Jaz ne skrbim za pastorko in tud sama se nisem odločila za to, da skrb za svojo nečakinjo prevzamem ( se pri trinajstih, ko se je ona rodila še nisem bila sposobna ). Ampak, otrok je otrok. Pika.
Živi pri meni, imamo velike krize in male vzpone, male krize in velike vzpone. Ko nam kakšno fajno ušpiči, me prime sveta jeza in se večkrat vprašam, kaj je meni tega treba. Odktito priznam, da mi večkrat situacija zraste čez glavo. Pa vseeno, kjer je volja tam je pot. Vedno se najdejo rešitve, če se le hoče, Pa če ne drugače, se poišče strokovna pomoč - tud mi smo jo že imeli.
Vsak, ki se spusti v razmerje z nekom, ki ima otroka mora dobro premisliti in se zavedati, da ima tako dolžnosti, kot pravice - to je itak osnova.

Ne razumem, kako lahko nekdo za bilo katerega otroka reče : me ne briga, če ima 94 kil !!. Jaz pa le mislim, da te take stvari, ki vodijo do velikih posledic le morajo brigat in zanimat in ti dati mislit in iskat rešitve.

Ko se toliko govori o nevzgojenih pubertetnicah in razvajenih otrocih..... ne vem, meni pa se zdi, da so to le eni v dušah zelo bolani, žalostni otroci, ki trpijo. Sigurno bi sprejeli pomoč, ob pravem času in od nekoga, ki bi takega otroka vsaj poskušal razumet. Pri takih zadevah je treba bit dosleden, nujno usklajen s partnerjem, imet veeeeeliko energije, predvsem pa videt v otroku nekaj dobrega. In še kanček ljubezni je zelo dobrodošel...

Kaj je to normalno življenje ? In kje je tu "njena" družina ?

A pol so oni otroci od prej kot "izbrisani" ? Malo čudno razmišljanje a se ti ne zdi ?
Ko srečaš partnerje in veš, da ima že od prej otroke, se po moji logiki distanciraš, če smatraš, da teh otrok ne želiš sprejeti, kot del svoje družine.

Ah Mamči saj si sama napisala da ti ne skrbiš za pastorko, vidiš to je problem nas "mačeh". (Sej vem da nisi tako mislila, hočem samo povedati da se tudi tako lahko prečita).

Z ene strani nas se nič ne tiče, je problem partnerja ker je to njegov otrok, nimamo se kaj za umešavat, z druge pa smo čarovnice če same rečemo da nas kaj ne briga (zato ker se čutimo tako nemočne).

Nekje na začetku foruma se je negdo že spotaknil na to da je ena napisala moževa hčerka. Če bi pa drugače formulirala bi že negdo komentiral ja ampak to ni tvoj otrok, ti nimaš pravice...

Mene že ta beseda mačeha zelo moti. Kako gdo lahko reče otroku da ima mačeho zraven žive mame?

izvirno (Ne razumem, kako lahko nekdo za bilo katerega otroka reče : me ne briga, če ima 94 kil !!. Jaz pa le mislim, da te take stvari, ki vodijo do velikih posledic le morajo brigat in zanimat in ti dati mislit in iskat rešitve.) 


Me je zanimal in sem iskala rešitve, dokler nisem bila napadena iz strani njene mame in nje, češ kdo , da sem jaz ,da njenem otroku govorim, da je močna in da bi morala pazit na prehrano.

Stokrat lažje je nekaj svetovati kot pa se spopadat s tem v resničnem  življenju. Hotela sem pomagat, ji bit prijateljica, jo kaj naučit, pa sem zmeraj dobila nož v hrbet, da se jaz nimam kaj vtikat  v njenega otroka. A vsake 14 dni jo pa lahka pazim, ji kuham in skrbim zanjo?????
Men ni problema, če ona pride in je pri nas , sam naj vrača kar dobi in nebi se nikoli odločila za človeka, kateri že ima otroka če se ne bi s tem sprijaznila oz. to hotela.
Nočem nič drugega kot mir v življenju, zato sem se tudi obrnila na vas , če ima katera iste probleme in mogoče ve , kaj bi morali storiti, da bi bilo bolje .

Pa čeprav se to vidi iz aviona, jaz očitno ne in zato sem prosla za nasvete.lp

Noe: tudi moj ima hčere iz prvega zakona, tamali sta super, verjetno se tudi zaradi tega tako dobro razumeva, ker sta še majhni in je mogoče malo drugače.
Ampak mi nimamo problemov z odnosom med seboj, ampak ima bivša nenehne probleme z nama. Je bilo obdobje, ko kao nista smele biti z mano, niti ostati z mano 5 minut. Pa je prišlo obdobje, ko jih je celo sama k meni pripeljala v varstvo in me prosila oh in sploh... in je potem spet šlo nazaj na prepoved in sedaj še neke grožno s tem, da mi bo sodno prepovedala. Zakaj že? Otrok ne zlorabljam, ju ne maltretiram... tamali me imata full radi, tudi sami sta rada z mano, vedno z veseljem prideta,.. torej...

Jaz nočem biti njuna mačeha oz. nadomestna mama, ko sta na obisku, ker mamo masta, bolj kot to, pa rabita prijateljico in to sem jaz. Vedno me lahko pokličeta, mi vse povesta, jima pomagam tako in drugače...



_____________________________

L I V E S T R O N G

Malo ste vzele ven iz konteksta nekatere, sploh anonimna iz prejšnje strani. Nikoli nisem nikjer napisala, da morajo imeti nove partnerke samo obveznosti, pravic pa ne. ogromnokrat sem napisala točno obratno - da morajo imeti oboje, tako pravice, kot dolžnosti. To je povsem jasno. In tole nakladanje, da imejo samo dolžnosti, se mi zdi za lase privlečeno. No, razen kadar vam druge reči to onemogočajo, npr. overprotective mož - kar je najbolj pogosta varianta. Vendar tukaj potem ni kriv otrok, ampak imate problem drugje, in tam ga je treba reševati.

Drugače se pa absolutno strinjam z mamči. Lepo napisano.  

nives, ti bom odgovorila kar s tvojim citatom:

Meni se je pač zdi , da če nekomu napišeš, "ja, lahko te je sram!" obtoževanje. (Očitno ne samo meni.)

Se strinjam, da ima vsak pravico napisat, kaj misli, ampak to velja tudi zame in za anonimno in za veroniko.
Po moje moraš imet kar jajca, da si upaš priznat negativna čustva, vsak jih kdaj ima, ampak tisti, ki jih napiše na forumu, je baraba oz. ga mora bit sram, tisti, ki jih pa skriva, je pa ok... Ma, jaz se ne podpišem pod to...

Po moje lahko začneš reševat problem šele potem, ko si te stvari priznaš... In v tem primeru je v redu, tudi če rečeš nekaj, kar sicer ni prav. Tako zdaj čuti, če to prizna in gre od tu naprej, bo lahko kaj spremenila, če pa si tega niti priznala ne bi, pa bi bilo to precej težje...
Seveda bi vsi, najbolj pa anonimna in veronika radi, da bi se imeli s hčerko iz 1. zveze radi. Ampak vsak je naredil kako napako, zdaj je pa nastal kup dreka... Če ji zdaj tu morimo, kako je vse zaj*, ne bo nikomur nič boljše... Mislim, da si je želela predvsem konkreten nasvet... jaz predlagam družinsko svetovanje.

Drage moje,

ko prebiram to temo...hja, ne vem, kaj naj rečem drugega kot to, da se tistim, ki niso "mačehe", niti sanja ne, kako težka je situacija za nas "mačehe". Boste rekle, kako pa je težko otrokom - Ja, jim je. Ampak tudi nam je. Kaj vse je treba požreti, kaj vse je treba spregledati, sploh pri očetih, ki imajo slabo vest in to kompenzirajo na čudne načine. Ko "mačeha" nima besede pri vzgoji, ker je ob vsakem negativnem komentarju o vzgoji grozna, grda, itd. In NIMA pravice! Samo zahteva se od nje. Zahteva nekaj, kar ne moreš zahtevati. Kar se samo zgodi, ali se pa ne. In to, da se od nas zahteva imeti otroka iz prejšnjega zakona rad, vriskati od veselja, ko pride, biti navdušen nad idejo, da prihaja čimvečkrat - taki pritisk in samoumevno pričakovanje k temu ne pripomore. Dajte se postaviti tudi v našo kožo.

Ja, otroci so ubogi - ampak, a smo me krive, da sta imela starša otroka, potem pa spoznala, da ne moreta živeti skupaj?!?!?!? Ne nismo. In tudi nam se je potrebno prilagajti.

Torej, vsa čast puncam in ženskam, ki so v tej koži in se trudijo. In pozabijo na velik kosk svojih želja. In tudi potreb. Zato, ker imajo partnerja rade. In ne zato, ker MORAJO imeti rade njegovega otroka.

Uf, kako zelo se s tem strinjam.