Ze nekaj casa me muci misel, zakaj je tako normalno, da ob smrti bliznjega, pisemo in dajemo v casopise zahvale za te in one, ki so nam pomagali ob tem dogodku, ali bliznjega negovali v zadnjih dnevih njegovega zivljenja. Nimam sicwer nic proti temu. Lepo se je zahvaliti za skrb, za pomoc, za trud.... vendar...

Mocno me muci, da se le izjemno redko kdo spomni javno se zahvaliti umrlemu. Pred nekaj leti mi je umrla staramama. Ko se je zacelo govoriti o osmrtnicah, zahvalah... ko sem se naposlusala zgodb kaj je vse kdo za njo naredil, kdo ji je koliko pomagal, kdo jo to, kdo je ono... me je presunila odsotnost tistega kar je ona za njih naredila. Moja zelja, da ce se ze daje denar za osmrtnice in zahvale, da bi predvsem morala biti zahvala njej, za vso nesebicno ljubezen in skrb, ki nam jo je nudila, za vse razumevanje, ki ga je zmogla, da nikoli ni izrekla besede obsojanja.... je naletela na gluha usesa...
Muci me, zakaj so zdravniki, medicinske sestre, prijatelji potrebni in delezni zahvale, tisti pa, ki nam je bil blizu, ki smo ga imeli verjetno radi in ki je nas imel rad pa ostane brez nje. Zakaj se zahvalimo vsem, razen tistemu, ki je s svojim zivljenjem obogatil nase zivljenje...

nimam izkušenj s tem.. nisem pa še zaznal takih zahval.. zaznal sem samo obratne.. torej svojci in znanci napišej ozahvalo človeku, ki je živel.. in se pač zahvalijo njemu za vse kar je v življenu storil..

da bi pa svojci izgubljenega napisali zahvalo nekomu drugemu .. to pa ne vem

Ocitno bereva drugacne osmrtnice   Sama najpogosteje zasledim zahvale zdravnikom za nesebicen trud, med. sestram za pozrtvovanost... saj ne, da to ni lepo.. vendar...  rajsi bi bila pri osmrtnicah, ki jih ti prebiras in kot so meni nekako bolj blizke.

Ponavadi svojci narocajo take oglase... In se pac TI v svojem imenu zahvalis vsem, ki so stali ob strani (kakorkoli). Ne mores pa se zahvaliti samemu sebi  No, vsaj meni se cudno slisi.. V osmrtnici pa itak lahko napises karkoli: torej se lahko zahvalis pokojnemu..

to je citat, ki pise zraven osmrtnice..

zahvale se pise sele potem, po pogrebu.. no vsaj jaz mam take izkusnje..

Jasno mi je to, da lahko napises karkoli v osmrtnici ali zahvali, preseneca me pa malostevilcnost zahval pokojnemu, nasproti stevilu zahval nekomu drugemu.

ne berem osmrtnic.. to je pa res tako ali tako se mi to zdi precej neumna stvar..

cene osmrtnic se gibljejo precej visoko.. razna podjetja si ne morejo privoščiti oglasov v raznih dnevnikih.. si ga pa morajo svojci, ker se tako pač spodobi..

večji kot je oglas.. bolj si "zvest" in raje si imel umrlega.. to mi je malo bedasto..

še vedno mislim, da je prihod na pogreb.. in tvoja prisotnost tam.. vse kar hočeš povedat...
svojci se pa lahko tudi tam zahvalijo raznim dohtarjem ipd.. denar, ki bi ga pa prišparali bi pa namenili za kake druge namene..

nekoč sem gledal epizodo Monthy Pythona.. kjer so se na pogrebu veselili, ne smrti pokojnika, ampak samemu eventu.. saj se ga je takrat pilo in veselilo, na račun pokojnika.. saj je odšel v nebesa ipd

ali bi bilo to tako narobe?.. se spomniti na pokojnika, praznovat njegovo življenje.. obudit zabavne momente z njim.. povedati kako šalo na njegov račun.. se spomnit na vse kar je naredil dobrega..

Tako sem mislila - zahvale, ne osmrtnice. Sem malo zmedeno napisala, pa mogoce se ni dalo prav razumeti.

   Pokojniku se svojci ( žalujoči ) za njegova dejanja oz. za tisto, kar je bil in pomenil, običajno zahvalijo v pogrebnem govoru, ki ga določen govornik potem prebere na pogrebu. Običajno zajamejo življenjepis in poudarijo tisto, kar se jim zdi potrebno in pomembno poudariti. Osmrtnice pa so najbrž bolj namenjene obveščanju o smrti dotičnega nasploh, ter o pogrebu. Pri sestavljanju le teh se pač svojci običajno javno zahvalijo tistemu ( tistim ), ki jim v težkih trenutkih kakorkoli pomaga, stoji ob strani ali je pač naredil karkoli dobrega za pokojno/pokojnega ali za njih same.
  Meni bolj od tega ne grejo v glavo sedmine, ki so včasih tako vesele, da ti ni jasno, ali gre za ohcet ali kaj podobnega. Že sama ideja te tradicije mi je nenavadna - na sedmini so namreč pravcate pojedine, a značilno za človeka, ki žaluje, je, da nima apetita po hrani.

Meni pa se zdi to objavljanje osmrtnic in zahval v časopisu čist mimo. Sem pač proti temu. Ker kaj se bom zahvaljevala zdravnikom, sestram, duhovniku in ne podobnim.

Razmislite, koliko sester bi brezplačno skrbelo za pacienta? 1 od 100?? Bi duhovnik prišel pokopat pokojnika, če za to ne bi dobil denar??? Ja, seveda. 1 od 100.

Tisti prijatelji, ki pa nam v takih trenutkih stojijo ob strani, pa itak ne potrebujejo javne zahvale. Ker so nam takrat nesebično stali ob strani, ker nas imajo radi in žalujejo z nami. In zahvališ se jim na čisto drugačen, bolj plemenit način, kot pa z javno objavo.

To je moje gledanje in moje mnenje. Pa da ne bo zopet kakega prepira....sprejemam mnenje dugačemislečih.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

ce lahko to naredis, svaka ti cast!!!!!!!

meni je prevec hudo ob izgubi in spoznanju, da te osebe ne bom nikoli vec videla, da bi se v tistem trenutku veselila in zabavala...

seveda se človek žalosti ob taki zgubi.. ampak ta žalost nima veze s pogrebom.. človek je žalosten pred.. in tudi po pogrebu.. pogreb kot ga je imel npr. Andy Kauffman (če ste gledali film Človek iz Lune) se m izdi prav posrečen.. če koga zanima mu ga tudi opišem.. ampak na tak način se mi zdi lepo se posloviti od človeka.. iz žalosti je naredil veselje.. saj je človek še vedno v srcu..

in med pogrebom ravno tako... custev se ne da kar tko izklopit ne

sicer sem pa tebe vprasala, ce si tega sposoben!!!?!?!?!

Vsekakor se strinjam, da bi blo mogoce veliko lepse se veselit in se zabavat... Ampak nekateri ljudje zalujemo... Nam je hudo, da smo ostali sami... Oz. brez te osebe, ki nam je zelo veliko pomenila v zivljenju...

In ali ti verjames, da grejo res v nebesa?????

Zakaj točno bi se morali v časopisu zahvaljevati nekomu, ki je mrtev?
Misliš, da bere časopis?

vem da je pogreb tudi namenjen žalovanju.. sam ne vem, če sem sposoben tega.. ampak če bi bil ta dogodek temu naravnan.. bi verjetno tudi reagiral drugače.. ampak v filmu (ki je posnet po resničnih dogodkih) je precej dobro pokazano.. iz totalne žalosti se naredi veselje.. za to je pa poskrbel pokojni.. mislim, da bi v takem primeru tudi sam bil vesel in se veselil z njim, ker je sedaj na boljšem mestu..

No jst tega tud nism se nikjer zasledila, da bi se preziveli zahvaljevali umrlemu, da je bil z njimi...

to kar kdo verjame, da mu je v momentu lažje je pomoje čisto irelevantno.. vsak si bo naredil nekaj v kar verjame tisti trenutek.. in si s tem olajšal zadevo.. kar je seveda zelo zdravo in pametno.. je pa od primera do primera odvisno kako se tolažimo v tistih trenutkih..

v vsakem trenutku pa vsaka smrt potrebuje čas za žalujočega.. to je del človeške narave..

Men osebno grejo ze neke sedmine zlooooo na zivce, ker se ponavad zalost prelevi v veselje... Hrana, pijaca in na koncu vsi veseli in nasmejani... Ne recem da bi mogli zdej vsi jokat, ampak mimo mi je ze ta ideja, da vsi pridejo jest in pist in se veselit... Da ne govorim o tem, kaksne debate potem tecejo na takih 'zabavah'.

V bistvu je vse stvar tradicije in žalujoči ostali marsikaj naredijo samo zato, ker se to spodobi. Žal. Tudi meni osebno se zdi marsikaj bedasto, ampak verjetno bi (bom) v dani situaciji naredila popolnoma enako kot večina - torej se skeširala za osmrtnico, se skeširala za pogreb, mogoče celo za zahvalo ... hodila pred 1. novembrom urejat grob in točno na dan vseh svetih bila ob grobu svojcev točno takrat, ko se bo pojavila procesija iz cerkve.
Najbolj neumno od vsega pa bo, da nič od vsega zgoraj naštetega ne bo imelo veze z mojo ljubeznijo in spoštovanjem do pokojnika, še manj z mojim žalovanjem.

Če bi živela v pravoslavnih deželah, pa bi za prvega novembra naredila na grobu pojedino
Če bi živela v muslimanskih deželah, se pogreba ne bi smela udeležiti, ker ženske kao preveč žalujemo, pokojnik pa je odšel na lepše; niti mi ne bi bilo več potrebno obiskovati in urejati groba, prižigati sveč.
Če bi živela v Mehiki, bi na prvi november žurala po cesti, jedla pecivo v obliki okostnjakov in se na vso moč zabavala.
Če bi živela v Indiji, bi bila namesto v črnino oblečena v belo (ali rumeno, sem že pozabila).

Živim pa v Sloveniji. Upam lahko le, da bodo vsaj po moji smrti upoštevali moje želje - čim manj pompa, namesto rož in sveč pa naj denar namenijo pomoči potrebnim.

Sem malo zašla s teme, pa vseeno. Torej zahvale so zato, ker se to spodobi. Umrlemu pa bi se morali zahvaliti že za časa njegovega življenja.

saj to vem.. tut sam ne grem nikoli na sedmino..

ne govorim o tem.. govorim o celotnem pogrebu.. jaz bi npr. na svojem pogrebu želel, da se ljudje smejejo.. gledajo kakšne slike od mene in mojem življenju.. vrti se kaka glasba.. in se vse skupaj prelevi v nekakšno poslovilno zabavo.. tak pogreb bi si želel jaz

Jaz pa si svoj pogreb predstavljam tako: Tanika stegne pete. Jo dajo v krematorij, potem pa ...... baš me boli briga kaj bo z mano. Če takoj tisti pepel sipajo na gnoj. Kaj bom pa mela od tistega, da bo tam stalo en kup ljudi. Mene več ne bo, ostalim pa življenje teče dalje. Nobenih cirkusov. Kar je bilo je bilo. Zdaj pa marš naprej.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

no.. glede tega se tudi strinjam..

ampak sam event, bi pa vseen želel ampak veselega.. s kakšnim bendom, ki bi špilu moje najboljše komade

no sej vem.. sej ce se gremo zdej ozirat nase, bi si tud jst zelela, da me vrzejo v wc in potegnejo vodo.. njamnj stroskov z mano.. sem bla zadnjic na pogrebu, kjer so pokojnika posipali po travi.. vecina se je zgrazala, jaz pa sem rekla, da si tudi sama tega zelim, ker je njamnjsi strosek oz. naj me kar v potok vrzejo in me imajo naprej v lepih spominih, ce jih take imajo... pac vsak po svoji vesti, vendar tudi sama nebi hotela, da bi zalovali za mano.. (ko sem to izrazila naglas, so name zaceli padati grdi pogledi in ocitki)

medtem ko, ce govorim za druge, si tudi sama nebi zelela tega.. ne vem zakaj, ampak mi je v tistih trenutkih pac tok hudo, da se nebi mogla veselit... in bi si zelela meni ljubljeno osebo, dostojno pokopati...

torej iz tega sklepam: z mano bodo naredili kar jim pase, nobenemu ne bom nic zamerila in nobenemu ne bom nic hvalezna... bi bla pa vesela, da bi res ves ta bajni denar raje obdrzali zase, ali ga podarili drugim, potrebnim..