Tudi taki se najdejo.
Naše mišljenje o njih je v veliko primerih povezanih z našo osebno izkušnjo, pozitivno ali negativno, ki nam narekuje, da o njih mislimo dobro ali slabo. Če izkušenj nimamo, na mnenje vpliva naš pogled na svet. Najdemo nekaj pozitivnega, če pozitivno v življenju iščemo tudi nasploh, in negativnega, če smo že po duši pesimisti.
Vmesne poti ni, saj Romi sami po sebi pomenijo strast; pri njih ni nevtralnosti in le-ta je skoraj nemogoča v naših mnenjih. Naše mnenje je samo mnenje, imamo ga, sodelujemo v debati in tukaj se dogajanje običajno konča.
Karkoli spremeniti, predvsem takrat, kadar se nam dogaja navidezna ali resnična krivica, je težko. Običajno ostanemo sami proti sistemu, ki nas v veliko primerih ne ščiti in sami proti veliki skupini Ciganov, ki se je sposobna zbrati okoli "prizadetega" v sekundi.
Skoraj nihče med nami ne premore toliko osebne moči in motivacije, da bi se sam boril z mlini na veter. Tako problemi ostajajo, nerešeni, pometeni pod preprogo podalpske urejenosti.
Toliko kot nam afere povedo o Ciganih, nam povedo o nas samih, o naši družbi in vrednotah, ki v njej prevladujejo. O naši pripravljenosti, reševati probleme in prevzemati odgovornost. Dejstvo je, da so Cigani manjšina, ki na vse možne načine uveljavlja svoj način življenja. Toliko, kot so oni pri tem vztrajanju trmasti, smo trmasti tudi mi pri dokazovanju, da nimajo prav.
Razpredati o tem, ali imajo sploh pravico živeti tukaj ali ne, je neumestno. Ljudje so, tako kot mi. In dejstvo je, da so tu, da problemi so.
Če menimo, da smo resnično superiornejši in sposobnejši od njih, poiščimo rešitev. Ni vrag, da se v naših bistrih glavah in v naših besednih spretnostih, ne pokaže vsaj ena rešitev. Raje razmišljajmo o njej, kot da dokazujemo, kdo ima prav ali ne.