IZVIRNO SPOROČILO: pri njej pa vidim samo dve možnosti. Ali bo ostala sama do konca ali pa se bo morala zazreti vase
Preden sem spoznala sedanjega fanta, sem zamenjala kar nekaj (za nakatere precej veliko) ljubimcev. Bila deležna "dobornamernih" skrbi v stilu, daj, najdi si že "nekoga", da ne boš ostala sama. Dovolj si že stara, ne moreš izbirati v nedogled, vsi najboljši so že oddani in vsa ostala paleta zaskrbljenih vprašanj in prijateljskih nasvetov.
Bulšit.
To je bila samo nevoščljivost, da si upam iskati nekoga, ki bo ustrezal meni in ne družbenim normam. Nevoščljivost za to, da si upam živeti svoje življenje in pokazati svoja (in ne družbeno sprejemljiva) pričakovanja o tem, kakšen naj bi bil "primeren" partner. Strah pred tem, da si jaz upam tvegati in tveganju primerno pričakovati "donos", oni pa ne. Kanček grenkobe, ker so se oni vkrcali na zadnji vlak, ki je pripeljal mimo, čeprav so vedeli, da pelje v napačno smer. Ampak peljali so se. Najbolj pa je bolelo, da je meni dol viselo, ali "tipa" najdem ali ne.
Ja, in ne boš verjela. Prišel je, pravzaprav me je našel. Ravno pravi ob ravno pravem času. In so vsi ostali brez komentarja in brez vprašanj.
In tisti, ki so mi resnično privoščili partnerja, me tega nikoli niso spraševali. Še pa manj pa koga drugega.