tudi vsak otrok je drugačna osebnost, ki jo tudi ti, kot mama drugače dojemaš. Torej tu ne gre za bolj ali manj imet rad, temveč govorimo o različnosti dojemanja posameznega otroka.

V bistvu je, pa dejstvo, da imamo starši svoje otroke radi BREZPOGOJNO. Vse ostalo pa se prilagaja danim situacijam.Enako je tudi z ukvarjanjem. Včasij je eden v "prednosti", drugič pa drugi.


Ti samo pogumno v akcijo za eno pupo.....

Sem v bistvu res prav smešna, s čim se obremenjujem, ne? Pa ne morem pomagat. Na nek način vem, da bi imela oba brezpogojno rada. Samo kaj, ko zdaj tega enega LJUBIM!! Saj vem, rekle boste, da je ljubezen brezpogojna in brezmejna. Pa še kako res je. Pa je človek res zmožen deliti ljubezen z dvema ali večimi, ki mu zrastejo pod srcem, kajne? SEVEDA! To je to!! 

vidiš, jaz pa sem čisto drugače razmišljala (oz. še vedno tako razmišljam)...meni se zdi boljša večja razlika, tako za otroka, kot zame...naša je bila "glavna" 7 celih let...7 let sem posvetila samo njej, do 2. razreda...zdaj se mi zdi dovolj samostojna in me ne potrebuje več 24 ur na dan, vsaj ne na tak način, kot me je pri 3., 4. letih...zato je bil to nekako pravi čas za drugega  zdaj se lahko več posvetim njemu (prej bi se še ves ta čas delil na 2)...kaj jaz vem, meni se zdi, da te tako majhen otrok potrebuje 100% in jaz sem si vedno govorila, da je ne mislim za nič prikrajšat zaradi še enega malčka pri hiši (že zdaj se to večkrat zgodi, ampak dobro, da ji lahko dopovem kaj in kako, ona pa vse to razume in mi pomaga, kolikor želi)...čez 5 let bomo verjetno začeli razmišljat o še enem članu, prej sigurno ne

_____________________________

yeah, thats me ;)

No, nekako tako razmišljam sama. Po drugi strani pa bi rada, da je razlika manjša, tam nekje do štirih let. Sama imam 12 let starejšega brata in je tako, kot da ga ne bi imela. Šele zadnjih deset let sva se nekako zbližala. Zaradi tega sem si vedno govorila, da pri mojih otrocih ne bo tako velike razlike v letih. Zdaj pa me je strah  .

Pri nas je razlika podobno kot pri Marogici 3 leta 4 mesece. Če bi se še enkrat odločala, bi se popolnoma enako. V našem primeru je to idealna razlika v letih. Starejši otrok ni prikrajšan, kvečjemu obogaten. Res ne posvečava enako pozornosti starejši kot prej, konec koncev je čas omejen in razdeljen med dva. A sta dva otroka, ki rasteta skupaj in si delita izkušnje. Res je starejša občasno ljubosumna, puli igrače bratcu, ipd., po drugi strani pa je ljubosumna na vsakogar, ki se mu hoče približati. Mali jo pa itak neizmerno občuduje. Za naju je seveda malo bolj naporno vse skupaj, zabavno in pestro. Nataša k kar pogumno, lepo je imeti brate in sestre, tudi ko si starejši. Greš lahko vsaj kam na obisk in tvoji otroci se lahko igrajo z bratrančki in sestričnami.


_____________________________

Never Ever Give Up!

te popolnoma razumem, mene je najbolj skrbela Anina reakcije in sem bila prijetno presenečena. Ana svojo sestrico obožuje. Julija je pa tista, ki je ljubosumna in se ful krega, če kdo crklja Ano,nje pa ne in to že pri 10 mesecih.

Zdaj vidim, da je bilo kar dobro, da je ta druga tako hitro prišla, ker je bila Ana tudi naš center. Načrtovana je pa bila  Julija kakšne dve leti kasneje, zato sem rabila ene tri tedna, da sem res dojela to nosečnost.

Zdaj pa premišljuje  tretjem , samo ta naj bi bil pa res čez ene 5 do 6 let.

Še nekaj, problem je res pri igračah, ker Ana še vedno ne mara posojati svojih, je pa Juliji podarila eno svojo punčko in Julija jo stalno vlači naokoli.

< Sporočilo je popravil Olivija -- 23.9.2006 0:00:56 >

Midva sva se pogovarjala, da bova imela majhno razliko, ker sem jaz zaradi nosečnosti ostala brez službe. In so se najine besede pozlatile  - jaz sem takoj zanosila. Tako imamo med 1. in 2. 16 mesecev razlike. Ker pa sem si vedno želela 3 otroke, sva po 7 letih dobila še eno štručko. Mogoče se res ne posvetiš obema dovolj, če je manjša razlika, a meni se je zdelo, kot, da imam dvojčka. Se pa z leti, ko sta vedno večja, vedno več in vedno raje skupaj igrata.
V mali in veliki razliki so prednosti in slabosti, tako, da sama presodi, kaj se ti zdi bolje.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Super ste, punce. Hvala za odgovore. Mislim sicer, da še bomo malo razmislili, vsekakor pa se je moje razmišljanje obrnilo na pozitivno in sem ZA  !

Evo, nataša k, mene isto mori... Ampak, zdaj je, kar je. Čez slaba 2 meseca pričakujemo drugo deklico, razlike bo malo manj kot 3 leta.

Ta velika hčerka se veseli sestrice, zaenkrat v teoriji vse kaže super, bomo pa videli, kako bo v praksi. Trenutno rešujemo prostorski problem, ha ha ...

Midva sva se takoj, ko sva začela delati na tem, da bi imela otroke odločila, da jih bova imela blizu skupaj. In to še danes zagovarjam, ko vidim, kako se moji otroci skupaj igrajo, skupaj rastejo, ne iščejo družbe na ulici ...
Med prvima dvema hčerkama je 16 mesecev razlike, najmlajša pa je dve leti in pol mlajša od drugorojene. In moram povedat, da sta se prvi dve zmeraj več skupaj igrali, zadnja je že bila preveč zadaj in to je tudi dolgo očitala. Zmeraj je govorila: "Onidve sta kot dvojčici, pa še oblačita se lahko enako, vse jima je prav druga od druge, z mano se pa nočeta igrat, ker se nočeta več igrat z barbikami (ali breckami) ..." Prvi dve pa sta se skupaj igrali in sedaj bereta iste knjige in imata svoje zaupne pogovore - no najmlajša se jima zmeraj bolj pridružuje, ker jo je tudi že "zabasala" puberteta in ker je preskočila razred in je zelo zrela za svojo starost. Morda tudi zaradi vpliva starejših sester ...
Torej najmlajšo bi itak imeli še leto prej, da bi bilo med njimi le po leto in pol razlike, če bi le mogli, pa nam takrat stanovanjske razmere in sploh zelo negotova prihodnost tega ni dopuščala ...
In tako je fino: najprej imaš (če govorimo o dveh otrocih) oba v plenicah, oba v vrtcu, oba v OŠ (kjer si lahko zelo pomagajo med sabo) in tako naprej - odraščajo skupaj. Všeč mi je torej, da vso energijo kot starša usmeriva v določeno obdobje - najprej v nego in skrb dojenčkov, potem malih otrok, šolarjev in zdaj v puberteto. S svojimi puncami se lahko toliko pogovarjam že o odraslih rečeh in vse tri razumejo in me veliko sprašujejo .... Pa ker so velike, lahko potujemo kamorkoli, če bi imeli pa zdaj še dojenčka, bi se bilo pa potrebno ozirat predvsem nanj in bi tako ostali za marsikaj prikrajšani ...
In kako fajn nama je - kmalu bova spet sama in na vrsti bo spet samo uživanje ...
Naj povem, da ima moj mož 12 let starejšega brata in 10 let starejšo sestro in pravi, da se je zmeraj počutil kot edinček in si je moral družbo iskati drugje ... 


_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

S takimi rečmi kot je kako se bom posvečala dvema,ali ju bom imela oba enako rada....Se ne obremenjuj,če si zares želiš še enega otroka!Če pa te mučijo dvomi o tem pa še enkrat premisli če ga resnično želiš!
Moja najstarejša je stara 7 let,mlajši bo januarja 6.Razlike imata 16 mescev in se mi zdi ravno prav!Na začetku je blo res težje,sedaj pa ko ju gledam ko se igrata,cartata...Ni lepšega!Pa zeeeeeloooo sta navezana drug na drugega!
Jaz pa sem si vedno želela še tretjega,pa se dolgo nisem mogla odločit,ker se mi je potem že zdela prevelika razlika...Potem smo se vseeno odločli in sedaj pričakujemo dva,da se bosta spet lahko igrala skup....

jaz sem vedno rekla, da bom imela enega ali pa tri. Ostala bova pri enem. Mark je star 10 mesecev, do zdaj je prespal samo dve noci skupaj, je zelo radoveden in zivahen. Z mozem sva kar izzeta. ampak seveda najpomembneje je, da je zdrav!! Mogoce sva za enega tudi zato, ker sva nepricakovano ze eno leto na vrhu pri njegovih (kar tu res ni v navadi), pa jaz sem tu sama...
stara sem 26 let, moz pravkar dopolnil 25, sva mlada, z zdravim otrokom in to nama je zadosti! V celoti se lahko posvetiva njemu, ima mlade starse:)
pa midva bova lahko se ful uzivala, ko bo gospodic ze postal moz:)
Ce pa si zelis se drugega otroka, pa pomoje razlika niti ni tako pomembna, razen ce gledas s financnega vidika (ucbeniki, obleke, boljsa manjsa razlika, varstvo, pomoc, bolje vecja razlika) moje mnenje

_____________________________

Slovenija: 19.9.-30.9.2008 :):)

Moj Alex je bil star 9 mesecev, ko sem zanosila. Sedaj ima 21 mesecev, Nina pa 3 mesece. Moram priznati, da je precej naporno a sta oba taka sončka, da mi nini sekunde žal, da sem se tako kmalu odločila za ponovnega dojenčka

če tako čutiš, stori tudi ti

vso srečo

Razmišljaš lahko tako: prvi otrok bo prikrajšan, ker se bom več ukvarjala z dojenčkom. Ali pa tako: prvi otrok je imel nekaj časa mamico samo zase, drugi je nikoli ne bo imel samo zase, ker bo tukaj vedno nekdo, ki je bil pred njim, torej bo drugi za nekaj prikrajšan. Lahko pa tako: en otrok prinese ogromno veselja in lepih trenutkov, še en otrok potem pomeni še več veselja za vse, tudi za bratca, zato naj le pride čim prej. Ali pa: en otrok pomeni veliko skrb, dva toliko večjo, naj torej te skrbi še malo počakajo. Lahko pa tako: za enega majhnega otroka imam dovolj časa, energije, prostora, denarja, ... vendar lahko vse to dam še enemu, ali pa vse to ne zmorem dati še enemu.

Razumeš kaj želim povedat, vse ima dobro in slabo stran, tako tudi razlika v letih otrok. Važno je samo to, da kakršna koli že je ta razlika, da se iz nje potegnejo pozitivne strani. Zato je najboljše, da drugi, tretji, ... otrok pride takrat, ko si ga želiš. Bratec ga itak lahko sprejme pri mali razliki v letih ali pri veliki z odobravanjem, ali pa ne. Tako pri mali kot pri veliki razliki se lahko razumeta ali pa ne, saj je to odvisno od mnogih stari in ne samo od let.


_____________________________

Pusti soncu srce, naj hrepenenja polete,
pusti sanjam vso svobodo, pusti soncu srce ...

Zvezde se ne sramujejo, da se zdijo kresnice.

Ja, Lana25, popolnoma razumem, kaj hočeš povedati. Sem malo brala vaše odgovore in pa poste na drugih temah. In sem prišla nekako do zaključka, da v bistvu me ni strah drugega otroka. Veste, kje tiči moj strah? V odnosu s partnerjem. Ker sem res smotana. Tukaj pišem, da bi imela še enega , drugje pa, kako se ne razumeva s partnerjem najbolje  . Zmedena? ZELO!!! Dejstvo je pač takšno, da bi kot mamica tako rada imela še eno  . Iščem razloge 'proti' v nosečnosti in ljubezni do dveh otrok..  Pravi razlog pa tiči v tem, da ne vem, če bova z  sploh ostala skupaj. Sem pa kar malo neumna, ne  ?

< Sporočilo je popravil nataša k -- 27.9.2006 10:32:25 >

Tudi moj sinko je radoveden in živahen in v 8ih mesecih samo 3x prespal noč - pa kaj potem. To zame ni razlog, da ne bi imela še enega. Red, da je nekaj časa bolj naporno, ampak začetne probleme otroci prerastejo (resda potem pridejo drugi problemi), samo če bi gledali na otroke samo skozi obremenitve, potem jih ne bi imeli - nam dajo tako veliko lepega, da me ne moti, da ponoči vstajam, da imam probleme, ker noče jest - blablabla.
Tudi živimo v dokaj majhnem stanovanju (50 m2), ampak nam čisto nič ne manjka. Trenutno si sploh ne želim v večje stanovanje. Za to bo čas kasneje. In tudi midva načrtujeva še enega otročka, tako nekako, da bo razlika 2 leti, pa se bomo že stisnili, v naslednjih, ne vem, 5ih letih, pa upam, da se bomo preselili v kaj večjega. Sicer pa poznam družine, ki so živele v enosobnem stanovanju z dvemi otroci, pa se niso pritoževali.
To, koliko imaš rad drugega otroka, so ti pa druge razložile, jaz ti še ne morem. Vidim pa, kako je pri sestri, kjer ima 2 in pol letni bratec zelo rad svojo 5-mesečno sestrico, sestra pa ima oba zelooo rada in se posveča obema - pač malo drugače kot prej, ampak še vedno je tu veliko ljubezni - starševske in bratsko/sestrske.
Pa srečno

sazi, mislim, da si bolj odgovarjala meni:)
pri nas je pac situacija (samo se 1 mesec) drugacna!
Na svojega sina nikakor ne gledam kot na obremenitev in mi res ni problem cele noci bedeti. Ceprav sem si kao sama kriva, ker ne dovolim, da bi bil moj otrok povit kot mumija, kar je tukaj tako normalno!!
Sva srecna z enim otrokom in nama je zadosti.
Kdor si pa zeli vec otrok, pa to vsekakor pozdravljam in kapo dol:)

_____________________________

Slovenija: 19.9.-30.9.2008 :):)

glej, če si želiš otroka ...go for it! zdaj si mlada in imaš kup energije.
in to o deljenju ljubezni je zame lari fari...če imaš dva ali več otrok, se ljubezen ne deli, ampak pomnoži.
in prostorska stiska...ma dajte no, že res, da zidamo, ampak sedaj pa štirje živimo na 36m2 in bomo še naslednja 3 leta najmanj.

_____________________________

[

Ej, pravljica, tole tvoje razmišljanje mi je pa zelo blizu. Ful dober

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)